Fotografija: naslovnica romana Ogenj (roman po motivih iz življenja Štefke Cobelj) Aleša Štegra, Beletrina 2025. Vir – Beletrina
Roman me običajno popelje v domišljijski svet, ki se mi razkriva stran za stranjo. In ob zadnjem prebranem stavku, ko zaprem knjigo in v mislih še enkrat preletim zgodbo, se vprašam: Kaj je sporočilo zapisanega? Kaj je bil motiv, ki je avtorja spodbudil k ustvarjanju namišljenega sveta? V njem je bralec lahko zgolj opazovalec ali pa se prepozna v ogledalu, ki mu ga nastavi pisatelj. Najmočnejša pa je iluzija, da postanemo sami del fikcije, ki jo prebiramo. Prav to omogoča pisatelju, da bralca-opazovalca vključi v svojo zgodbo in ga popelje skozi čustva, ki jih doživljajo njegovi junaki.
Najmočnejša pa je iluzija, da postanemo sami del fikcije, ki jo prebiramo.
Pisateljevo pero tako pridobi moč, ki presega dokumentarno gradivo, in se prelevi v psihoanalitično doživetje, ki nas v vsakem poglavju znova preizprašuje: Kaj občutimo? Kako bi se odločili?
Roman Ogenj Aleša Štegerja (Beletrina, 2025) je fikcija, obogatena z zgodovinskimi dejstvi, ki nam počasi leze pod kožo. Premikanje po časovni premici nas vodi skozi obdobja enega življenja, ki spremlja spremembe držav in družbenih vrednot. Tretjeosebna pripoved nam sprva daje občutek varnosti – ob skodelici kave ali čaja z zanimanjem sledimo opisom tistega časa. A pisatelj nas ne pusti dolgo v lenobnem prebiranju in površnem sočustvovanju. Ob ujetništvu protagonistke v gestapovskem zaporu se pripoved – kot da bi sam pripovedovalec postal vročičen – spremeni v drugoosebno.
Ob ujetništvu protagonistke v gestapovskem zaporu se pripoved – kot da bi sam pripovedovalec postal vročičen – spremeni v drugoosebno.
»Ti si to naredila! Ti si se odločila!«
Novo nagovarjanje bralca nas pahne v Zorino kožo. Začutimo njene bolečine, strahove, vzpone in padce. Ni več neznana ženska iz preteklosti, ampak postane znanka, prijateljica – čutimo z njo in se z njo odločamo. In ko se nam že zazdi, da poznamo vse njene skrivnosti, želje in hrepenenja, se zgodi Ptuj – kruto in neposredno. Vsa prejšnja doživljanja, potovanja, vzponi in padci ob tem zbledijo. Zdi se, kot da bi njeni ideali zgoreli – v zadregi sklonimo glavo in postanemo le nemo opazovalci z velikim vprašanjem: »Zakaj?«
Ni več neznana ženska iz preteklosti, ampak postane znanka, prijateljica – čutimo z njo in se z njo odločamo.
Po zadnjem prebranem stavku prepoznamo tudi motiv, ki je pisatelja vodil po zahtevni poti med biografskim opisom in fikcijo – z željo, da nam postavi ogledalo in postavi vprašanje.
Odgovor ni enoznačen, a roman ga ves čas spretno razkriva skozi Zorino življenje. Bila je ženska – in čeprav močna, je bila v pretežno patriarhalnem sistemu vedno prezrta. Njena ljubezen do družine, očeta in matere, ji je dajala moč, da je segala po zvezdah, a ji družina tega ni vračala, kar je znova in znova boleče občutila.
Čas pa je tekel in z njim se je začel tudi njen poslednji boj – medgeneracijski spopad, ki je njeno generacijo odnašal v morje pozabe.
In Ptuj – najstarejše slovensko mesto, ki se še vedno predstavlja kot Poetovio, pomembno vojaško in trgovsko središče?
In Ptuj – najstarejše slovensko mesto, ki se še vedno predstavlja kot Poetovio, pomembno vojaško in trgovsko središče?
Morda je odgovor preprost. Bila je hči uspešnega predvojnega trgovca, ženska, tujka v lastnem kraju – in vse to lahko strnemo v pregovor: Nihče ni prerok v lastni deželi.
Tudi Zori to ni bilo usojeno.
