Fotografija: Lilijana Homovec
Bruno je s skodelico kave v eni in časopisom v drugi roki sedel na stol pri mizici v kuhinji, odložil kavo in pričel pregledovati časopis. Vedno z zadnje strani. Vedel je, da bi se moral digitalizirati, a nekje globoko v njem je bila skrita podoba statusnega simbola uspešnega moškega, ki vsako jutro, preden se spet odpravi v žrelo krutega boja za obstanek, prebere najpomembnejše novice, podoba, ki se je vanj zalezla v mladosti in se ji ni mogel odpovedati. Tako je ostajal pri svojem časopisu, vroči, dolgi grenki kavi in dveh majhnih krhkih piškotih, ki ju je med branjem časopisa in pitjem kave počasi raztopil v ustih in sta kot edina sladkost v dnevu, zmehčana, skoraj raztopljena zdrsnila v njegov želodec.
Užival je v teh trenutkih, v tej čistosti prostora in časa, ki ga določajo pravi vonji in sveža jutranja svetloba v skoraj popolni odsotnosti zvokov. Za trenutek je napel kožo na tilniku, da bi prepoznal zvok, ki je samo v rahlem odblesku skozi stene stanovanja v tretjem nadstropju pronical do njegovih občutljivih ušes. Eden od stanovalcev je po vsej verjetno odpeljal s parkirišča, pred tremi leti je dal zamenjati okna v stanovanju v želji po čim boljši zvočni izolaciji, in od tedaj je le s težavo določil, kaj se dogaja na dvorišču pred blokom.
Užival je v teh trenutkih, v tej čistosti prostora in časa, ki ga določajo pravi vonji in sveža jutranja svetloba v skoraj popolni odsotnosti zvokov. Za trenutek je napel kožo na tilniku, da bi prepoznal zvok, ki je samo v rahlem odblesku skozi stene stanovanja v tretjem nadstropju pronical do njegovih občutljivih ušes.
Globoko je vdihnil, ko je na jezik položil drugi piškot, ga zadržal v ustih in srkni požirek kave. Zaprl je oči in si naslikal občutke ugodja, ki so ga prevzemali.
To so bila ta jutra.
Potem se mu je pridružila Roberta, njegova žena. Skoraj neslišno je vstopila v kuhinjo v svojih mehkih copatih in satenasti jutranjki, ga brez besed nežno objela pod brado, prislonila k njemu svoj obraz in ga poljubila na sveže obrito glavo. Na kuhinjskem pultu jo je že čakala kava, ki jo je skuhal Bruno, natočila si je še kozarec vode in sedla na stol nasproti njega. Iz žepa svoje jutranjke je potegnila telefon, iz etuija je vzela svoja dragocena moderna očala in se lotila brskanja po telefonu. Njen časopis.
Drug nasproti drugega, vsak v svojem svetu.
Potem se mu je pridružila Roberta, njegova žena. Skoraj neslišno je vstopila v kuhinjo v svojih mehkih copatih in satenasti jutranjki, ga brez besed nežno objela pod brado, prislonila k njemu svoj obraz in ga poljubila na sveže obrito glavo. Na kuhinjskem pultu jo je že čakala kava, ki jo je skuhal Bruno, natočila si je še kozarec vode in sedla na stol nasproti njega. Iz žepa svoje jutranjke je potegnila telefon, iz etuija je vzela svoja dragocena moderna očala in se lotila brskanja po telefonu. Njen časopis.
Drug nasproti drugega, vsak v svojem svetu.
Potem je Roberta brez besed vstala in se odpravila v kopalnico, Bruno pa je še trenutek posedel pri mizi pred razgrnjenim časopisom, ne da bi videl zapis, saj ga je prevzel globok občutek. Mir, urejenost, predvidljivost, varnost, vse kar si je vedno želel imeti.
Ravno je odprl pomivalni stroj, da bi vanj postavil kavni skodelici, ko je zazvonil telefon. Najprej je preveril, koliko je ura. Pol osmih. Kdo bi lahko bil ob tem času in šele nato svoj pogled usmeril na ekran.
Nevio. Kdo? Nevio? Edini Nevio, ki ga pozna je Nevio …
Se oglasi? Se ne oglasi … ?
Roka je samodejno segla po telefonu, ko je že bila ob njem Roberta z vprašujočim pogledom, kdo kliče na vse zgodaj. Z usti je oblikoval Nevio, da je še bolj razširila oči in se nato oglasil.
Pogovor je bil suhoparen, Bruno je le pritrjeval, ja, kaj res, bom videl, sporočim, medtem ko je bilo na drugi strani slišati zavzeto prigovarjanje. Roberta je ves čas stala ob njem in čakala, da bo pogovora konec, zelo jo je zanimalo, kaj se dogaja.
»In?« je vprašala.
»Greta je umrla?«
»Kdo? Katera Greta?«
»Greta iz našega ansambla BeGiN, se spomniš?«
»Tista neuravnovešena drama queen?«
Šele te zadnje besede so Bruna spet priklicale nazaj. Samo pokimal je.
»Menda ne misliš iti na pogreb?« je bilo pričakovano Robertino vprašanje, a Bruno še ni še poznal odgovora.
»In?« je vprašala.
»Greta je umrla?«
»Kdo? Katera Greta?«
»Greta iz našega ansambla BeGiN, se spomniš?«
»Tista neuravnovešena drama queen?«
Šele te zadnje besede so Bruna spet priklicale nazaj. Samo pokimal je.
»Menda ne misliš iti na pogreb?« je bilo pričakovano Robertino vprašanje, a Bruno še ni še poznal odgovora.
Potem sta spet molče opravila jutranje rituale vsak zavit v svoje razglabljanje in se malo pred osmo drug ob drugem odpravila iz stanovanja, Roberta v službo, Bruno na svoje jutranje pohajkovanje po mestu, saj se je njegova služba začela šele ob enajstih. Na križišču pred semaforjem sta se poslovila z obljubo, da se vidita ob petih, ko bosta skupaj pojedla pozno kosilo ali pa zgodnjo večerjo, kakršna oznaka je komu bolj všeč.
Postal je ob semaforju in gledal, ko se je Roberta oddaljevala. Elegantna v svojem spomladanskem plašču s prožnim, a umirjenim korakom, vedno na poti proti prihodnosti je dala Brunovemu življenju pravo smer in pravo mero varne gotovosti pred dvajsetimi leti, ko sta se na vrat na nos poročila in začela živeti skupaj. To pa je bilo tudi edino dejanje, ki sta ga izpeljala za njune poglede zelo nepremišljeno. Vse ostalo je teklo mirno z veliko mero razmisleka, celo njun seks je bil uglajen in predvidljiv, a kljub temu za oba dovolj strasten in vznemirljiv. Bruna je sicer občasno zaneslo v eksperimente, a ga je Roberta s svojo umirjeno taktiko kmalu spravila v ustaljene tirnice in spet je vse teklo kot običajno.
V tem trenutku je njegova misel preskočila na Greto, neuravnovešeno drama queen, kot jo je označila Roberta, ki jo je poznala samo iz njegovega pripovedovanja. V njeni bližini je bilo velikokrat zelo glasno in napeto, bila je kot tempirana bomba, nikoli nisi vedel, kdaj bo počilo. Nazadnje jo je videl pred več kot petindvajsetimi leti.
In zdaj je ni več, vsaj ne v fizični obliki.
S to mislijo je sedel pred svoj izbrani lokal in naročil svojo drugo in običajno zadnjo kavo v dnevu. Mali bari, ki so jih ob dopoldnevih običajno obiskovali upokojenci in Bruno in njemu podobni, ki pa jih gotovo ni bilo veliko, so šele začeli oživljati.
Želel se je trezno odločiti o Gretinem pogrebu, a se je v njem nekaj premaknilo in obrnilo v skupne čase, v tisto dopoldne, ko jo je zaman čakal pred kavarno, kdaj se bo prikazala izza vogala s svojim poskočnim korakom in vihravimi črnimi lasmi, ki so bili njen zaščitni znak. Najprej je pomislil, da se je kje ustavila, ker je imela kaj nujnega opraviti, ko je zamujala pol ure, se mu je zdelo čudno, saj je bila običajno točna in ji je zamujanje šlo na živce, ko je čas kar tekel in Grete ni bilo na spregled, je pomislil, da je razumel narobe in sta dogovorjena ob desetih in ne uro prej. Potem je počasi ugotovil, da je ne bo na njun zmenek.
Želel se je trezno odločiti o Gretinem pogrebu, a se je v njem nekaj premaknilo in obrnilo v skupne čase, v tisto dopoldne, ko jo je zaman čakal pred kavarno, kdaj se bo prikazala izza vogala s svojim poskočnim korakom in vihravimi črnimi lasmi, ki so bili njen zaščitni znak.
Oddrvel je do Nevia, ki mu je ves zaspan zagotovil, ko ga je vrgel iz postelje, kjer je preboleval naporno ponočevanje, da Greta verjetno še spi, naj pogleda na njenem naslovu. Malo se je umiril in se odpravil do njene sobice in začel trkati. Nihče se ni odzval. Ko je ves razburjen začel tolči po vratih in jo klicati, se je na oknu v zgornjem nadstropju pojavila lastnica stanovanja in ga najprej ozmerjala, potem pa mu povedala, da je Greta že včeraj odšla, da je odpovedala najemnino, pobrala svoje stvari in se odpeljala.
Kam? Tega pa njej ni zaupala.
Kako je lahko kar odšla brez vsake besede ali namiga, da se nekaj dogaja?
Razočaran je pri vseh njenih prijateljih in znancih iskal vsaj kakšno sled, kam bi se lahko odpravila, a mu nihče ni znal pomagati. Še danes se spomni svojih takratnih občutij, ki so se neštetokrat prelila eno v drugo. Najprej je bil presenečen, potem jezen nanjo, da je to naredila, nato ga je objela žalost in nazadnje se je v njem naselilo razočaranje nad vsem kar je mislil, da je med njima.
Ni imel obstanka, zaletaval se je sem in tja, vse dokler ni Nevio nekega večera znorel, ker mu je bilo dovolj njegovega vedenja. Glasba in njuni nastopi, ki sta jih prilagodila na duet, so mu bili malo mar, zamujal je, delal napake pri igranju kot začetniki in se ves čas smilil sam sebi. Nevio ga je zgrabil za majico, ga potegnil navzdol, saj je bil precej manjši od njega in ga prisilil, da sta se gledala v oči, potem pa ga označil z nesposobnežem in neodgovornim domišljavcem.
»Sploh ni čudno, da je Greta odšla. Dopovej si že enkrat, da te gotovo ne želi videti, če je odšla na tak način,« se je togota bliskala iz Nevievih oči in besed.
Potem ga je zagrnila žalost in celo njegovo življenje se je obrnilo v drugačno smer.
Potem ga je zagrnila žalost in celo njegovo življenje se je obrnilo v drugačno smer.
In zdaj bo šel na pogreb. Tako je, šel bo na pogreb. Zvečer bo povedal Roberti, ki se ne bo strinjala a bo vseeno mirno prenesla njegovo odločitev in zjutraj se bo odpravil na pot.
Da se končno poslovi od preteklosti.
