Fotografija: Generirano z umetno inteligenco
Tanja Dimitrievska: Tako kot delfini (Založba Litera, 2025)
Letos sem prve pomladne dni preživela ob branju knjige na plaži v Barkovljah. Lep, topel dan je privabil veliko sprehajalcev, tisti najbolj željni sonca pa so se nastavljali žarkom kar v kopalkah. Nenadoma se je pozornost vseh usmerila na morje, kjer so se trije delfini igrali in se preizkušali v sinhroniziranem skakanju. Kar naenkrat smo vsi obstali; nekateri so skušali s telefonom ujeti trenutek, drugi so z začudenjem zrli in čakali, kdaj se bodo spet pojavili. Ko smo jih uzrli, se je iz nas izvil krik navdušenja nad »dragocenim in redkim« prizorom.
Delfini nas vedno znova očarajo s svojo igrivostjo, akrobatskimi zmožnostmi in inteligenco, ki nam je sorodna. Prav ta fascinacija je ključno stičišče z romanom Tako kot delfini avtorice Tanje Dimitrievske, kjer avtorica uporabi to podobo za oris prebujenosti človeške zavesti in notranji klic k povezanosti z naravo.
Delfini nas vedno znova očarajo s svojo igrivostjo, akrobatskimi zmožnostmi in inteligenco, ki nam je sorodna. Prav ta fascinacija je ključno stičišče z romanom Tako kot delfini avtorice Tanje Dimitrievske, kjer avtorica uporabi to podobo za oris prebujenosti človeške zavesti in notranji klic k povezanosti z naravo.
Roman nas popelje v življenje Eme, občutljive in ozaveščene, ki s prijateljem Benom vodi posel z zelišči in konopljo. Zgodba se plete okoli Eminih odnosov; na eni strani je Beno, njen duhovni sopotnik in »varuh«, ki jo z meditacijo in vesoljskimi zvoki prizemljuje, na drugi pa racionalni Ivan, njen partner, ki ljubi red, praktičnost in matematiko. Skozi osebne tragedije (smrt prijatelja Mateja), soočanje s kriminalno zgodbo v ozadju in obdobje izolacije med epidemijo, je to pripoved o Emi, ki skuša na sebi lasten način obvladati kompleksnost sveta. Dimitrievska to stori s kreativno potezo; opisuje Emo, ki je nekje zunaj romana kot opazovalka in Emo znotraj romana, ki je dejavna junakinja. Ko Ema stopi na rob knjige, se zdi, kot da zapusti varno zavetje linearne zgodbe in vstopi v prostor, kjer čas ne obstaja več. Na ta način daje junakinji vso svobodo, jo primerja z delfinom; Ema zaplava nekam ven, morda celo gor, morda celo nad pripoved, a se nato vrne nazaj. Na trenutke z njo zaidemo čez meje realnega, magičnega, surrealističnega, pa vendar nas bralce trdno drži v stiku z zgodbo. Drugje je avtorica humorna in ironična hkrati; svet, ki ga opisuje, pogosto nosi v sebi oboje, kar daje pisanju posebno lahkotnost.
Posrečen se mi zdi prizor v telovadnici, kjer se Emini prijatelji družijo v razgibavanju telesa, pri tem pa vsak s seboj prinese svoje probleme in se ob dvigovanju uteži njihovi pogovori razvnamejo. Nehote se dotaknejo družbenih problemov; smrti deklice, problematike žalovanja mladih, izrazijo kritiko družbene ureditve, v kateri se mladi odločajo za samomor. Vzdušje v skupini pa sklene eden izmed prijateljev v stavku, ko izreče, da je pravzaprav revolucija edina rešitev.
V romanu pa delfini niso edine živali, ki ponazarjajo povezanost človeka z naravo. Tudi čebele so simbol modrosti, ki jo junakinja ceni. Skozi njeno opazovanje naravnih ciklov in srečanja z osebami, kot je gospa Ines, katere glas Emo spominja na pretakanje ciklov v naravi, čebele pa postanejo metafora za marljivost in sobivanje brez hrupa.
V romanu pa delfini niso edine živali, ki ponazarjajo povezanost človeka z naravo. Tudi čebele so simbol modrosti, ki jo junakinja ceni. Skozi njeno opazovanje naravnih ciklov in srečanja z osebami, kot je gospa Ines, katere glas Emo spominja na pretakanje ciklov v naravi, čebele pa postanejo metafora za marljivost in sobivanje brez hrupa.
Tema delfinov označuje torej čisto bit, igrivost in sočutje. Vendar ne gre le za to; delfini simbolizirajo tudi našo ranljivost. Že takoj na začetku knjige dobimo podobo krvavečega delfina sredi hrupa in plastike, kar je močna kritika sodobnega uničevanja narave, ki ga Ema čuti kot lastno fizično bolečino. Nadaljuje z dejstvom, da se delfini zvočno izražajo z zvoki, da pa hrup ladij pretrga njihovo komunikacijo, zaradi česar doživljajo stres.
Na tem mestu avtorica poda močno družbeno kritiko in lahko rečemo, da ima roman močan ekološki podton. Celotno pripoved prežema dualizem med duhom in telesom, med naravo in človekovim delovanjem, med čutenjem in vedenjem, med ustvarjanjem in uničenjem. Avtorica je zgodbo umestila v čas epidemije, kjer bi zlahka naslikala mračne in brezizhodne situacije, pa vendar ji je uspelo opisati pereče teme, jih umestiti v aktualen družbeni kontekst, ter jih predstaviti bralcu na lahkoten in tudi simpatičen način.
Ko smo se za trenutek vsi ustavili ob gledanju delfinov na barkovljanski obali, se je zgodilo točno to, o čemer piše Dimitrievska. V naš vsakdanji obred, pa najsi je bil to tisti dan sprehod, sončenje ali branje knjige na plaži, se je vrnil nenavaden trenutek. Delfini so od daleč ujeli vso našo pozornost; začudenje nad njihovo lepoto in enkratnostjo dogodka je bilo hipno in kolektivno. Bili smo priča »vdoru« v urejen svet, ki je v nas zbudil ponižnost in čudenje. Bili smo hkrati tisti, ki opazujemo in tisti, ki sodelujemo v prizoru, bili smo del predstave in hkrati smo ostajali zunaj njenega dogajanja.
Delfini so od daleč ujeli vso našo pozornost; začudenje nad njihovo lepoto in enkratnostjo dogodka je bilo hipno in kolektivno. Bili smo priča »vdoru« v urejen svet, ki je v nas zbudil ponižnost in čudenje. Bili smo hkrati tisti, ki opazujemo in tisti, ki sodelujemo v prizoru, bili smo del predstave in hkrati smo ostajali zunaj njenega dogajanja.
Morda smo takrat potrebovali trenutek, začutili »delfina v sebi« se ponovno povezali s svojo notranjostjo in videli, da nismo ločeni od narave, in tudi zato, obstali v čudenju in občudovanju lepote tega sveta.
