Odlomek iz avtobiografskega romana Sanje Ložnjaković: Borisova Đuli (Hirondelle 2026)

Foto: Sanja Ložnjaković (osebni arhiv)

V svojem pretresljivem, a presenetljivo svetlem knjižnem prvencu Borisova Đuli Sanja Ložnjaković skozi avtobiografsko pripoved razkriva soočenje z redko Cushingovo boleznijo, tumorjem hipofize in zahtevno operacijo, obenem pa spregovori o bolečih odnosih, izgubi zaupanja in postopnem vračanju k sebi.

Med simbolnima podobama krokarja in metulja se razpira zgodba mlade ženske, ki spoznava, da ljubezen ne pomeni neskončnega žrtvovanja in da je včasih največji pogum prav v odhodu. Borisova Đuli je pripoved o preživetju, notranji moči in sposobnosti, da kljub vsemu, kar nas je ranilo, ohranimo nežnost, zaupanje in ljubezen do življenja.

 

***

 

Vsak dan sem čakala, da bo zazvonil telefon. Tisto obdobje je bilo obdobje rahlega lebdenja. Krokar v glavi se je prihulil in čakal. Ker sem vedela, da se tumor nahaja ob križišču vidnih živcev v glavi, sem vedela tudi, da obstaja možnost, da lahko tudi oslepim. Zato sem takrat, bolj kot kadarkoli prej, začela opazovati svet okrog sebe. Morda sem takrat celo zares spregledala. Zdelo se mi je, da ljudje seveda gledamo, vendar dejansko ne vidimo.

Ker sem vedela, da se tumor nahaja ob križišču vidnih živcev v glavi, sem vedela tudi, da obstaja možnost, da lahko tudi oslepim. Zato sem takrat, bolj kot kadarkoli prej, začela opazovati svet okrog sebe. Morda sem takrat celo zares spregledala. Zdelo se mi je, da ljudje seveda gledamo, vendar dejansko ne vidimo.

Včasih sem opazovala mamico, ko je pripravljala čaj. Poznala sem zaporedje njenih gibov, način, kako je segla po skodelici, kako je z žličko počasi mešala vročo tekočino. Opazovala sem jo, ko se je oblačila, si urejala lase, jih spenjala z gibi, ki so se mi zdeli natančni in hkrati povsem brezbrižni. In njene čevlje, vedno brezhibno zloščene, tudi kadar ni nameravala nikamor oditi. Vse to sem poznala, te drobne vsakodnevne obrede, ki jim nisem pripisovala posebnega pomena, pa vendar nisem mogla odvrniti pogleda od nje.

Nekega opoldneva, ko je skozi okno padala bleščeča svetloba in sem se z obema komolcema naslanjala na kuhinjski pult, sem jo opazovala kot tolikokrat prej. Ničesar ni naredila drugače.

Le v meni se je nekaj premaknilo. Nenadoma sem pomislila, da je moja mamica najlepša ženska, kar sem jih kdaj videla.

Najlepše pri moji mamici pa je, da se te svoje lepote sploh ne zaveda.

 

Foto: naslovnica romana Sanje Ložnjaković (Hirondelle, Literarna zbirka Herbarij, 2026)

 

Hodila sem na sprehode, opazovala drevesa, sulice sonca, ki so se zadirale v dišečo zemljo, posebej ob jutranjih urah … In večkrat me je prešinilo, da imam pravzaprav srečo. Če ne bi zbolela, ne bi videla vsega tega, kar sem videla zdaj. Doma se nisem zvila v kot; le tu in tam se mi je ob opazovanju pšeničnih polj in potem tudi neba, premikanja oblakov in tega, kako so ptice prebadale njihove trebuhe, zazdelo, da bi lahko jokala.

Šlo je za najbolj čisto, posebno in nedolžno obdobje mojega življenja.

Vedela sem, da obstaja možnost, da se po operaciji več ne zbudim, in tudi, da lahko izgubim vid. Strah me je bilo le tega, da bi se zbudila, da ne bi mogla več skrbeti sama zase ter da bi s tem obremenila svoje starše.

Vedela sem, da bo operacija glave kompleksna in da bo šlo morda za las. Včasih, ko sem se pogovarjala s svojim bratcem, sem ga opazovala in se osredotočila na njegove obrazne poteze ali kakšen drug detajl na njegovem telesu, ter se zahvaljevala, da obstaja in je v moji bližini. Želela sem si, da bi ga lahko opazovala vsak dan, do konca svojega življenja. Pekla me je vest in po svoje mi je bilo žal, da v obdobju, ko sem mislila, da sem zdrava, nisem čutila te hvaležnosti. Resnično sem začela stvari in ljudi videvati na svojstven način, kot bi nekdo obrnil svet od znotraj navzven in s tem razkril tudi svojevrstno lepoto.

Vedela sem, da bo operacija glave kompleksna in da bo šlo morda za las. Včasih, ko sem se pogovarjala s svojim bratcem, sem ga opazovala in se osredotočila na njegove obrazne poteze ali kakšen drug detajl na njegovem telesu, ter se zahvaljevala, da obstaja in je v moji bližini.

Še kot majhna sem rada ustvarjala, zato sem v tistem obdobju veliko risala in pisala pesmi. Shranjevala sem jih v svoj stari telefon. Od nekdaj imam rada barve in na platnu sem preizkušala različne kombinacije, včasih tudi povsem naključno, samo da bi videla, kaj bo nastalo.

Nekega dne sem med slikanjem v sobi odprla YouTube. Med prvimi predlaganimi posnetki se je pojavil pogovor z Alenom Kobilico z naslovom Videti ljubezen in lepoto življenja. Do takrat nisem vedela prav veliko o njem. Posnetek sem pustila predvajati, medtem ko sem slikala, in postopoma me je njegova pripoved tako pritegnila, da sem odložila čopič. Govoril je o izgubi vida in o življenju po tem. Presenetila me je mirnost, s katero je pripovedoval o svojih izkušnjah. Spomnim se, da sem med poslušanjem jokala, čeprav nisem povsem vedela, zakaj. V glavi mi je ostal predvsem izraz videti lepoto življenja.

Pozneje sem odšla na sprehod s psi in ko smo prišli do roba polja, sem se ustavila in si slišani izraz nekajkrat ponovila na glas. »Videti lepoto življenja,« in odšla naprej.

 

Foto: Sanja Ložnjaković (osebni arhiv)

 

V tistem obdobju sem začela početi tudi stvari, s katerimi sem od nekdaj odlašala. Nekega dne sem vstopila v trgovino Tedi in nakupila celo vrsto drobnarij, ki so mi bile všeč že kot deklici. Kuli s cofki, bleščeče špangice, zvezek z bleščicami.

Vse sem zložila v košarico, ne da bi se posebej spraševala, kaj bom s tem počela.

Odločila sem se tudi, da si preluknjam obrv. Kot majhna sem občudovala fante s piercingom v obrvi, čeprav se mi takrat niti sanjalo ni, ali bi ga kdaj upala nositi tudi sama. Na zob sem si dala nalepiti še majhen biserček, ki sem si ga želela že leta.

Zdelo se mi je smešno, koliko časa sem odlašala s tako nepomembnimi stvarmi.

Začela sem tudi kuhati. Prej sem se kuhanju na veliko izogibala in vsem pojasnjevala, da tega ne znam in da se verjetno nikoli ne bom naučila. Potem pa sem nenadoma vsak dan preizkušala nove recepte, si izmišljala jedi in čakala svojega tedanjega fanta, da pride na obisk ter poskusi, kar sem pripravila.

Začela sem tudi kuhati. Prej sem se kuhanju na veliko izogibala in vsem pojasnjevala, da tega ne znam in da se verjetno nikoli ne bom naučila. Potem pa sem nenadoma vsak dan preizkušala nove recepte, si izmišljala jedi in čakala svojega tedanjega fanta, da pride na obisk ter poskusi, kar sem pripravila.

Takrat sem ga imela rada in verjela sem, da je dober človek.

Kuhala sem tudi za domače. Nekoč sem pripravila večerjo za vso družino; med drugim špagete. Za teto, ki obožuje kitajsko hrano, pa sem rada preizkušala tudi azijske jedi. Mama in teta sta bili najbolj presenečeni. Kar nista mogli verjeti, da sem se jaz, ki sem se še nedavno upirala vsakemu opravilu v kuhinji, začela tako navduševati nad kuhanjem.

Poleg tega sem na spletu naročala milijon pizdarij. Za vsakega sem izbrala kakšno malenkost. Bratrancu sem kupila obesek za ključe s Stitchem, mami špangice z metuljčki, teti nakupovalno vrečko z njenim imenom, očetu majico, bratcu pa zapestnico s posvetilom: HVALA, KER SI NAJBOLJŠI BRATEC.

Ko so paketi prihajali, sem jih odpirala in razvrščala, komu kaj pripada. Včasih sem naročila toliko stvari, da sem !e sama pozabila, kaj vse sem kupila.

Teta in bratranec sta pogosto prihajala na obisk. Zvečer smo se vsi skupaj zleknili na kavč, se pogovarjali, si pripovedovali zgodbe ter se smejali. Včasih sem bila bolj tiho in jih samo opazovala teto, kako med govorjenjem premika roke, mamico, kako se zasmeje, bratca, ki se je vedno vmešal v pogovor. Poskušala sem si zapomniti te povsem običajne večere.

V ozadju je bila ves čas misel na operacijo. Nisem vedela, kako se bo končala, in čeprav o tem nisem veliko govorila, sem dopuščala možnost, da se domov ne bom vrnila. Zato sem želela biti čim več z domačimi. Tudi darila niso bila povsem naključna. Želela sem, da bi vsak od njih imel nekaj mojega, če bi se mi kaj zgodilo. Tega jim seveda nisem povedala.

 

Foto: Sanja Ložnjaković (osebni arhiv)

 

Včasih sem opazila, kako me teta gleda. Sredi pogovora je za nekaj trenutkov utihnila in se zazrla vame. Ko sem ji vrnila pogled, se je nasmehnila.

»Pikica moja!« je rekla.

Kdaj drugič so ji v oči stopile solze. Takrat me je objela in me nekaj časa gladila po hrbtu. Čutila sem, kako se ji tresejo roke, vendar je nisem ničesar spraševala. Obe sva vedeli, da me čaka operacija, in nobena ni mogla vedeti, kaj se bo zgodilo.

Domači še danes ne vedo, zakaj sem jim takrat kupovala toliko daril.

Kdaj drugič so ji v oči stopile solze. Takrat me je objela in me nekaj časa gladila po hrbtu. Čutila sem, kako se ji tresejo roke, vendar je nisem ničesar spraševala. Obe sva vedeli, da me čaka operacija, in nobena ni mogla vedeti, kaj se bo zgodilo.

Domači še danes ne vedo, zakaj sem jim takrat kupovala toliko daril.

S Sašem pa so bili pogovori nekoliko drugačni.

Ob različnih priložnostih, včasih tudi zaradi povsem nepomembnih stvari, mi je rekel: »To je zato, ker si bolna!«

Sprva nisem razumela, kaj hoče s tem povedati. Večkrat sem ga vprašala, zakaj mi to nenehno ponavlja.

»Si pač bolna! Prej ko sprejmeš, bolje bo,« mi je odgovoril.

»Okej, bolna sem, to vem,« sem mu rekla. »Ampak kateri bolan človek bi si želel, da mu nekdo konstantno govori, da je bolan?«

Ni mi bilo jasno, kaj pričakuje od mene. Diagnozo sem poznala, čakala me je operacija in vsak dan sem živela z mislijo nanjo. Nisem pa želela, da bi se prav vsak pogovor, vsako moje dejanje in vsaka odločitev znova končali pri bolezni.

Včasih sem se zato raje vrnila v svojo sobo, odprla zvezek ali vzela v oke čopič. Na mizi so še vedno ležali bleščeči kuliji in špangice iz Tedija, med njimi pa kakšna še neodprta pošiljka, za katero sem že pozabila, komu je bila namenjena.

Nekoč, ko mi je spet rekel, da sem bolna, sem mu odvrnila, da imam tumor, ki mi ga bodo odstranili in da je to to. Nisem bolna. Minilo bo! Rešili me bodo! Ob teh besedah sem čutila nekakšen mir in skoraj zadovoljstvo, da sem se mu postavila po robu.

Odgovoril je, da imam raka, ker je tumor neke vrste rak. In zopet je ponovil: »Prej ko se boš sprijaznila, da imaš raka, bolje bo.«

Obrnila sem mu hrbet, prizadeta, in stopila v kuhinjo, da bi si skuhala čaj.