Skrivnost: estetika skrivnostnosti!

Foto: Mahmoud Al Ghitany (ustvarjeno s pomočjo AI)

Leta 2011 je nastal filmski eksperiment, pri katerem je sodelovalo pet ruskih režiserjev. Eksperiment je nosil naslov 5IVE in je združeval pet filmskih pripovedi s skupnim uvodom. V uvodu je neznana oseba polaroidno fotografijo, katere vsebine ne poznamo, zaprla v temno modro ovojnico. Vsak od petih režiserjev je nato zasnoval svojo zgodbo, ki je temeljila na tem uvodu in iz njega izhajala. Tako je nastalo pet kratkih igranih filmov.

Leta 2011 je nastal filmski eksperiment, pri katerem je sodelovalo pet ruskih režiserjev. Eksperiment je nosil naslov 5IVE in je združeval pet filmskih pripovedi s skupnim uvodom. V uvodu je neznana oseba polaroidno fotografijo, katere vsebine ne poznamo, zaprla v temno modro ovojnico.

V tem umetniškem eksperimentu je sodelovalo pet ruskih režiserjev: Pjotr Buslov s filmom Sunrise/Sunset (Sončni vzhod/sončni zahod), Aleksandr Veledinski s filmom Portrait (Portret), Igor Vološin s filmom Atlantika, Andrej Zvjagincev s filmom Mystery (Skrivnost) in Aleksej Popogrebski s filmom Bloodrop (Kaplja krvi).

Nedvomno je tako zasnovan eksperiment predstavljal precejšen ustvarjalni izziv. Vsi filmi, ki naj bi nastali, so namreč temeljili na istem skrivnostnem uvodu, zato so morali vsi tako ali drugače govoriti o skrivnostni fotografiji, položeni v ovojnico. To pomeni, da je morala biti prav ovojnica osrednje gibalo filmske pripovedi.

Ker imamo opraviti z Andrejem Zvjagincevom, režiserjem z lastnim filmskim svetom in umetniškim slogom, o katerem skoraj ni nesoglasij, nas ni posebej presenetilo, kako je kljub skrivnostnemu uvodu zasnoval svoj filmski svet. Ponovno je spregovoril o odnosih in sestavi ruske družine, kakor smo vajeni iz vseh filmov, ki jih je posnel v svoji filmski karieri. Zvjagincev se torej tudi tokrat ni mogel odreči svojemu značilnemu svetu, kakršnega poznamo iz njegovih filmov: razpadanju in razkroju ruske družine v sodobni Rusiji, vzrokom, ki lahko privedejo do tega, ter posledicam, ki jih ima takšen razkroj za rusko družbo kot celoto.

Nasprotno, v ta svet se je pogreznil še globlje, zaradi česar se zdi, kot da se ne bi bil sposoben odzvati na nič drugega v svetu okoli sebe razen na družinska vprašanja, o katerih pripoveduje. Zvjagincevu je tako mojstrsko uspelo vase posrkati skrivnostno, detektivsko in morda celo kriminalno zasnovo uvoda, ki ostaja nespremenjena v vseh petih filmih, ter jo tesno povezati s svojo priljubljeno družinsko tematiko, o kateri nikoli ne neha govoriti. To nam znova potrjuje, da je Zvjagincev režiser z lastnim umetniškim svetom, v katerega je globoko potopljen in ki ga zna izjemno spretno izraziti, kakor smo lahko videli v vseh njegovih filmih.

Zvjagincevu je tako mojstrsko uspelo vase posrkati skrivnostno, detektivsko in morda celo kriminalno zasnovo uvoda, ki ostaja nespremenjena v vseh petih filmih, ter jo tesno povezati s svojo priljubljeno družinsko tematiko, o kateri nikoli ne neha govoriti.

Takoj po skrivnostnem uvodu režiser prizor prestavi k moškemu v razkošni restavraciji, ki ga igra ruski igralec Igor Jevsejev. Videti je, kot da nekoga čaka, medtem ko pije iz kozarca in zamišljeno opazuje skrivnostno ovojnico, ki leži pred njim na mizi. Nato seže po njej, iz nje vzame polaroidno fotografijo in jo začne pozorno opazovati.

Ko režiser s kamero preide na fotografijo v njegovi roki in se kamera skupaj z njim zazre vanjo – kar je značilno za Zvjaginceva, ki kamero vedno obravnava kot živo bitje, obdarjeno s čustvi, željami, voljo in mišljenjem, enakovredno vsem njegovim filmskim likom –, opazimo, da je na fotografiji natanko isti prizor, ki smo ga pravkar videli: moški sedi za mizo, čaka in opazuje fotografijo. Kakor da bi ga nekdo fotografiral prav v trenutku, ko je sam gledal fotografijo.

Toda moški kmalu zadrema, morda zaradi pretiranega uživanja alkohola, iz dremeža pa ga prebudi šele prihod lepe mlade ženske, ki jo igra ukrajinska igralka Irina Barinova.

Ob prihodu lepe, na videz premožne ženske se moški prebudi iz dremeža. Na mizi pred njim opazimo le še prazen kozarec. Natakarja prosi, naj mu ga znova napolni, nato pa seže v torbo ob sebi, iz nje vzame temno modro ovojnico, jo položi na mizo in jo mirno potisne proti ženski z besedami: »Vse je tukaj. Vsak njegov korak, skoraj vsaka minuta. Fotografije, videoposnetki, celotno poročilo, vse, kakor sva se dogovorila.«

Moški je torej zasebni detektiv, ki ga je ženska očitno najela, da bi zaradi svojih sumov spremljal moškega, ki ga ljubi. Detektiv je svojo nalogo dobro opravil, zato ženska seže v torbico, iz nje vzame drugo ovojnico in mu jo izroči. Moški jo odpre, prešteje denar, ki je v njej, in ga zadovoljno pospravi v žep.

Oglejmo si ta prizor še enkrat, počasi in pozorno. Ker celoten umetniški projekt petih filmov temelji na ovojnici, v kateri je skrivnostna fotografija, o kateri ne vemo ničesar, to pomeni, da bodo vsi filmi zgrajeni okoli te ovojnice kot gonilne sile pripovedi. Takšna zasnova bi nas lahko popeljala v številne skrivnostne svetove, v svetove napetosti, zločina ali česa drugega.

Oglejmo si ta prizor še enkrat, počasi in pozorno. Ker celoten umetniški projekt petih filmov temelji na ovojnici, v kateri je skrivnostna fotografija, o kateri ne vemo ničesar, to pomeni, da bodo vsi filmi zgrajeni okoli te ovojnice kot gonilne sile pripovedi.

Toda Zvjagincev, čigar filmski svet nima nič skupnega s skrivnostmi, napetostjo ali akcijskimi filmi, je celoten uvod raje potegnil v svoj lastni filmski svet, ki ga zanimajo samo ruska družina in odnosi med njenimi člani. Družino tukaj predstavlja ženska, ki jo mučijo nejasni sumi glede moškega, ki ga ljubi in ki je morda njen mož.

Zvjagincev je tako izhodiščno zasnovo povsem vsrkal v svoj filmski svet, jo v njem preoblikoval in ji dal povsem nov pomen, tesno povezan z njegovo značilno filmsko govorico.

Ženska obotavljajoče se reče: »Povejte mi, vem, da je neumno, ampak bojim se odpreti to prekleto ovojnico.«

Moški mirno odgovori: »Pogumna oseba ste, če ste si to upali priznati.«

Ženska nadaljuje: »Počutim se, kot da bi bila sposobna storiti nekaj podlega proti njemu, pa tudi proti sebi. Pravzaprav sem to skoraj že storila. Zato mi, prosim, povsem osebno, samo da bi ublažili šok, povejte: ali je kaj?«

Moški ji odgovori stvarno, skoraj modro: »Vedno je kaj. Človek je skrivnosten in skrivnostnost ima lahko svoje skrivnosti. Vsi drug pred drugim nekaj skrivamo. Če nekoga resnično ljubite, mu dovolite, da skriva, kar skriva.«

Če bi ženska odprla ovojnico, ki ji jo je izročil detektiv, bi se njeno razmerje z moškim, ki ga je dala zasledovati, lahko nadaljevalo ali pa bi se dokončno končalo, ob tem pa bi jo preplavili jeza, bolečina in občutek izdanosti. Prav slednje se zdi najverjetnejši razplet.

Prav zaradi takšnega pričakovanja se ženska boji odpreti ovojnico in izvedeti, kaj je v njej. Njen strah razkriva, kako močno ljubi moškega, ki bi ga vsebina ovojnice lahko razkrinkala. Ker ga ljubi, omahuje pred resnico, o kateri že dolgo dvomi.

Toda zakaj si ne bi nekoliko podrobneje ogledali odgovora moškega, zasebnega detektiva?

Detektivov odgovor razkriva globoko življenjsko modrost in sposobnost mirnega, preudarnega razmisleka. Iz njegovih besed je razvidno, da ima za seboj izkušnje, kakršne si pridobijo le redki. Prav te mu dajejo spokojnost in samozavest, ki se zrcalita na njegovem obrazu ter v njegovem mirnem in odločnem nastopu.

Skoraj vsi ljudje pred drugimi skrivamo stvari, za katere ne želimo, da bi jih kdo izvedel. Čeprav niso prepovedane in nikomur ne škodujejo, so del naše zasebnosti, zato jih želimo ohraniti zase, ne da bi jih razkrili komur koli, niti svojim otrokom, staršem ali življenjskim sopotnikom.

Skoraj vsi ljudje pred drugimi skrivamo stvari, za katere ne želimo, da bi jih kdo izvedel. Čeprav niso prepovedane in nikomur ne škodujejo, so del naše zasebnosti, zato jih želimo ohraniti zase, ne da bi jih razkrili komur koli, niti svojim otrokom, staršem ali življenjskim sopotnikom.

Morda pa tudi ženska, ki je plačala precej denarja, da bi vohunila za svojim partnerjem, pred njim skriva marsikaj, za kar ne želi, da bi kdaj izvedel.

Zasebnost je nekaj, kar je skupno vsem ljudem. Vsakdo ima svoje skrivnosti, ki jih iz takšnega ali drugačnega razloga želi obdržati zase, čeprav z njimi nikomur ne škoduje. Brskanje po teh skrivnostih zato pomeni neposreden poseg v posameznikovo zasebnost in kršitev njegove pravice do nje. Hkrati pa lahko takšno početje pomeni tudi iskanje razlogov za razpad sicer lepih odnosov in trdnih družinskih vezi.

Ženska je torej postavljena pred dve možnosti in tretje ni. Lahko odpre ovojnico in izve tisto, česar ne ve, kar bi lahko povzročilo razpad njenega odnosa z moškim, za katerim poizveduje. Lahko pa prevladajo njena čustva do moškega, ki ga noče izgubiti ali se od njega oddaljiti, in zato upošteva detektivov nasvet, da ima vsak izmed nas skrivnosti, ki jih skriva pred drugimi.

Modrost, ki jo je detektiv izrazil v svojem stavku, je zato najtesneje povezana z resničnostjo: »Če nekoga resnično ljubite, mu dovolite, da skriva, kar skriva.«

Ko detektiv odide, ženska vstane in se napoti v stranišče razkošne restavracije. Tam iz ovojnice vzame zgoščenko, jo zlomi in zavrže. Nato zažge še ovojnico in fotografije v njej, ne da bi jih sploh vzela ven ali si jih ogledala.

Ženska je torej upoštevala detektivov nasvet in zatrla radovednost, zaradi katere je sploh začela vohuniti za svojim partnerjem. Ljubezen je prevladala nad željo po resnici, ki bi jo lahko stala vsega, kar sta imela, ter ji prinesla bolečino, razočaranje in morda celo življenje v nenehnem, mučnem dvomu.

Ženska se kmalu vrne iz stranišča k isti mizi, za katero je sedela z detektivom, vendar opazi moškega za mizo nasproti nje. Igra ga ruski igralec Konstantin Demidov. Strastno poljublja žensko, ki ga spremlja in jo igra ruska igralka Olga Jefremova. Oba sta se povsem odmaknila od sveta okoli sebe in se potopila v svoj lastni svet ter čustva, ki ju preplavljajo.

Ženska opazuje par pred seboj, na njenem obrazu pa se izriše izraz zadovoljstva in sreče, kot da bi tudi sama delila njuna čustva, ki bi jih bila skoraj izgubila, če bi odprla ovojnico.

Ženska opazuje par pred seboj, na njenem obrazu pa se izriše izraz zadovoljstva in sreče, kot da bi tudi sama delila njuna čustva, ki bi jih bila skoraj izgubila, če bi odprla ovojnico.

Vzame telefon in pokliče detektiva. Odločno mu reče: »Povejte mi, zagotovo ste obdržali kopijo vsega tega.«

Odgovori ji: »Da, praviloma hranim kopijo na trdem disku še en teden, preden jo izbrišem. Lahko pa jo za posebno ceno hranim tudi za vedno.«

Ženska samozavestno odgovori: »Prosim, popolnoma jo izbrišite, tako da je ne bo mogoče nikoli več obnoviti.«

»Ste prepričani?« jo vpraša.

»Popolnoma.«

»Zdaj ali čez en teden?«

Ženska, ki je dokončno sprejela odločitev, odgovori: »Zdaj.«

Ženska je torej sprejela svojo odločitev in ugotovila, da so njena čustva do moškega, s katerim je povezana, ne glede na to, ali je njen ljubimec ali mož, pomembnejša od vedenja o tem, kaj ji prikriva, oziroma o tistem, o čemer dvomi.

Zato je zanjo bolje, da z njim živi čim dlje, kakor da bi ga razkrinkala in razkrila tisto, kar skuša ohraniti zase. To pomeni, da so bila njena ljubezenska čustva pomembnejša od njenih sumov, kar je že prej poudaril detektiv, ko ji je rekel: »Če nekoga resnično ljubite, mu dovolite, da skriva, kar skriva.«

Ko začnemo brskati po skrivnostih ljudi, ki jih ljubimo, in jih skušamo razkriti, je to pravzaprav znak, da naša ljubezen do njih slabi ali ugaša. Takšno početje je v svojem bistvu iskanje prepričljivega razloga za odhod oziroma za konec razmerja.

Ko začnemo brskati po skrivnostih ljudi, ki jih ljubimo, in jih skušamo razkriti, je to pravzaprav znak, da naša ljubezen do njih slabi ali ugaša. Takšno početje je v svojem bistvu iskanje prepričljivega razloga za odhod oziroma za konec razmerja.

Pri tem seveda ne moremo spregledati Zvjagincevega sloga, ki ga poznamo iz vseh njegovih filmov: pridušene osvetlitve, uporabe bledih barv, ki se nagibajo k ledenim in hladnim odtenkom ter simbolizirajo konec ali smrt nečesa, pa tudi načina snemanja, zaradi katerega kamera postane živo bitje, katerega prisotnost občutimo.

To je mogoče zahvaljujoč njegovemu stalnemu sodelovanju z ruskim direktorjem fotografije Mihailom Kričmanom, s katerim ga povezuje posebna umetniška harmonija, ki Kričmanu omogoča, da izjemno natančno izrazi tisto, kar si Zvjagincev želi.

Režiserjeva mojstrskost se tu kaže v tem, da Andrej Zvjagincev ni zapustil svojega filmskega sveta, v katerem se odvijajo dogodki vseh njegovih filmov, tako celovečernih kot kratkih. To je svet ruske družine ter vprašanje stabilnosti oziroma nestabilnosti njenih vezi.

Prav sposobnost, da je skupni filmski uvod vključil v svoj svet, ga preoblikoval in mu dal novo podobo, ki si je ne moremo predstavljati zunaj družinske tematike, kot jo prikazuje film, je eden najprepričljivejših dokazov njegove režiserske mojstrskosti.

Potrjuje nam, da ima lasten filmski svet in poseben slog, po katerem se razlikuje od drugih režiserjev. Prav zaradi tega je eden najpomembnejših sodobnih ruskih režiserjev, ne samo na domači, temveč tudi na svetovni ravni, saj si je pridobil pomembno mesto v svetovni kinematografiji in za svoje filme prejemal nagrade na mednarodnih filmskih festivalih.

Zvjagincev želi predvsem poudariti, kako pomembno je zaupanje v medčloveških odnosih, saj so ti brez njega neizogibno obsojeni na propad.

Zvjagincev želi predvsem poudariti, kako pomembno je zaupanje v medčloveških odnosih, saj so ti brez njega neizogibno obsojeni na propad.

To smo videli v kratkem prizoru, ki se nam zdi spontan in nenameren, ko smo prvič zagledali moškega, ki poljublja žensko, ob njegovem vstopu v kader.

Ta moški je prihajal iz restavracijskega stranišča prav v trenutku, ko je ženska, ki je sumila svojega moža, vstopala vanj, da bi se znebila ovojnice in njene vsebine. To pomeni, da je svojo spremljevalko pustil samo, dokler se ne bi vrnil k njej.

Ko ga vidimo, kako se ji približuje, opazimo, da ženska v rokah drži telefon in se z njim ukvarja. Videti je, da zavzeto nekomu piše ali pregleduje nekaj pomembnega. Toda takoj ko opazi, da se ji približuje njen moški, telefon zapre in ga odloži v torbico.

Čeprav je moški vse to videl, temu ne posveča pozornosti in se ne sprašuje, kaj je počela ali s kom se je pogovarjala. Namesto tega se stisne k njej in jo začne poljubljati z veliko želje, strasti in čustev.

Kratki igrani film Skrivnost ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva je eden tistih filmov, ki imajo svojo posebno naravo in sposobnost, da gledalca prevzamejo od prvega trenutka do konca, zahvaljujoč lepoti filmske pripovedi in režiserjevemu načinu vodenja filma.

Toda ali se je tisto, kar smo pravkar videli v filmu, resnično zgodilo tudi na ravni filmske resničnosti?

Toda ali se je tisto, kar smo pravkar videli v filmu, resnično zgodilo tudi na ravni filmske resničnosti?

Z drugimi besedami: ali je ženska zares prišla na srečanje z detektivom, ki ga je najela, da bi nadzoroval njenega moškega? Ali je od njega res prejela ovojnico? Ali je med njima res potekal pogovor, ki smo ga slišali? In ali se je na koncu zares odpovedala temu, da bi pogledala v ovojnico in se seznanila z njeno vsebino?

Drugi prizor filma, v katerem smo videli detektiva, ki v razkošni restavraciji čaka na prihod ženske, ter posnetek, v katerem opazuje fotografijo, ki jo je vzel iz ovojnice, nas napeljuje k dvomu.

Ko namreč režiser pokaže fotografijo v njegovi roki, na njej vidimo njega samega, kako jo drži in opazuje, medtem ko sedi za isto mizo. Kakor da bi ga nekdo fotografiral, ko je sedel za mizo in gledal fotografijo. Zaradi tega začnemo dvomiti o vsem, kar smo pred nekaj trenutki videli.

Ko se je ta prizor začel, je detektiv sedel za mizo, pred njim je stal kozarec, ovojnica pa je ležala poleg njega na mizi. Zato je odprl ovojnico in si ogledal fotografijo v njej, morda zato, da bi pregnal dolgčas med čakanjem.

Toda medtem ko je opazoval fotografijo, je utonil v dolg dremež, najverjetneje zaradi pijanosti, iz katerega se ni prebudil, dokler ni prišla ženska in ga zbudila.

Ko ga po prebujenju znova vidimo v tem prizoru, opazimo, da je na mizi pred njim samo še prazen kozarec. Poleg tega smo videli, da je takrat, ko je hotel ženski izročiti ovojnico, segel v torbo, ki je ležala ob njem na sedežu, in iz nje vzel ovojnico.

To pa je v popolnem nasprotju s tistim, kar smo videli v prejšnjem prizoru, pred njegovim dremežem.

Ker je namreč zadremal med opazovanjem fotografije, medtem ko je ovojnica ležala na mizi, in ker se ni prebudil, dokler ni prispela ženska, ki je bila glavni razlog za njegovo prebujenje, bi bilo povsem naravno, da bi po prebujenju pred seboj našel fotografijo, ki jo je opazoval, ali pa vsaj ovojnico na mizi.

Toda tega nismo videli.

Zato se nam poraja dvom, ali se je vse, kar je sledilo detektivovemu dremežu, sploh zares zgodilo ali pa je šlo zgolj za sanje, v katere je utonil, ko je zaspal. Prav te sanje bi tako predstavljale celoten filmski svet, ki se je odvil pred našimi očmi.

Zato se nam poraja dvom, ali se je vse, kar je sledilo detektivovemu dremežu, sploh zares zgodilo ali pa je šlo zgolj za sanje, v katere je utonil, ko je zaspal. Prav te sanje bi tako predstavljale celoten filmski svet, ki se je odvil pred našimi očmi.

Gre za isti umetniški postopek, ki ga je Zvjagincev uporabil že v svojem drugem celovečernem igranem filmu The Banishment (Izgon) iz leta 2007, ko se je Aleksander po smrti žene Vere odpravil v mesto k svojemu prijatelju Robertu in med čakanjem nanj zaspal v avtomobilu pred njegovo hišo.

Ne glede na to, ali je bil celoten film zgolj plod sanj opitega detektiva ali pa so se dogodki zares odvili in je ženska ljubezen do partnerja postavila pred svoje sume in željo po resnici, ki bi lahko pripeljala do razpada njunega razmerja, film s svojo umetniško dovršenostjo, režijsko spretnostjo in izrazito pripadnostjo Zvjagincevemu filmskemu svetu ostaja eno njegovih pomembnejših del.

Zato ga ni mogoče spregledati ali iti mimo njega, ne da bi mu posvetili pozornost, čeprav gre za kratek film, ki traja le sedem minut.