Fotografija: Pexels – Elevate
Adelina se je v vlogi natakarice slabo znašla. Ni ji šlo najbolje od rok, ker je bila preveč tiha in plašna, kot so jo označili sodelavci. A drugače ni šlo. Ena od natakaric je morala nenadoma na daljšo bolniško zaradi zapletov v nosečnosti in najti novega delavca na trgu dela je bilo v današnjem času skoraj znanstvena fantastika. In to iz danes na jutri. Misija nemogoče brez Toma Cruisa.
Tako je bila Adelina pahnjena v to vlogo, ki jo je slabo poznala. Ni imela časa, da bi se vsaj malo miselno pripravila na nov izziv. Zvečer so jo samo vprašali “a bi, seveda boš, saj se vsega lotiš,” in naslednji dan je pričela z delom.
Nino je hitro opazil, da je zmedena in da slabo funkcionira, zato ji je pomagal s pozivi kot miza štiri, gosti so odšli in Adelina je vedela, da je potrebno čiščenje in priprava mize za naslednje goste. Odpelji goste k mizi sedem, odnesi pijačo do enajstke …, so bile Ninove spodbude in Adelina je počasi napredovala. Po štirinajstih dneh je že vedela, kaj se od nje pričakuje in ni več potrebovala opozarjanja. Le nečesa še ni zmogla. Gledati gostov naravnost v oči, vedno je izmikala pogled ali se obrnila stran in tudi ko se je gibala med mizami, je strogo gledala v tla ali nekam v daljavo.
Bala se je, da bo zatajila, da ne bo zmogla narediti tistega, kar se je pričakovalo od nje, najbolj od vsega pa jo je bilo strah, da bo kateri od gostov pokazal zanjo preveč zanimanja. Ob misli na to je otrpnila, niti zamisliti si ni znala, kako bi se lahko odzvala. Ko je zvečer v samoti premišljevala o tem, je spet začutila željo po bruhanju. Doslej ji je še uspelo obvladati nenadni vzgib, misli je na silo usmerila v nekaj drugega in se počasi pomirila. Kaj pa če se res zgodi, kaj bo naredila takrat? Bala se je svoje reakcije, ki je ni znala predvideti.
Po štirinajstih dneh je že vedela, kaj se od nje pričakuje in ni več potrebovala opozarjanja. Le nečesa še ni zmogla. Gledati gostov naravnost v oči, vedno je izmikala pogled ali se obrnila stran in tudi ko se je gibala med mizami, je strogo gledala v tla ali nekam v daljavo. Bala se je, da bo zatajila, da ne bo zmogla narediti tistega, kar se je pričakovalo od nje, najbolj od vsega pa jo je bilo strah, da bo kateri od gostov pokazal zanjo preveč zanimanja. Ob misli na to je otrpnila, niti zamisliti si ni znala, kako bi se lahko odzvala.
Bil je petek in restavracija je bila vse od treh popoldne polna do zadnjega kotička. Adelina je bila zadovoljna s seboj, čutila je, da ji gre delo od rok, da je koristna in da zmore. Drsela je med mizami, odnašala posodo in pripravljala mize, zaupali so ji celo, da je nekajkrat postregla goste. Zalotila se je z nasmeškom na ustih, preplavil jo je celo občutek popolnosti trenutka.
Ko so zadnji gostje zaprli vrata za seboj, se je sesedla na stol zraven Nina v njihovem skupnem prostoru, kamor so se zatekli med premori, prigriznili, ko jih je premagala lakota, ali pa samo posedeli na koncu in pokomentirali pravkar minuli delovnik. Nino je brskal po telefonu in ne da bi dvignil pogled k Adeline, je pripomnil, da je bila danes popolnoma drugačna, da se zdaj že lahko zanesejo nanjo, saj je samostojna, hitra in celo nasmejana. Mislil je, da tega ne bo nikoli doživel.
Medtem, ko je govoril, je Adelino pritegnil posnetek, ki ga je Nino gledal na telefonu. Nenadoma se ji je zazdelo, da na posnetku vidi sebe in očitno je isto videl tudi Nino, saj se je obrnil k njej: »To si ti, po moje, čeprav se te vidi le od strani, te lahko prepoznam. Pred Havano, kajne?«
Še enkrat je zavrtel posnetek. Adelina je nepremično gledala, molčala, prebodla jo je misel: »Kje si dobil ta posnetek?«
»Na FB ga je delila prijateljica.«
»Katera prijateljica, kako ji je ime?«
Nino jo je nejeverno pogledal.
»Ne vidim smisla, toda naj ti bo. Zala ji je ime,« je odgovoril Nino in Adelina je s kotičkom očesa videla njeno profilno sliko. Bila je prava, Zala, njena prijateljica.
Adelina je otrpnila z odprtimi usti. V glavi se ji je motalo tisoč misli naenkrat.
Zala je torej zadnjič v Havani prepoznala njo, Adelino. Če ne takrat, pa ko je gledala posnetek. Morda jo išče. Morda preverja, če se ji bo oglasila. Kaj če je povedala mami in očimu, kje jo je videla. Se Zala in Nino poznata tudi v živo, ne samo virtualno.
»Ne vidim smisla, toda naj ti bo. Zala ji je ime,« je odgovoril Nino in Adelina je s kotičkom očesa videla njeno profilno sliko. Bila je prava, Zala, njena prijateljica.
Adelina je otrpnila z odprtimi usti. V glavi se ji je motalo tisoč misli naenkrat.
Zala je torej zadnjič v Havani prepoznala njo, Adelino. Če ne takrat, pa ko je gledala posnetek. Morda jo išče. Morda preverja, če se ji bo oglasila. Kaj če je povedala mami in očimu, kje jo je videla.
In potem jo je nenadoma obšel strah, v želodcu je začutila kepo, začela se je tresti in hkrati je že vstala in tekla proti stranišču. Še pravočasno se je sklonila nad školjko.
Potrkalo je na vrata.
»Adelina, odpri,« je zaslišala pridušen Ninov glas. »Odpri, saj ne poznam Zale v živo, in pod posnetkom ni nobenega komentarja,« je hitel z nekakšno tolažbo. Slišati je bilo, da ga skrbi zanjo.
Adelina je odprla vrata in se vsa razmršena in s solznimi očmi od napora zazrla v Nina.
»Bi lahko pogledala Zalin profil, bi mi pokazal …« je v trenutku prišla na idejo. Mora ugotoviti ali je njena mama Zalina FB prijateljica. Samo to mora izvedeti.
Nino ji je molče izročil telefon, Adelina ga je pograbila in se lotila iskanja. Ko je našla mamo na seznamu Zalinih prijateljev, je dvignila pogled, dala telefon Ninu in se z rokami naslonila na lijak.
Kam naj zbeži zdaj? Kje naj začne od začetka?
