Ana Kalin je tokrat svoje junakinje in junake, Živo, Dobruja in Niko, postavila v surinamsko restavracijo. Nika, prijateljica iz Slovenije, se je prvič srečala z Dobrujem, birasnim moškim, in je nad njim povsem navdušena! Komentira Dobrujeve mišice, močan stisk roke, ter seveda njegove lase. Kasneje komentira tudi njegove značajske lastnosti, toda za nezavedni rasizem, dotikanje temnopolte ali birasne osebe, ki smo jo prvikrat srečali, je značilno izpostavljanje phisisa! Kasneje Nika ta svoj preliv čez rob opravičuje z dejstvom, da seks z njenim partnerjem ni več na dnevnem redu.
Ana je nezavedni rasizem ali pa pozitivni rasizem, kot bi rekli v Sloveniji, izpeljala izjemno subtilno. Njena Živa nenadnega zbliževanja najboljše prijateljice in partnerja ne komentira ali pa komentira na način, da vzpostavi visoko stopnjo samorefleksije. “Da mu ne dam dihati, ker ves čas poskušam razumeti in razdelati, kaj se dogaja njemu in kaj družbi. Mogoče bi morala kdaj spustiti, sebe spustiti, oziroma se sprostiti?”*
***
Ko je vstopila v majhno surinamsko restavracijo, le nekaj minut oddaljeno od knjigarne, ji je Dobru pomahal izza edine še proste mize. Nad njegovim predlogom glede lokacije srečanja ni bila ravno presenečena, povedala mu je, da Nika rada raziskuje nove okuse, ta pa je potrdila, da se s kuhinjo te najmanjše države v Južni Ameriki še ni srečala. A ni si znala razložiti, če je za zamislijo stal ponos nad kulinaričnimi okusi in raznolikostjo ali, recimo temu, preizkušnja sprejemanja dela njegove identitete.
Izogibala se je stolom med gosto postavljenimi mizicami in ga skušala opazovati z Nikinimi očmi, ki ga bodo prvič videle v živo. Njegov nasmeh je bil nalezljiv, njegove oči so izžarevale prizemljeno umirjenost, lasje, ki si jih je v trenutkih nežnosti upala pobožati, v strastnih nočeh pa v njih zakopati prste, so ga naredili le še bolj privlačnega. Počutila se je kot šolarka, ki ji je uspelo zapeljati največjega frajerja na ulici.
»Imamo srečo,« ji je med navdušenim razlaganem mimogrede prilepil poljub, »sem dobil zadnjo prosto mizo, manj kot minuto za mano je prišel par, ki je bil močno razočaran, ko je videl, da bo treba poiskati drugo restavracijo. Res so dobri, sem prepričan, da bo Niki všeč, je moja najljubša surinamska restavracija v mestu,« se je zahihital, Živo pa je spreletel občutek krivde zaradi njenih misli. »Ne jemljejo rezervacij, sem tudi sam večkrat iskal alternative. Kje pa je Nika, sem mislil, da bosta skupaj prišli?«
»Mi je napisala, da bo par minut zamudila, je šla v tisti spa od Anne in Laile. Je zjutraj rekla, da bo bolj počivala, ampak očitno si je nabrala dovolj energije za še malo nakupovanja. Mimogrede, res dobro diši tu!«
»Aha,« je zadovoljno prikimal, ko so se odprla vhodna vrata in vstopila je Nika. Najprej se je nasmehnila njej, nato pa je pozornost usmerila k Dobruju in med približevanjem k mizi raziskovala, kaj njegova zunanjost pove o njegovi notranjosti.
Vešča vzpostavljanja dobrih poslovnih odnosov je iztegnila roko, čeprav so njene oči radovedno begale: »Hello,« ga je ogovorila, že skoraj bolj ljubljanksi helou, znak bližine, ki se porodi ob občutku, da nekoga poznaš, čeprav si o njem le veliko slišal od nekoga bližnjega, »zelo vesela, da sva se spoznala,« in mu naklonila enega njenih lepših nasmehov, ki je razgalil snežno belino in drobno špranjico med prednjima zoboma.
Dobru je vstal, postregel z nič manj šarmantnim prvim vtisom, stisnil njeno roko, kasneje ji je Nika povedala, da močno in odločno, kot ji je všeč: »So nice to meet you too,« pri čemer so ga čisto malo izdali mehki s-ji, ki so slišati skoraj kot zelo mehki angleški sh-ji, ki neredko izdajo Nizozemce, »da kočno spoznam nekoga iz Živinega življenja.«
»Nekoga?« je pretirano poudarjeno debelo pogledala Nika, nato pa mu pomežiknila, v starih časih bi si ob tem še lase popravila za uho. Vedno nekoliko koketna, morda celo bolj zapeljiva od Žive, pa čeprav bi sama pripomnila, da ne, da jo ljudje le tako dojemajo zaradi stereotipov, povezanih z blondinkami.
Dobrujev nasmeh je postal še širši: »Za prvo slovensko srečanje verjetno bolj … easy going, kot če bi srečal starše.«
»O, to pa lahko potrdim!« je na Dobrujevo rahlo presenečenje bruhnilo iz Nike, Živa pa je pomislila, kdaj je »primeren« čas za prvo srečanje s starši. In da ji na srečo o tem ni bilo treba razmišljati, ni si znala predstavljati, kako bi njena starša sprejela temnopoltega tujca, in tudi, da ona še ni spoznala njegove mame. Čeprav se ji je zdelo, da je ožja družina pomembna v nizozemski družbi, sta po njenem mnenju individualizem in samozadostnost igrala večjo vlogo kot v Sloveniji, morda bo tako spoznavanje s potencialno priženjenim sorodstvom prišlo na vrsto kasneje.
»Priznam, da o surinamski hrani nimam pojma,« je tipično neposredno komentirala Nika, »mi lahko pomagaš z opisom jedi, ki so na jedilniku? Vonjave niso slabe!«
»Surinamska hrana ima toliko vplivov kot v njej živi ljudstev, ki so na različne načine prišli v državo. Poleg staroselskega ljudstva je majhen delež potomcev Nizozemcev, ki so jo kolonizirali in s seboj kot sužnje privlekli Afričane, ko pa je bilo suženjstvo ukinjeno, so predvsem iz Indije in Jave prihajali delavci na plantaže. Vsak od njih je s seboj prinesel svojo hrano,« je na hitro postregel z zgodovinskim kontekstom. Njegov predlog, da naročijo več jedi in si jih podelijo, je naletel na odobravanje omizja. »Pom je ena tipičnih surinamskih jedi, kot neke vrste narastek iz gomolja, podobnega krompirju, in kokoši. Moksi Meti je mešanica svinjine in piščanca, marinirana v rumu ali vinu, postrežena z rižem.«
Živa se je spomnila njunega pogovora o surinamskem rumu na Silvestrovo, nedvomnem uvodu v njegovo strastnost, ki se je razlegala na mnogotera področja. Čeprav sta večkrat večerjala v surinamskih restavracijah, si Dobru nikoli ni vzel toliko časa za pojasnilo o zgodovinskih vplivih na kulinariko in okuse (je predpostavljal, da ona vse to ve, jo je prešinilo, ljudje si radi v glavi naredimo zgodbe, osnovane na neosnovanih idejah).
»Moksi Alesi pa je mešanica kokoši in fižola, prav tako servirana z rižem. Heri heri je enolončnica iz kasave, sladkega krompirja in plantane ter slane polenovke. Poleg pride še pikantna omaka iz arašidov. Bakabana so ocvrte plantane, roti je ploščat kruh, kot ga jedo v Indiji ali Indoneziji, lahko je polnjen s krompirjem ali lečo, lahko pa se ga je z različnimi kariji. In potem so še samose. No, je še veliko drugega, ampak mogoče bo dovolj tako?« Je vprašujoče pogledal najprej Niko, nato pa Živo.
Živa se je spraševala, koliko tega je še, česar ne ve in bi morda morala.
»Dober načrt!« je odgovorila Nika in se potrepljala po trebuhu, »kaj pa pijemo?«
»Sadni sokovi, iz tropskega sadja, seveda, manga, guave, pasijonke ali ananasa, lahko pa Parbo pivo,« je Dobru vzneseno nadgradil surinamsko bogatijo, »če ne bo prepozno, si lahko privoščimo lokalno kavo ali čaj, za piko na i pa dober rum.«
»Prav sline se mi cedijo, slišati je, da moram začeti načrtovati obisk v Surinamu!« Si je Nika prtiček položila v naročje, čeprav še niso naročili.
Fotografija: Ana Kalin, Poslikave ulice iz Manrese
Živa se je počutila čudno odrinjeno od navdušenja, ki se je odvijalo pred njo. Spraševala se je, zakaj onadva do sedaj nista imela tega pogovora. O hrani, ki je bila pomemben del zapeljevanja, ki se je v začetnih tednih pletlo med njima, sta se veliko pogovarjala. Toda lahkotni pogovori niso nikoli bili njuna močna plat, že od samega začetka sta jih preskočila in se posvetila bolj poglobljenim ali družbeno kritičnim temam. Prepričana je bila, da je to odraz njunega tesnega odnosa, tokrat pa je prvič pomislila, da morda v njem manjka prav sproščene mehkobnosti. Težko bi rekla, da nista bila mehka drug z drugim, sproščena, predvsem pri seksu, toda če sta z Niko v nekaj minutah vzpostavila tako pristen odnos, je bila lahko samo ona odgovorna za prekomerno resnost, morda celo težo v njunem razmerju.
Ko jo je Dobru pod mizo prijel za potno roko, se je počasi začela vračati k večerji.
Po večurnem klepetu, odpetih gumbih na hlačah in dvojni merici ruma, sta prijateljici prisopihali na vlak do Živine hiške. Še preden sta se zadovoljno zleknili na sedeže, že je Nika prijela Živo za roko: »O moj bog, kako hud je pa tale tvoj Dobru!«, ob čemer se je Živa najstniško zahihitala, »prav morala sem, ko smo se poslovili, izkoristiti priložnost in ga prijeti za nadlaht, kakšne mišice! In ko si je slekel pulover, sem kar malo zajela sapo. Ok, ne me narobe razumeti, saj je tudi zelo prijeten, duhovit, pameten. Huda čupa, mimogrede! Kaj čem, seks žal ni več na dnevnem redu pri nama, pa Žiga tudi ni tako nabildan, ne vem, če je sploh kdaj bil, pa se mi očitno malo pozna, hihi …«
»Sem ravno hotela vprašati, če si vstopila v drugo puberteto ali kaj se ti plete po tile tvoji glavi, se ne spomnim, da bi se ti na faksu tako dogajalo …« je presenečeno, a vseeno zelo zadovoljno komentirala Živa.
»Boš že videla, ko vaju bo minila začetna privlačnost, se je še bežno spomnim, ko te kar vleče k drugemu. Žal nismo več rosno mladi, to se tudi pozna …« je zavila z očmi Nika, »ne vem, pa ne me narobe razumeti, ampak mogoče sta vidva tu na boljšem, ker imata, ko se vidita, čas le za vaju. Pa jo imam res rada, mojo Tino, ampak nikoli nisem sama. In zdaj se že ponavljam, bom kar utihnila.« A ni dolgo zdržala: »Mimogrede, kaj je bilo pa tisto na začetku? Sva se pogovarjala s tabo, ti si pa kar odplavala nekam…«
Ob nežnem zibanju vagona je Živo spomin, ki ga je Nika nenadno priklicala, še toliko bolj začrvičil. Globoko je izdahnila: »Ej ne vem, naenkrat se mi je zazdelo, da je pa mogoče težava med nama prav v meni.«
»Ha?« se je poravnala Nika, »od kje pa zdaj to?«
»Saj znam biti tudi sproščena, lahkotna? Ne samo intenzivna?«
»Ok, sori, ne vem točno, kaj sprašujeješ, oziroma kam ciljaš, ampak ja, jasno. Ne štekam!«
»Mogoče ga pa jaz s tem svojim nenehnim prevpraševanjem silim v kot. Da mu ne dam dihati, ker ves čas poskušam razumeti in razdelati, kaj se dogaja njemu in kaj družbi. Mogoče bi morala kdaj spustiti, sebe spustiti, oziroma se sprostiti?«
»Mi nisi ravno včeraj govorila, da se končno dobro počutiš v lastni koži? Od kje zdaj vsi ti pomisleki?«
»No idea ….« je Živa opazovala ulične svetilke, mimo katerih je hitel vlak, in ki so prihajale, zamegljije njen pogled, ter spet izginile.
- Uredniške komentarje je spisala Gabriela Babnik Ouattara
