Fotografija: Pexels – Skylar Kang
Ni zdravil brez stranskih učinkov.
Ni človeka, družbe ali družbenega sistema brez napake.
(J. Jurša)
ODZIV
Ne posekaš drevesa, ker si našel črva v jabolku.
(Danski pregovor)
Je že tako na tem ljubem svetu, da se vsaka novotarija začne kot ideja, morda čisto majčkena, lahko tudi velika. Majhna je lahko na različne načine. Morda je za zdaj nepomembna za človeštvo, čeprav bo nekoč postala “globalna”, kot je na primer bilo pred več kot stoletjem odkritje fotoelektričnega efekta. Druga je lahko je za razvoj sveta nepomembna, za nekega malega človeka pa je življenjskega pomena ter usodna, da ubožčka popelje k obilju ali pa ga in njegove bližnje v nasprotnem primeru uniči ter spravi na beraško palico, če na primer ustanovi uspešno podjetje ali na kredit kupi zajetno vsoto špekulativnih kriptovalut.
Zares velike ideje vedno zadevajo več ali manj celotno človeško vrsto. In ker so tako velike in prelomne, se zdi skoraj logično, da se le stežka prebijejo in postanejo kot samoumevna stvar v življenju. Včasih so potrebni strašanski napori, da se strejo vsi odpori, da ideja postane vsakdanja stvarnost.
Zares velike ideje vedno zadevajo več ali manj celotno človeško vrsto. In ker so tako velike in prelomne, se zdi skoraj logično, da se le stežka prebijejo in postanejo kot samoumevna stvar v življenju
Vzemimo na primer poenostavljen primer, prepričanje, da smo ljudje enakopravni ter zato moramo biti za enako opravljeno delo vsi tudi enako plačani in nagrajeni. Ideja je verjetno že zelo stara in se je skozi zgodovino pojavljala znova in znova. Stvarnost je bila več ali manj čisto drugačna. Vseskozi je vseeno bilo logično, da bolj ko so bili ljudje revni, manjše so bile razlike med njimi kar se bogastva tiče (razen tiranov in diktatorjev skozi tisočletja, ki so se na nek način približali bogovom, ali pa so jih preprosti ljudje kar sami postavili k njim). V tem smislu pride do ključnega preobrata ob številnih inovacijah, z nastankom nastankom kapitalizma, ko tehnološke in druge inovacije omogočajo bogastvo. Po marksistično pojmovano, nastaneta dva antagonistična razreda: eden, ki ima v lasti vsa proizvajalna sredstva in drugi, ki ima roke, ki jih ponuja na trgu delovne sile. Oboji pa morajo jesti. Kmalu oni drugi, ki so v večini, ugotovijo, da se eni mastijo, drugi so kljub opravljenemu delu lačni in, da tako ni v redu. Sesti bo potrebno za mizo in se dogovoriti malo drugače. Ta prvim ni ravno za to, da bi se zmenili malo drugače.
In zgodba se je odvijala naprej in naprej brez velikega napredka. Vseeno se je počasi, počasi, tudi z uporabo sile, nekaj spreminjalo. A ne povsod enako. Le redko se razpravlja o zanimivem vprašanju, zakaj si je delavski razred v srednjem, zahodnem in severnem delu Evrope uspel (tudi z občasno uporabo sile) vsaj malo izboriti svoje pravice ter se je stara ideja o enakosti vseh ljudi sedaj vsaj malo materializirala. Vzhod je tedaj skoraj mirno spal. Sanje so ostale, le uresničiti jih niso znali. Ta mali človek, ta mirna slovanska duša (za njih predvsem gre) se ni znala ali hotela postaviti za sebe, vsaj tako se zdi od daleč. Skoraj nič se ni zgodilo. Ideja je ostala med ljudmi in čakala, da jo končno kdo uresniči tudi na tem delu sveta. Končno luč na koncu tunela. In veliki preobrat. Skoraj direktno iz fevdalizma neposredno v socializem. Najprej v Rusiji (Sovjetski zvezi), nekaj desetletij pozneje pod dirigentsko palico sovjetske Kominterne tudi v ostalih vzhodnih deželah.
Skoraj direktno iz fevdalizma neposredno v socializem. Najprej v Rusiji (Sovjetski zvezi), nekaj desetletij pozneje pod dirigentsko palico sovjetske Kominterne tudi v ostalih vzhodnih deželah.
Tudi v nekdanji unitaristični kraljevini in s tem Sloveniji. Revolucija je prava reč. Prav priročna je, da stvar vzameš v svoje roke in zadeve urediš na hitro. Eni se nekaj obirajo, zato jim je treba malo pomagati. Najprej s silo, vključno s tem, da jih spraviš na drugi svet. Zdaj je končno tudi vsem drugim jasno, da gre za res. Eni se še občasno znajdejo na nepravi strani. Pravzaprav imajo srečo, da zamujajo malo pozneje. Izvedejo se na hitro brezpravni izvensodni postopki, po katerih gredo ti nesrečniki na prevzgojo. Imajo srečo. V arestu je toplo in še hrana ni na bone. Vsega imajo dovolj, ne tako kot kmetje, ki zredijo krepkega bika, pa jim ga oblast, prav zdaj, ko bi ga pojedli, odpelje.
Avantgarda v komunistični Jugoslaviji (v Sloveniji pa nasploh) ve, kako se stvari streže (Stalin jih nekaj kritizira in se navidez z njim skregajo kar se vprašanj enakosti tiče). Na videz je diktatura delavskega razreda (ali vsaj v njegovem imenu) vedno bolj “mehka” in prijazna. Sedaj nastopi agitprop in reklo “kultura in prosveta, naša so osveta”.
Svet se torej neprestano spreminja in mi z njim. In pri tem se pojavlja novo zanimivo vprašanje, kakšen je odnos med posameznikom in svetom, ki konkretno osebo obdaja. Na prvi pogled lahko pohlevno bogaboječe ugotovimo, da posameznik proti svetu ne more nič. Naj se še tako trudi, pa ga ne more spremeniti. Toda veliki filozofi, znanstveniki, umetniki, verski voditelji, izumitelji in vsi ostali vztrajneži, ki jim ni bilo mar za svoje trpljenje, če so imeli prav in so na tem vztrajali, dokazujejo nasprotno. Tako je, če govorimo o področju ustvarjanja.
Če pogledamo z druge strani, torej z vidika zadovoljevanja potreb posameznika (ki so vedno večje), potem moramo skromno priznati, da večino svojih potreb lahko zadovoljujemo samo predvsem preko skupnosti (na primer varnost, zdravje, izobraževanje, verske potrebe in tako naprej). Še večino onih, ki so potrošniške (hrana, voda, topel dom, oblačila, zabava …) zadovoljujemo na tak način, da jih nekdo proizvaja in to nismo mi, ampak podjetja in posamezniki okrog nas.
In to “okrog nas” je nekoč bila predvsem lastna družina in kmetija ter bližnji obrtniki na vasi. Zdaj je vse drugače. In prišli smo do globalizacije, ki je bila pred desetletji predvsem ekonomski in tržni pojem. Zdaj je globalizacija totalna v vseh smislih. Čas je, da iz dveh besed totalna in globalizacija ustvarimo nov termin totalizacija.
Zdaj je vse drugače. In prišli smo do globalizacije, ki je bila pred desetletji predvsem ekonomski in tržni pojem. Zdaj je globalizacija totalna v vseh smislih. Čas je, da iz dveh besed totalna in globalizacija ustvarimo nov termin totalizacija.
In zdaj se pojavi (verjetno ne zadnje) vprašanje, vsaj za tisti del človeštva, kamor spada tudi slovenska družba, ki ima vsega v izobilju, ali še koga sploh zanima odnos med zasebnostjo in skupnostjo in še hujše, ali še sploh koga zanima, kam gre ta svet. In, če je odgovor ne, smo potem v težavah. V velikih težavah.
Leta tako hitro tečejo. Kje je že propadli socializem, ko je bila skupnost vse, mali človek pa še manj kot kolešček v tedaj še relativno dobro utečenem stroju (vsaj zdelo se je takrat tako). In mali, čisto majčkeni človek iz Slovenskih goric je v tem spreminjajočem odnosu med zasebnostjo in skupnostjo prehodil svojo pot in se skoraj postaral.
