Fotografija: Pexels – Svetlana
Maj 1981
Sibirija
Danes mi je uspelo dobiti zvezek in svinčnik. Zanju sem se moral odpovedati dvema obrokoma hrane in desetim cigaretam. In sedaj se sprašujem, o čem naj pišem?
Zadnja dva meseca ves čas slišim notranji glas, ki mi narekuje besede, s pomočjo katerih bi odgovoril na vprašanje, zakaj sem tukaj? Vem, da bi bilo enostavneje, če bi svojo zgodbo povedal kakšnemu od sojetnikov, vendar v koloniji nikoli ne veš, kdo je ovaduh, in boš zaradi njega dobil še kakšen dodaten teden samice.
V Sibiriji pomlad prihaja počasi. Moskvo v tem času že krasijo jablane in češnje s svojimi belimi in rožnatimi cvetovi. S Katjušo sva se še lanskega maja sprehajala po parku in kovala načrte za letošnje leto.
Moskva
Dragi Sergej, ljubezen mojega življenja. Odkar je bila tvoja enota premeščena, se še nisi oglasil. Vem, da so vojaški premiki zaupni in mi nisi mogel napisati, kam greste ali kje ste sedaj. Vsak dan gledam televizijo in poslušam radio. Poročajo, da je naša 40. armada uspešno zasedla Kabul in pomagala utrditi oblast marksistične vlade Afganistana.
Verjetno si tudi ti med našimi pogumnimi borci, ki se borijo proti islamskim upornikom, ki jih podpirajo svetovne imperialistične sile. Vsi smo ponosni nate in v našem bloku me zmeraj sprašujejo, ali imam kaj novic o tebi in junaškem boju, ki ga bojujete v daljni deželi.
To pismo bom shranila. Dala ga bom na tvojo stran postelje. Tako ti bo lahko ponoči šepetalo moje besede, ki jih boš slišal v sanjah, tam nekje daleč. V dolgih nočeh te pogrešam. V tišini roka išče tvoje toplo telo, da bi se lahko privila k tebi.
To pismo bom shranila. Dala ga bom na tvojo stran postelje. Tako ti bo lahko ponoči šepetalo moje besede, ki jih boš slišal v sanjah, tam nekje daleč. V dolgih nočeh te pogrešam. V tišini roka išče tvoje toplo telo, da bi se lahko privila k tebi.
Zjutraj in popoldan odprem nabiralnik, da bi ugledala tvoje pismo. Čeprav je prazen, se zmeraj dotaknem te praznine in upam, da so me oči prevarale in bom začutila papir, ki si ga imel v rokah.
Ko bom dobila tvoj naslov, ti bom poslala to pismo in vsa naslednja, ki jih bom medtem napisala.
Zelo te pogrešam. Danes sem se sprehajala po parku Sokolniki in se spominjala tvoje bližine, nasmeha, tvojega glasu, ki ga slišim samo še v sanjah. In potem se zbudim in za trenutek pomislim, da si se vrnil.
Poljubljam te in čakam nate, tvoja Katjuša.
Maj 1982
Sibirija
Minilo je še eno leto. Letošnja zima je bila mrzla in mnogo sojetnikov v kazenski koloniji je umrlo. Vendar Uprave to ne skrbi. Življenje dezerterjev je malo vredno. Iz nas skušajo iztisniti vso življenjsko energijo, preden nas bodo pokopali v skupnem grobu. Cesta, ki jo gradimo do rudnika počasi napreduje. Poleti, ko je vroče, so tla močvirna in komarji nas skušajo izsesati do zadnje kaplje krvi. V zemljo zabijamo lesene pilote, s samokolnicami vozimo gramoz in ga utrjujemo. Pogosto smo do pasu v blatu in kakšen tudi omahne in izgine v blatni brozgi.
Potem takoj pritečejo pazniki, da ga izvlečejo in odštejejo pri večernih obrokih. Mogoče se bojijo, da bi se kdo spremenil v močvirsko pošast, ki bi se maščevala za mučenja in trpljenje.
V koloniji nas je zmeraj več. Včeraj so me spet klicali k politkomisarju. Želeli bi, da se vrnem v enoto. Vendar sem ponovil svoje načelo. Sovjetsko zvezo in Rusijo ljubim iz vsega srca in bi zanju tudi umrl. Ampak ne bom ubijal žensk in otrok v tuji deželi, ki ne ogroža moje domovine.
V koloniji nas je zmeraj več. Včeraj so me spet klicali k politkomisarju. Želeli bi, da se vrnem v enoto. Vendar sem ponovil svoje načelo. Sovjetsko zvezo in Rusijo ljubim iz vsega srca in bi zanju tudi umrl. Ampak ne bom ubijal žensk in otrok v tuji deželi, ki ne ogroža moje domovine.
In po tem pogovoru sem spet dobil teden dni samice. No, vsaj v močvirje mi ni bilo treba. Ko sem sedel v temi, sem razmišljal o Katjuši, Moskvi in tistih čudovitih dneh. Če ne bi bilo vpoklica, bi se že poročila in bi mogoče že imela fantka ali punčko.
Samica ti prikliče spomine. V trdi temi vidiš slike ljudi, ki si jih imel rad, očeta in mame, brata Volodja in tudi soborcev iz enote. Spomnim se, kako so nekateri jokali, ko je mina ubila vso afganistansko družino, mamo, otroke, oče pa je izginil že prej.
Te napisane besede moram uničiti. Nihče jih ne sme prebrati in ugotoviti, da so v moji glavi še zmeraj misli, ki nasprotujejo brezobzirnemu pobijanju zaradi politike in vere.
Moskva
Dragi moj, ljubljeni. Na postelji te čakajo vsa moja pisma. Še zmeraj ni glasu o tebi in sama si ne upam vprašati na Vojaški upravi, zakaj mi ne pišeš. Lahko bi mi povedali, da si padel ali da si pogrešan. Zato raje živim iz dneva v dan, v upanju, da si še živ in se boš vrnil. Zelo te pogrešam.
Danes so v poročilih povedali, da je vlada usmerila dodatna sredstva za podporo vojske. Povedali so nam, da se bo to poznalo pri našem vsakdanjem življenju, zdravstvu, šolstvu in še so naštevali. Ampak vsi mi v bloku in službi smo ponosni, da lahko prispevamo za vas, ki se borite proti imperialistom, ki skušajo uničiti našo državo.
Jablane, marelice in češnje spet cvetijo. Sprehajala sem se sama in zdelo se mi je, da čutim tvojo roko, ki me objema preko ramen. Tako te pogrešam, vendar za svojo domovino se moramo tudi žrtvovati. Vem, da ko se boš vrnil, se bova spet sprehajala po parku.
Večno tvoja Katjuša.
Maj 1985
Sibirija
Zima se umika. Zemlja je še zmeraj zmrznjena, a v zraku je čutiti poseben vonj, ki prinaša pomlad. V koloniji nas je samo še nekaj, ki smo od začetka tukaj. Dosti jih je utopilo močvirje, spet druge pljučnica in slaba hrana. Ob vsem tem trpljenju pa se jih je precej odločilo, da se pokesajo in se vrnejo v vojsko. Slišal sem, da so te poslali v kazenske bataljone, ki izvajajo posebno tvegane akcije. Smrt v koloniji ali na fronti? Ali je to sploh vprašanje?
Zima se umika. Zemlja je še zmeraj zmrznjena, a v zraku je čutiti poseben vonj, ki prinaša pomlad. V koloniji nas je samo še nekaj, ki smo od začetka tukaj. Dosti jih je utopilo močvirje, spet druge pljučnica in slaba hrana. Ob vsem tem trpljenju pa se jih je precej odločilo, da se pokesajo in se vrnejo v vojsko.
Še zmeraj me vsakih nekaj mesecev pokličejo na pogovor s politkomisarjem. V tem času so se zamenjali že trije, le jaz sem še zmeraj isti. Zdi se mi, da je med nami neka tiha solidarnost, vendar po pogovoru zmeraj sledi samica.
Novi jetniki, ki so prišli prejšnji teden, so povedali, da imamo v Afganistanu precejšnje žrtve in vojski nikakor ne uspe ukrotiti vseh tistih različnih plemen.
Moskva
Dragi moj, ljubljeni. Pisma nastajajo nekoliko počasneje kot v začetku. Tukaj v Moskvi imamo že precejšnje pomanjkanje. V vrsti čakamo na kruh, maslo dobimo enkrat na teden, če ga ne zmanjka. Pravijo, da so zmanjšali proizvodnjo dobrin za civilno prebivalstvo, ker je potrebno vse sile usmeriti za pomoč vojski, da premagamo sovražnike domovine.
Veš, ljudje niso več tako navdušeni nad vojno. Domov prihajajo invalidi s fronte, brez roke ali noge, na vozičku in ponoči se po bloku včasih razlega kričanje teh ubogih fantov, ki še zmeraj podoživljajo vojne strahote. Ampak, ti so vsaj živi. Na Khovanskoem pokopališču sta med tednom dopoldan in popoldan skupinska pogreba vojakov, ki so jih pripeljali iz Afganistana.
Tudi jaz sem izgubila službo v trgovini s čevlji. Sedaj delam v vojaški tovarni, kjer sestavljam granate. Delo je naporno in tudi plača ni velika. In ko jo dobim, moram takoj kupiti hrano in druge potrebščine, saj inflacija vsak dan neusmiljeno narašča.
Včeraj, ko sem se vračala iz službe, sem videla skupino žensk, ki so vzklikale, da je treba končati vojno in nesmiselno ubijanje naših fantov. Tudi jaz mislim tako in sem si jim hotela pridružiti, a sem v daljavi zaslišala policijske sirene in sem raje odhitela naprej. Kmalu so se pripeljali policisti in jih strpali v kamione in odpeljali. Ob tem so uporabljali palice in bilo je veliko joka.
Včeraj, ko sem se vračala iz službe, sem videla skupino žensk, ki so vzklikale, da je treba končati vojno in nesmiselno ubijanje naših fantov. Tudi jaz mislim tako in sem si jim hotela pridružiti, a sem v daljavi zaslišala policijske sirene in sem raje odhitela naprej.
Govori se, da upornike proti vojni pošiljajo v Sibirijo.
Veš, sama že zelo težko shajam. Pred pol leta sem v tovarni spoznala Mihaela. Včasih mi pomaga prinesti kakšno stvar domov in kaj popravi. Sedaj že pet let ni moške roke pri hiši in nekaterih popravil se ne upam lotiti.
Zelo je prijazen. Povedala sem mu, da imam fanta v vojski in da se mi že pet let ne javiš. Dejal je, da se bo umaknil, ko se vrneš, do takrat pa mi bo pomagal kot bodoči ženi vojaškega veterana. S tem sem se strinjala, ker res težko shajam iz meseca v mesec.
Te pogrešam in poljubljam, tvoja Katjuša.
Januar 1989
Sibirija
Sliši se, da se bomo umaknili iz Afganistana in da bo vojna kmalu končana. V koloniji so vsi pazniki nervozni, kot da nekaj pričakujejo. Politkomisar mi je predlagal, da bi bil ovaduh Uprave, saj sem že tako dolgo v koloniji, da bom to z lahkoto opravil, saj mi vsi zaupajo. Odgovoril sem mu, da se raje vrnem na fronto, kot pa, da bi ovajal sojetnike. Nasmejal se je in rekel, da sem že prepozen, ker, da se bo vojna v februarju končala. Kljub temu sem dobil dva tedna samice, ki sem je bil že vajen. Nekoliko imam le težave z obrazi. Po desetih letih so vsi nekako zabrisani, še Katjuše se ne spomnim več jasno.
Deset let sem v kazenski koloniji le zato, ker nisem hotel ubijati.
Deset let sem v kazenski koloniji le zato, ker nisem hotel ubijati.
Govori se, da so se začeli upirati tudi ljudje po mestih, ker primanjkuje hrane in je vse preveč žrtev te nesmiselne vojne.
Moskva
Dragi Sergej. Že skoraj leto dni ti nisem napisala pisma. Služba in otroka me tako utrudita, da nimam več moči, da bi ti pozno v noč pisala pismo. In tudi Mihaelu to ne bi bilo všeč. Že tri leta sva poročena in imava fantka in punčko. Fanta sva imenovala Sergej, po tebi. Mihael je rekel, da si verjetno med pogrešanimi v tej vojni, za katere se ne bo nikoli izvedelo, kje in kako so umrli.
Razmere v Moskvi so zelo nemirne. Vsak dan so kje demonstracije, stavke in negodovanje ljudi. Trgovine so skoraj prazne, in ko dobijo robo, se pojavijo dolge vrste.
Še zmeraj te imam rada kot brata in boš zmeraj v mojem srcu. Druga pisma sem sežgala in tako bom tudi tega, vendar bom obdržala spomin nate.
Odlomek iz knjige Izgubljena ljubezen, avtorja Sergeja B., 1995
Vlak je v Moskvo prispel zgodaj zjutraj. Celotedensko potovanje iz Sibirije je bilo naporno, vendar pot v svobodo, po desetih letih v kazenski koloniji je bila tako svetla in dolgo pričakovana, da sem pozabil na vse tegobe. Svoboda in Katjuša, ki me čaka nekje v Moskvi.
Vlak je v Moskvo prispel zgodaj zjutraj. Celotedensko potovanje iz Sibirije je bilo naporno, vendar pot v svobodo, po desetih letih v kazenski koloniji je bila tako svetla in dolgo pričakovana, da sem pozabil na vse tegobe. Svoboda in Katjuša, ki me čaka nekje v Moskvi.
Stanovalci v bloku so me sumljivo ogledovali. Razcapana obleka, upadla lica in vročične oči. Večina je samo odkimala in hitro zaprla vrata. Starka, ki je živela v zadnjem nadstropju, se me je usmilila in me povabila v stanovanje.
»Za Katjušo sprašujete?« je dejala, medtem ko je pripravljala čaj. »To je tako žalostna zgodba,« je začela in položila skodelico čaja na mizo. »Njen fant, mislim, da je bil Sergej, je izginil v Afganistanu. Dolgo ga je čakala, potem pa je prišel drugi, s katerim sta se poročila in imata dva otroka. Pred dvema letoma so se odselili, menda nekam na podeželje,« je dodala.
Brez besed sem pokimal, popil čaj in se poslovil.
Vojna mi je vzela domovino, Sovjetsko zvezo in potem še Katjušo. Ostali so mi samo spomini, ki jih prelivam na papir. Tega imam sedaj v izobilju, le Katjuše in mojega sveta ni več.
