Fotografija: Pexels – Kaybee photography
Avtor: Andrej Rozman Roza – P(r)epelka
Režija: Vito Taufer
Slovensko mladinsko gledališče, 2024 / 2025
Osnovni zaplet pravljice o Pepelki je bolj ali manj znan. Govori o dekletu, ki po očetovi ponovni poroki pristane v nemilosti svoje mačehe in njenih hčera, ki jo ponižujejo ter silijo v najtežja opravila. Kljub krivicam Pepelka ohranja dobroto in potrpežljivost, dokler ji na pomoč ne priskoči nadnaravni pomočnik – bodisi vila, mati iz onstranstva ali čudežno drevo –, ki ji omogoči, da se udeleži kraljevega plesa. Tam s svojo lepoto in milino očara princa, a zaradi določenih okoliščin (čarovnije, ki se izteče, ali lastne skromnosti) mora pobegniti in za seboj pusti čeveljček. Prav ta postane ključ do njenega prepoznanja, saj jo princ s pomočjo čeveljčka najde in si jo vzame za ženo, s čimer Pepelka premaga krivice in doseže, česar ne gre spregledati, družbeni vzpon.
Pepelka kot družbeni lakmusov papir
Pripoved o Pepelki se umešča v dolgo tradicijo ene najbolj razširjenih in prepoznavnih ljudskih pravljic na svetu, ki jo poznajo praktično vse kulture in kontinenti. Že konec 19. stoletja so folkloristi zbrali več sto različic, danes pa jih poznamo še več. Osnovna zgodba ostaja enaka – dekle v slabem položaju, ki jo zatira mačeha z njenimi hčerami in jo oče ne zaščiti, s pomočjo čudežnega ali zunanjega pomočnika premaga krivice ter doseže družbeni vzpon –, a vsak čas in prostor ji dodata svoje posebnosti. Včasih nastopa dobra vila, drugič mrtva mati, tretjič čudežno drevo ali celo vila iz ljudskega verovanja; včasih Pepelki uspe s steklenim, zlatim ali drugačnim čeveljčkom, drugič s plesom ali s svojo dobroto.
Prav ta gnetljivost in odprtost do preoblikovanja sta očitno razlog, da Pepelka nikoli ni zastarela. V vsaki dobi so se v zgodbi odražale družbene vrednote, prepričanja in dileme: od poudarjanja ženskega ponižnega potrpljenja in bogaboječnosti, prek moralnih naukov o nagradi za dobroto, pa vse do sodobnih različic, kjer v ospredje stopajo samostojnost, izobrazba in osebna svoboda. Pepelka tako ni le pravljica za otroke, temveč kulturni lakmusov papir, ki pokaže, kako različne skupnosti razumejo vprašanja sreče, uspeha in pravičnosti – in kaj pomenita družbeni vzpon in svoboda za posameznika.
Pepelka tako ni le pravljica za otroke, temveč kulturni lakmusov papir, ki pokaže, kako različne skupnosti razumejo vprašanja sreče, uspeha in pravičnosti – in kaj pomenita družbeni vzpon in svoboda za posameznika.
Perrault, Grimm in Rozman: različice Pepelke skozi čas in vrednote
V slovenski različici P(r)epelke Andreja Rozmana Roze, v režiji Vita Tauferja, je junakinja Rašida Malila – P(r)epelka (Irena Yebuah Tiran), mlado dekle in ilegalna begunka, ki jo mačeha Petunija Mljask (Mojca Partljič) z nadutima hčerama, Mozartinko (Romana Šalehar oz. Janja Majzelj) in Presleyano (Maruša Oblak), psihično in fizično maltretirajo, oče Momo (Dario Varga) pa jo iz strahu in oportunizma pusti na cedilu. Maltretiranje, ki ga nad Prepelko izvaja mačeha skupaj s hčerama, je premišljeno in nerafirnirano, še posebej glede rasističnih opazk, ki se nanašajo na Pepelkino poreklo in kraj izvora.
Glede na stopnjo poniževanja pričakujemo, da bo v drugem delu sledil obrat. Osrednja pripovedna črta o Pepelki je ohranjena tudi v slovenski različici, vendar izpusti možnost, da bi komentirala dejanske zgodovinske in družbene okoliščine, kar zadeva migrante v Sloveniji.
Perraultova Pepelka iz 17. stoletja, kot klasična različica Pepelke, je na primer oblikovana v skladu z vrednotami francoskega dvora: junakinja je nagrajena s poroko s princem, njene vrline pa so predvsem skromnost, gracioznost in vljudnost. Gre za zgodbo, ki ženskam sporoča, da se bo njihova usoda uredila, če bodo ponižne in mile, čudež pa pride od zunaj – v obliki botre, ki s čarovnijo posreduje v svetu ljudi. Pri bratih Grimm v 19. stoletju se poudarki premaknejo v bolj religiozno in moralistično smer. Pepelka mora skozi trpljenje, solze in molitev, pomoč prihaja z materinega groba, njene molitve usliši ptič, sestri pa doživita okrutno kazen.
Sporočilo je, da je potrpežljivost in bogaboječnost tista lastnost, ki vodi v nagrado, medtem ko greh in ljubosumje ne ostaneta nekaznovana.
Slovenska P(r)epelka: emancipacija brez čarovnije v svetu migrantov
Tauferjeva različica Pepelke je narejena po drugem ključu: v njej ni več nujno princ tisti, ki prinese rešitev, niti ni več čarobne intervencije zunanjega sveta.
Namesto tega se Pepelka osamosvoji s pomočjo resničnih ljudi, ne nadnaravnih bitij. Čudež je zamenjan z recimo temu aktivizmom, s tem pa se spremeni tudi moralka zgodbe – bistveno je, da posameznik prevzame pobudo za svoje življenje in ga aktivno oblikuje. Koliko je to za migrantko kot je Pepelka sploh mogoče, se bo razkrilo šele v prihodnosti.
Če sta Perraultova in Grimmova Pepelka sporočali, da je za žensko največji dosežek dobra poroka in da je pot do nje v potrpežljivosti ter molitvi, predstava skuša pokazati, da danes ni več poroka tista, ki ženski zagotavlja blagostanje, temveč izobrazba, samostojnost, svoboda. Tako Pepelka ostaja zgodba o dvigu iz pepela, vendar se njeno bistvo prevede v sodobne vrednote.
Če sta Perraultova in Grimmova Pepelka sporočali, da je za žensko največji dosežek dobra poroka in da je pot do nje v potrpežljivosti ter molitvi, predstava skuša pokazati, da danes ni več poroka tista, ki ženski zagotavlja blagostanje, temveč izobrazba, samostojnost, svoboda in povezanost s skupnostjo.
Namesto čarobne botre pride na prizorišče sodobni svet medijev, talent šovov in vplivnežev; Prepelka ob pomoči mladega aktivista Matije Pajka (Matej Zemljič) ter agentov »Žive mreže« dobi možnost, da se pokaže na plesu–prireditvi, kjer očara, a ne zaradi magije, temveč zaradi svoje vztrajnosti, talenta in poguma. V tej verziji je P(r)epelka temnopolta mladoletna gospodična, oblečena v vintage oblačila. Na začetku nosi črne čevlje z nizko peto, kasneje pa jo vidimo v bleščečih visokih petah, ko prepeva pesem o vrednosti vseh ljudi. V ozadju stoji tragična družinska zgodba – mati se je skupaj še z enim otrokom utopila pri poskusu pobega iz vojnih razmer, oče pa ostaja dvoumen: ni jasno, kaj je počel doma, a hčer kasneje brez pomisleka prepusti sami sebi.
Nekje na sredini mjuzikla izreče pomenljive besede, da naj P(r)epelka potrpi, saj bosta po njegovi poroki z drugo žensko oba postala »legalna« in pridobila evropski potni list. Ta trenutek – z obljubo Pariza in Berlina – deluje kot lepovidovski rez, ki zareže v slovenski milje: okolje je predstavljeno kot degradirano, kjer se vsi ukvarjajo s šovom, tista, ki ima resnično vsebino in talent, pa je tujka in obenem, vsaj do neke točke, objekt izkoriščanja. Motijo binarne delitve – temnopolto dekle z dobrim srcem in očitnim pevskim talentom prihaja iz nekega daljnega, razrušenega sveta, medtem ko se slovenska družba izkaže za hinavsko in prazno.
Namesto čudeža moralka
Predstava tako obrne na glavo dva klasična vozla: očetova pasivnost dobi realističen, neprijetno vsakdanji obraz, »princ« pa ni več srečka na socialni loteriji, temveč simbol položajev moči, ki jih P(r)epelka ne čaka, da bi jo odrešili. Namesto čudeža iz pravljice je poudarek na moralki – »čudež smo ljudje« – ter na ideji, da blaginjo prinašajo svoboda, izobrazba in samostojnost. Tako Pepelkin cilj ni več poroka, temveč njena lastna emancipacija.
Velja izpostaviti, da je v predstavi najbolj izstopajoča vloga Irene Yebuah Tiran, ki je vlogi P(r)epelke vdahnila moč, toplino in čustveno prepričljivost – vloga ji je pisana na kožo. Zanimiv je tudi motiv pajka, ki se razvije od simbola sreče do človeškega pajka – pomočnika, ki P(r)epelki stoji ob strani. Odlična je kostumografija Alana Hranitelja. Omeniti velja tudi aluzije na ostarele ljubljanske pankerje (dobesedno pankerke), ki imajo »polno rit vsega«, a se še vedno predstavljajo kot žrtve, ter nekoliko manj posrečen lik ostarelega pevca s francoskim imenom.
Moteče pa ostaja, da svet temnopolte P(r)epelke pripada revščini in se z iluzijo seli v Evropo, kjer naj bi si ustvarila boljše življenje. Slovenska interpretacija temnopoltosti je pri tem idealizirana.
Kaj zares pomeni, da smo si ljudje enaki?
Predstava tako ne ponudi refleksije, ne odpre nobenega toposa, na primer glede razmer migrantov v Sloveniji, o njihovem izkoriščanju na delovnih mestih, pa recimo o tem, da je “v slovenskih zaporih trenutno zaprtih 1814 ljudi, med njimi 835 tujcev, in da tam po pročanju vladajo precej nemogoče razmere”.*
Predstava tako ne ponudi refleksije, ne odpre nobenega toposa, na primer glede razmer migrantov v Sloveniji, o njihovem izkoriščanju na delovnih mestih, pa recimo o tem, da je “v slovenskih zaporih trenutno zaprtih 1814 ljudi, med njimi 835 tujcev, in da tam po pročanju vladajo precej nemogoče razmere”.
V zraku obvisi ideja, da smo vsi ljudje, ne glede na poreklo in barvo kože, enaki.
Toda kaj to zares pomeni?
P(r)epelka je mlademu aktivistu resda rekla ne, predvsem zato, da bo sama izbirala možnosti in ta možnost pomeni, da bo najprej delala v baru.
Namesto družbenega preskoka imamo predvsem osvoboditev iz nemogočih razmer.
Pepelkina pojava na odru je torej lepa, sporočilo načeloma krasno, toda njena osvoboditev ob koncu ne more biti čisto resnična, saj je P(r)pelka večino časa prezentirana predvsem kot Druga v evropskem okolju. To pomeni, da obstaja, še naprej, v odvisnem razmerju, in da se vse njeno definira glede na okolje, v katerem je pristala, iz česar se bo verjetno precej težko izviti.
Mačeha, napravljena v orientalizirano opravo, ki represijo izvaja v dve smeri – na hčer in na njenega očeta, je konkretizirana in kontekstualizirana, medtem ko glede Pepelke ostaja kar nekaj odprtih vprašanj. Na primer to, iz katere doline zares prihaja, čemu si jo, in glede na to, da je bil do sedaj pri mačehi nastanjena ilegalno, izbere mladi aktivist Matija Pajk ter postane predmet preiskave agentov »Žive mreže« in še bolj, kje je bil oče, ko je prišlo do utopitve matere.
Seveda je ključno, da je vse to izrečeno v kontekstu žanra, ki želi zabavati, s tistim ščepcem družbenega ozaveščanja, da si vsi ljudje zaslužijo enake priložnosti in možnosti. Svoje dodata glasba in kostumi, ki so ekstravagantni in inovativno osvetlijo čezrobnost (predvsem v smislu verbalnega nasilja in besednih iger) obeh sester, toda ta del ne uspe prikriti manka.
Slovenska različica Pepelke
Zgodba, ki je predelana v slovensko različico, fino reflektira nevrotične in histerične posameznice, ki svojo praznino projicirajo v P(r)epelko, medtem ko pogled na njen svet in kdo je v njem resnično bila, ostaja oddaljen, v megličasti tujosti, sovražnosti in negostoljubnosti, kjer se ljudem zgodi vojna in so zaradi nje primorani zbežati. Da pa morajo v evropskem okolju skozi določen proces trpljenja in ponižanj, je skoraj nekakšno dejstvo.
Pepelka se proti temu bori z notranjim posmehom, mestoma očetu in nam pove, da ji za rasistične opazke ni mar, a v sebi hrepeni po izgubljenem svetu, iz tega hrepenenja se parodi tudi njeno petje. A predstavi ne manjka samo družbena kritika glede razmer migrantov v Sloveniji, pač pa ji manjka tudi razmislek na globalni ravni, kaj je povzročilo nasilje v Pepelkini deželi; na primer, kaj bi Pepelka lahko postala, če bi ostala v svoji državi in vanjo ne bi posegal evropski neokolonializem.
Pepelka se proti temu bori z notranjim posmehom, mestoma očetu in nam pove, da ji za rasistične opazke ni mar, a v sebi hrepeni po izgubljenem svetu, iz tega hrepenenja se parodi tudi njeno petje.
Bolj kot to gre za komentar na degradirano evropsko družbo, ki je razočarana, polna zamujenih priložnosti in izgubljenih idealov. Zanimiv je lik mačehe, ki je prispodoba brutalnosti, in izključevanja mladoletnega dekleta na podlagi njenega izvora, toda tudi ta brutalnost v resnici ne doživi refleksije.
P(r)epelko si vse tri skupajo prisvojiti še toliko bolj, ko odkrijejo njen talent, s čimer se odpre vprašanje nadzora in izkoriščanja tistih, ki v ta prostor šele prihajajo, vendar spet zgolj površinsko.
Za P(r)epelko v tej predstavi nikogar ne skrbi, še najmanj očeta, vsi gledajo predvsem na to, kakšne koristi bi lahko imeli od nje, dokler sama, skoraj intuitivno in kot po naključju, ne postavi meje; zavrne, da bi bila izkoriščana pod tujimi pogoji, (morda bo izkoriščana pod lastnimi), in postane emancipirana tujka. Na tej točki, ko vse skupaj postane zanimivo in bi se lahko predstava začela, se konča.
- Gre za sklicevanje na članek, objavljen v Metropolitanu: Slovenski zapori pokajo po šivih: zakaj je skoraj polovica zapornikov tujcev?, 22. 4. 2024 (P.F)
