Foto: Pexels
***
3. in sklepni del
Toda ali rimski aristokrati sploh zares verjamejo v rimska moralna načela, po katerih naj bi Rim postal mogočno cesarstvo brez primere v antičnem svetu?
Čeprav pripadajo rimskemu cesarstvu, njegovi gospodarji globoko v sebi ne verjamejo v marsikatero od njegovih moralnih zapovedi, njegovih zakonov, niti v njegovo vero. Tudi ta nevera je eden od vzrokov za silovit propad, o katerem nas poučuje zgodovina. Morda jo najbolje ponazarja pogovor med Grakhom, sicer pomembnim rimskim senatorjem, in Batiatom, ki poišče njegovo pomoč, potem ko so se sužnji uprli in razdejali gladiatorsko šolo. Batiat opazi, da ima Grakh doma veliko suženj. Grakh mu odgovori: »Te ženske imam ob sebi iz spoštovanja do rimske morale, tiste morale, zaradi katere je Rim postal dovolj močan, da je zakonitim lastnikom ukradel dve tretjini sveta. Temelji na svetosti rimskega zakona in družine. Po naključju pa imam rad ženske, moja narava je nekoliko neurejena in aristokratov ne maram. Ne nameravam prisegati zakonske zvestobe, če vem, da je zaradi svoje narave ne bom mogel ohraniti.« Batiat mu priliznjeno odvrne: »Torej zelo cenite čistost in neomadeževanost žensk.« Grakh potrdi: »Natanko tako.«
Kubrick s tem vzpostavi bistveno nasprotje med Rimljani in sužnji: razliko v njihovem odnosu do ideje oziroma načela. Spartak in njegovi tovariši verjamejo v ideal, ki ga zastopajo – osvoboditev in odpoved maščevanju tistim, ki so jim pripravili pekel. Rimski gospodarji pa nimajo niti najmanjšega prepričanja v ideje, o katerih neutrudno govorijo in na katerih naj bi zgradili svoje cesarstvo. Njihova načela so namenjena predvsem drugim; glasno jih razglašajo, sami pa vanje ne verjamejo. Spomnimo se Grakhovih besed o morali, »zaradi katere je Rim postal dovolj močan, da je zakonitim lastnikom ukradel dve tretjini sveta«. Grakh se povsem zaveda, da Rim krade pravice drugih, vendar o tem govori le za zaprtimi vrati. V javnosti pa se sklicuje na veličastno rimsko moralo, ki jo sam v resnici zavrača.
Kubrick s tem vzpostavi bistveno nasprotje med Rimljani in sužnji: razliko v njihovem odnosu do ideje oziroma načela. Spartak in njegovi tovariši verjamejo v ideal, ki ga zastopajo – osvoboditev in odpoved maščevanju tistim, ki so jim pripravili pekel.
Podobno se razkrije v pogovoru med Krasom in Julijem Cezarjem. Kras ga vpraša: »Zakaj si nas prepustil Grakhu in drhali?« Cezar odvrne: »Nikogar nisem zapustil, še najmanj vsega Rima. Toda od Grakha sem se naučil vsaj to, da je Rim ljudstvo, množica navadnih ljudi.« Kras, aristokrat, ki prezira ljudstvo, mu ugovarja: »Ne. Rim je večna ideja v božjem umu.« Cezar pripomni: »Nisem vedel, da si postal veren.« Kras pragmatično odgovori: »To ni pomembno. Če bogov ne bi bilo, bi si jih izmislil. Če Rima ne bi bilo, bi sanjal o njem. In to želim tudi od tebe.«
Ali ne opazimo, kako zelo se ta prizor ujema s pogovorom med Grakhom in Batiatom?
Niti Grakh niti Kras nimata nič skupnega z rimsko moralo, na katero se tako rada sklicujeta. Oba jo uporabljata skrajno pragmatično, zgolj zato, da bi dosegla svoj cilj in prevzela oblast nad Rimom: Grakh s pomočjo ljudskih množic, Kras s podporo aristokratov. Znova pomislimo na Krasove besede Cezarju: »Če bogov ne bi bilo, bi si jih izmislil. Če Rima ne bi bilo, bi sanjal o njem.« Zanj ni pomembno, ali rimski bogovi obstajajo; saj vanje sploh ne verjame. Tudi Rim ga sam po sebi ne zanima, razen kot ime, v katerem lahko govori, se povzpne na vrh oblasti in nato diktatorsko zavlada, kar mu nazadnje tudi uspe. Z idejo trguje, čeprav vanjo nima ne zaupanja ne vere: »Rim je večna ideja v božjem umu.«
Silovito nasprotje med rimskim taborom in Spartakovo vojsko sužnjev Kubrick še bolj umetniško pretanjeno in odločno razkrije v prizoru, v katerem Spartak govori z odposlancem sicilijanskih piratov, katerih ladjevje želi uporabiti za pobeg. Odposlanec ga začudeno vpraša: »Smem nekaj vprašati?« Spartak odvrne: »Kar vprašaj.« Moški nadaljuje: »Saj veš, da boš izgubil, kajne? Nimaš nobene možnosti. Prav zdaj na tem kraju tabori šest kohort rimske posadke. Kaj boš storil?« Spartak odgovori: »O tem bomo odločali, ko prispejo.« Odposlanec poskusi drugače: »Naj ti povem po drugi poti. Recimo, da bi pogledal v čarobno kristalno kroglo in videl svojo vojsko uničeno, sebe pa mrtvega. Če bi videl to prihodnost, čeprav sem prepričan, da jo vidiš že zdaj, bi se še naprej bojeval?« Spartak z gotovostjo reče: »Da.« Moški nadaljuje: »Čeprav bi vedel, da moraš izgubiti?« Spartak odgovori: »Čeprav bi vedel, da lahko izgubimo. Vsi ljudje izgubijo, kadar umrejo. In vsi ljudje umrejo. Toda izguba sužnja in izguba svobodnega človeka nista isto.« Odposlanec pripomni: »Oba izgubita življenje.« Spartak mu odgovori: »Ko umre svoboden človek, izgubi veselje do življenja. Suženj pa se osvobodi bolečine. Smrt je edina svoboda, ki jo suženj pozna. Zato se je ne boji. Zato bomo zmagali.«
Spartak odgovori: »Čeprav bi vedel, da lahko izgubimo. Vsi ljudje izgubijo, kadar umrejo. In vsi ljudje umrejo. Toda izguba sužnja in izguba svobodnega človeka nista isto.« Odposlanec pripomni: »Oba izgubita življenje.« Spartak mu odgovori: »Ko umre svoboden človek, izgubi veselje do življenja. Suženj pa se osvobodi bolečine. Smrt je edina svoboda, ki jo suženj pozna. Zato se je ne boji. Zato bomo zmagali.«
Če premislimo o tem pogovoru, se razlika med obema stranema izriše skoraj osupljivo jasno. Spartakov tabor sestavljajo ljudje, ki so si znova pridobili svobodo in trdno verjamejo v idejo, za katero si prizadevajo – v osvoboditev. Verjamejo v njeno notranjo moč in sposobnost delovanja, zato se zanjo ne bojijo umreti. Nekaj podobnega lahko opazimo pri veri v posmrtno življenje in njenem nasprotju: človek, ki verjame v življenje po smrti, v mitološko dvojnost nebes in pekla, se bo pogumno bojeval in bo pripravljen celo umreti za svoje prepričanje, ker je prepričan, da ga čaka blaženost. Ta gotovost mu daje dodatno moč za žrtev, saj pričakuje plačilo v onstranstvu. Tisti, ki v takšno idejo ne verjamejo, pa se zavedajo, da jim po smrti nič ne more nadomestiti užitkov sedanjega življenja, zato ga skušajo ohraniti. Prav to je po avtorjevem razumevanju temeljna razlika med rimsko vojsko in njenimi gospodarji, ki ne verjamejo niti v cilj svojega delovanja niti v moralo, o kateri govorijo, ter Spartakovimi borci, prepričanimi o smislu svoje ideje. Spartak to izrazi z besedami: »Ko umre svoboden človek, izgubi veselje do življenja. Suženj pa se osvobodi bolečine. Smrt je edina svoboda, ki jo suženj pozna. Zato se je ne boji. Zato bomo zmagali.« Rimljani se torej bojujejo za ideje, ki jim ne verjamejo, in v smrti vidijo izgubo življenjskih užitkov, sužnji pa verjamejo v svoj boj in v smrti vidijo odrešitev od trpljenja, ki jih spremlja vse življenje. Zato Spartak in njegovi vojaki tako zlahka premagajo Marka Glabra: ta se boji za lastno življenje in ne verjame v vrednote, ki jih razglaša. Če ne bi bilo številnih spletk zoper Spartakovo vojsko, odstranitve sicilijanskih piratov kot njenih zaveznikov ter obkolitve s tremi vojskami hkrati po Pompejevi vrnitvi iz Hispanije, bi po avtorjevem prepričanju rimsko cesarstvo padlo pod Spartakovimi udarci.
Kras si medtem prizadeva pridobiti izključno oblast in se po ponižanju, ki ga je doživel ob porazu svojega najtesnejšega zaveznika in prijatelja Marka Glabra, odloči celotno rimsko državo potisniti v brezizhodno stisko. Tako jo želi prisiliti, da bi sprejela njegove zahteve. Kakor hitro Glaber izgubi bitko s Spartakom, Kras pred senatom odstopi kot poveljnik rimske vojske. Grakh skuša položaj izkoristiti in Krasa očrniti: »To ni čas, ko bi se časten mož umaknil iz javnega življenja. Takšno junaško razkazovanje pred množico ni nič novega. Že sem ga videl. Vsi smo ga videli. In vem, kaj pomeni.« Nekdo od senatorjev pripomni: »Kras je zaigral na čast aristokracije.« Grakh odgovori: »Naj je navzven videti še tako plemenito, meni ni všeč.« Drugi senator pristavi: »Kras je edini človek v Rimu, ki ga republikanska pokvarjenost ni okužila in ga tudi nikoli ne bo.« Grakh pa odvrne: »Raje sprejmem nekaj republikanske pokvarjenosti skupaj z nekaj republikanske svobode, kakor Krasovo diktaturo in popolno odsotnost svobode. Prav to pripravlja. In zato se bo vrnil.«
Je Grakh napačno presodil namen Krasovega odstopa pred senatom?
Nikakor. Grakh je pravilno razumel cilj, za katerim si Kras prizadeva. Res je, Kras je svoj odstop skušal prikazati kot dejanje aristokratske časti. Glaber, njegov najbližji prijatelj, je bil po porazu pravkar obsojen na izgnanstvo, Kras pa se je s kaznovanjem prijatelja in svojim odstopom želel pred vsemi pokazati kot pravičen in nepristranski človek. Toda v resnici ni odstopil zaradi Glabra, ki mu pravzaprav ni veliko pomenil. Odstopil je zato, da bi senat in celotno rimsko državo postavil v brezizhodni položaj pred Spartakovimi vojskami in ju prisilil, da popustita njegovim zahtevam. Najpomembnejša med njimi je izključna oblast – diktatura, v kateri bi imel vajeti države v svojih rokah. To se pozneje tudi zgodi.
Odstopil je zato, da bi senat in celotno rimsko državo postavil v brezizhodni položaj pred Spartakovimi vojskami in ju prisilil, da popustita njegovim zahtevam. Najpomembnejša med njimi je izključna oblast – diktatura, v kateri bi imel vajeti države v svojih rokah.
Spartak si še naprej prizadeva uresničiti sanje o popolni odpravi suženjstva v rimskem cesarstvu in uspe zbrati izjemno številno ter dobro preskrbljeno vojsko. Ne želi si oblasti; hoče le zapustiti Italijo in omogočiti vsakemu sužnju, da se vrne v domovino. Toda Kras mu to prepreči. Odhod sužnjev iz Italije bi namreč pomenil ponižanje za rimsko cesarstvo, ki si ga nihče ne upa izzvati. Zato Kras poudarja, da vojna proti Spartaku ni namenjena samo njegovemu uničenju, ampak predvsem uničenju same ideje, koncu nastajajočega mita o Spartaku. Če bi uničili simbol ideje in izbrisali spomin nanj, bi preprečili tudi njeno ponovno oživitev ali celo samo misel nanjo.
Senat je tako prisiljen sprejeti Krasove pogoje za vrnitev na čelo vojske. Nihče drug se ne zdi sposoben premagati Spartakovih čet in rešiti ugleda rimskega cesarstva. Kras si tako prilasti diktatorsko oblast ter začne sestavljati črne sezname, podobne McCarthyjevim, z imeni ljudi, ki jih ima za izdajalce domovine – torej tistih, ki ne sledijo njegovi usmeritvi in ga ne podpirajo. Na vrh takšnega seznama postavi Grakha, odredi njegovo izgnanstvo in ga povsem odstrani iz političnega življenja, da bi lahko sam vladal državi.
Kras pripravi svojo mogočno vojsko za spopad s Spartakom, ki mu je že preprečil izhod iz Italije. Spartaku tako ne preostane nič drugega kakor spopad z rimsko vojsko v samem osrčju države. Toda Kras je premeten vojskovodja: skrivaj prikliče Pompejevo vojsko iz Hispanije in pripravi še tretjo. Spartakove sile so tako obkoljene s treh strani. Čeprav se Spartakovi vojaki bojujejo s pogumom in navdušenjem, ki bi jima lahko zavidali, je njihov poraz v takšnem obroču, iz katerega ni mogoče pobegniti, neizbežen.
Prizor spopada med Spartakovo vojsko in vojsko rimskega cesarstva je morda še danes eden najnatančneje zasnovanih, najbolj veličastnih in umetniško dovršenih bojnih prizorov v zgodovini svetovnega filma. Priča o spretnosti Stanleyja Kubricka, enega od filmskih bogov, v času, ko podobnih prizorov ni bilo lahko posneti. Vojaki se raztezajo vse do obzorja, razporejeni v natančne formacije; nato se začnejo premikati kot figure na šahovnici, urejeno in do zadnje podrobnosti usklajeno. Vsak napačen gib bi lahko porušil celotno zasnovo. Kamera v izjemno širokem kadru potrpežljivo opazuje urejeno premikanje rimskih vojaških vrst, nasproti katerim se prav tako do obzorja razprostira velika Spartakova vojska, ki pa je v primerjavi s cesarsko videti razpršena in neurejena. Kubrick to razliko razkrije z vzporedno montažo (cross-cutting), z izmeničnim prikazovanjem obeh vojsk. Prizor potrjuje tudi njegovo izjemno sposobnost vodenja ogromnega števila statistov, kar je ena najzahtevnejših nalog pri ustvarjanju takšne filmske podobe.
Prizor spopada med Spartakovo vojsko in vojsko rimskega cesarstva je morda še danes eden najnatančneje zasnovanih, najbolj veličastnih in umetniško dovršenih bojnih prizorov v zgodovini svetovnega filma. Priča o spretnosti Stanleyja Kubricka, enega od filmskih bogov, v času, ko podobnih prizorov ni bilo lahko posneti.
Toda zdi se, da je sužnjem usojena smrt, kakorkoli se obrnejo stvari. Spartakova vojska, ki je štela devetdeset tisoč borcev, je poražena; šest tisoč sužnjev je križanih vzdolž ceste proti Rimu.
Je bil poraz Spartakove vojske dovolj, da bi Kras povrnil svoj ugled in ugled Rima?
Kras ob zmagi in uničenju Spartakove vojske ne občuti ne olajšanja, ne sreče, ne zmagoslavne vznesenosti. Njegova temeljna težava je, da ne pozna Spartakovega obraza. Že pred bitko je zato poklical Batiata v svoj tabor in ga povprašal, kakšen je Spartak videti. Batiat mu pojasni, da je to suženj, ki se je bojeval pred njim, ko je prišel v šolo skupaj z damama, in ki ga temnopolti gladiator ni hotel ubiti. Toda Krasovega obraza se ne spominja. Z Batiatom zato sklene dogovor: po zmagi mu bo dovolil prodajati ujete sužnje, Batiat pa mu bo pokazal Spartaka. Batiat pohlepno privoli. Ko Kras zmaga, pošlje glasnika pred ujetnike, naj jim oznani: »Prinašam sporočilo vašega gospodarja, Marka Licinija Krasa, poveljnika Italije. Po njegovi milostni odločitvi vam bodo življenja prizanesena. Sužnji ste bili in sužnji boste ostali. Strašna kazen, križanje, pa bo odložena pod enim samim pogojem: da prepoznate truplo ali živega ujetnika, sužnja po imenu Spartak.«
Prav tukaj Kubrick kot režiser, ki se natanko zaveda svojih postopkov, vzpostavi umetniško in simbolno izjemno pomenljivo vzporednico med krščansko pripovedjo in Spartakom. Ujeti sužnji namreč drug za drugim vstajajo in vsak od njih izreče: »Jaz sem Spartak.«
Ali ta prizor ne vzpostavlja globokega simbolnega nasprotja med krščansko pripovedjo in tem, kar vidimo pri Spartakovih soborcih? Kristusovi učenci so svojega učitelja izdali, ali vsaj eden od njih ga je izdal. Spartakovi tovariši, njegovi učenci, pa drug za drugim vstajajo, da bi ga zaščitili in branili: med njimi se razblini, kakor da ga sploh ne bi bilo mogoče najti.
Težko bi zanikali, da je Kubrick takšno primerjavo zasnoval zavestno, zato se naše branje prizora po avtorjevem mnenju opira na samo filmsko gradivo in ni samovoljno. Še posebej zato, ker je Spartak v filmu dejansko križan kot odrešenik vseh sužnjev. Ko Kras začne sumiti, da je Spartak prav človek, ki ga išče, pusti križati vse druge ujetnike, njemu in Antoninu, ki ga igra ameriški igralec Tony Curtis, pa prizanese do zadnjega. Antonina želi kaznovati zaradi njegovega pobega in upora, za Spartaka pa sumi, da je iskani voditelj. Ukaže jima, naj se pomerita do smrti, in razglasi, da bo zmagovalec umrl na križu. Oba torej čaka smrt; razlikuje se le način. Spartak zato Antoninu pove, naj se med bojem ne žene preveč, in mu napove, da ga bo ubil, da ga ne bi križali. Križanje namreč ne pomeni takojšnje smrti, temveč dolgotrajno mučenje in neznosno telesno trpljenje. Spartak tako postane nekakšen novi Kristus sužnjev. Antonina hitro pokonča, nato pa sprejme usodo križanja in trpljenja: s tem svojega prijatelja odreši bolečin, ki bi ga sicer čakale, hkrati pa kot odrešenik nastopi za vse sužnje. Preden ga ubije, mu v pojasnilo reče: »Ali veš, koliko časa traja, preden človek umre na križu?«
Spartak tako postane nekakšen novi Kristus sužnjev. Antonina hitro pokonča, nato pa sprejme usodo križanja in trpljenja: s tem svojega prijatelja odreši bolečin, ki bi ga sicer čakale, hkrati pa kot odrešenik nastopi za vse sužnje. Preden ga ubije, mu v pojasnilo reče: »Ali veš, koliko časa traja, preden človek umre na križu?«
Toda mar enotnost vseh sužnjev, ki skušajo Spartaka skriti med seboj in drug za drugim vstajajo ter vzklikajo »Jaz sem Spartak«, ne namiguje še na nekaj drugega?
Gre za neposredno navezavo na obdobje makartizma, ki ga je pretrpel scenarist Dalton Trumbo. Številni sodelavci ameriške filmske industrije, med njimi zlasti režiser Elia Kazan, so namreč izdajali svoje komunistične kolege, ti pa so pristali na črnih seznamih in bili izpostavljeni preganjanju. Med najbolj znanimi žrtvami je bil prav Trumbo, scenarist tega filma. Zdaj skuša vzpostaviti obrnjeno primerjavo, podobno kot pri krščanski pripovedi: namesto tovarišev, ki drug drugega izdajajo, vidimo ljudi, ki ostanejo solidarni in sprejmejo skupno usodo.
Ko Kras zaradi njihove solidarnosti s Spartakom odloči, da bodo križani vsi ujetniki, Batiat ugovarja. Kras mu je namreč obljubil pravico do prodaje ujetih sužnjev po bitki. Toda namesto izpolnitve obljube ukaže Batiata bičati. Batiat se nato odpravi h Grakhu, še preden ta odide v izgnanstvo, ki mu ga je določil Kras, in mu potoži: »Na hrbtu imam več prog kot zebra. Vsakič, ko se dotaknem ran, zastokajo kakor ranjene ptice. Pa vendar mislim, da sem našel nekaj, česar nisem imel niti tedaj, ko sem bil najbogatejši.« Grakh ga vpraša: »In kaj je to?« Batiat odgovori: »Ne posmehuj se mi, toda verjamem, da je to dostojanstvo.« Grakh mu posmehljivo odvrne: »V Rimu dostojanstvo skrajšuje življenje – še hitreje kakor bolezen.« Pri tem seveda namiguje na usodo Spartaka in njegovih tovarišev. Doda še, da bi ga morali bogovi obvarovati za kakšno veliko dejanje.
Spomnimo se tudi, da je Kras takoj po zmagi nad Spartakovo vojsko med sprehodom med mrtvimi in ujetimi zaslišal otroški jok. Ko se je odpravil poiskat dojenčka, ga je našel v naročju njegove matere Varinije, Spartakove žene. Vprašal jo je, kje je Spartak, ona pa mu je odgovorila, da je padel v bitki. Kras jo je nato odpeljal na svoj dom kot sužnjo, ker si jo je poželel. Toda zakaj je hotel obdržati Spartakovo ženo in otroka?
Že na začetku filma smo lahko opazili, da je Krasu Varinija padla v oči kot izjemno lepa sužnja. Zato si jo je zaželel in jo odkupil od Batiata ter mu ukazal, naj jo pošlje v Rim. Vse to se je zgodilo še pred Spartakovo vstajo, ki je Variniji omogočila pobeg, ponovno srečanje s Spartakom in poroko z njim. Toda Kras je ne želi obdržati zgolj zaradi svojega spolnega poželenja. Film ga namreč prikazuje kot biseksualnega moškega, kar ponazarja prizor, v katerem se kopa, ob njem pa mu streže suženj Antonin. Kras ga povabi v kopel in ga vpraša: »Ali ješ ostrige?« Antonin odgovori: »Kadar jih imam, gospodar.« Kras nadaljuje: »Ali ješ polže?« – »Ne, gospodar.« – »Ali meniš, da je jesti ostrige moralno, jesti polže pa nemoralno?« Antonin odgovori: »Ne, gospodar.« Kras pojasni: »Seveda ne. Vse je stvar okusa, kajne?« – »Da, gospodar.« Kras nadaljuje: »In okus ni isto kot tek. Torej pri tem ni nobenega moralnega vprašanja, kajne?« Antonin pokorno odvrne: »To zveni zelo prepričljivo, gospodar.« Kras odločno sklene: »Moj okus zajema tako ostrige kot polže.« S tem namigne, da ga privlačita oba spola in da ju razume kot različna izraza prefinjenega okusa.
Toda Kras je ne želi obdržati zgolj zaradi svojega spolnega poželenja. Film ga namreč prikazuje kot biseksualnega moškega, kar ponazarja prizor, v katerem se kopa, ob njem pa mu streže suženj Antonin. Kras ga povabi v kopel in ga vpraša: »Ali ješ ostrige?« Antonin odgovori: »Kadar jih imam, gospodar.«
Ta prizor nam pomaga razumeti Krasovo biseksualno nagnjenje, še posebej zato, ker je bil Antonin predmet njegovega zanimanja. Ko ga pozneje opazi med ujetniki, potem ko je mladenič pobegnil iz njegove palače, se mu maščuje tako, da ga skupaj s Spartakom, v katerem sluti iskanega voditelja, ohrani pri življenju do zadnjega trenutka.
Vendar ostaja vprašanje: zakaj je Kras Varinijo in njenega dojenčka obdržal v palači in začel z njo ravnati kakor s princeso?
Njegovo spolno poželenje do Varinije za to prav gotovo ni zadostna razlaga. Upoštevati moramo tudi njegovo sovraštvo do Spartaka in prezir, ki ga čuti do njega kot do sužnja, čeprav je bil ta suženj sposoben zanetiti upor proti cesarstvu in omajati njegov ponos. Krasovo sovraštvo se pokaže v besedah, ki jih izreče Juliju Cezarju: »Nočem, da bi imel grob ali kakršnokoli znamenje. Njegovo telo bodo razkosali, ostanke pa skrivaj raztresli.« Hkrati Krasa Spartak po svoje navdaja z občudovanjem kot junak, toda zaradi solidarnosti njegovih soborcev ga ne more najti ali prepoznati. Ker se mu želi maščevati – naj bo Spartak živ ali mrtev –, pomeni prisvojitev njegove žene in otroka zanj resnično, simbolno zmago nad njim. To potrjuje tudi pogovor med Krasom in Varinijo. Kras jo vpraša: »Česa se spomniš, kadar pomisliš na Spartaka? Te moti, če govoriva o njem?« – »Ne.« – »Dobro. Kakšen človek je pravzaprav bil?« Varinija odgovori: »Bil je človek, ki je začel čisto sam, kakor žival. In vendar je na dan, ko je umrl, na tisoče in tisoče ljudi želelo umreti namesto njega.« Kras se posmehne: »Kaj pa je bil? Bog?« Varinija odvrne: »Ni bil bog. Bil je preprost človek. Suženj.«
Ali prav ta pogovor ne razloži najglobljega razloga, da želi Kras obdržati Varinijo in njenega otroka? Njegovo dejanje je simbolno maščevanje Spartaku, ki ga ni mogel najti, in poskus, da bi potešil sovraštvo do njega. Toda če prizor pogledamo še z druge strani, neposredno potrjuje našo predhodno razlago Spartaka kot odrešenika, primerljivega s Kristusom. Pomislimo na Varinijine besede: »In vendar je na dan, ko je umrl, na tisoče in tisoče ljudi želelo umreti namesto njega.« Krasovo zasmehovanje – »Kaj pa je bil? Bog?« – to vzporednico z božanskostjo Spartaka oziroma Kristusa še poudari. Varinijin zadnji odgovor pa razlago simbolnega pomena pogovora dodatno utrdi: »Ni bil bog. Bil je preprost človek. Suženj.« Takšen odgovor prikliče tudi teološke razlike znotraj krščanstva, kjer se pojavlja razprava o Kristusovi božanskosti in njegovi človeški naravi oziroma podrejenosti Bogu Očetu.
Krasovo zasmehovanje – »Kaj pa je bil? Bog?« – to vzporednico z božanskostjo Spartaka oziroma Kristusa še poudari. Varinijin zadnji odgovor pa razlago simbolnega pomena pogovora dodatno utrdi: »Ni bil bog. Bil je preprost človek. Suženj.« Takšen odgovor prikliče tudi teološke razlike znotraj krščanstva, kjer se pojavlja razprava o Kristusovi božanskosti in njegovi človeški naravi oziroma podrejenosti Bogu Očetu.
Ko Grakh, ki goji do Krasa veliko sovraštvo, izve za Varinijo, ki si jo je Kras prilastil, sklene svojega tekmeca prizadeti. Ker ga je Kras poskušal poslati v izgnanstvo, Grakh prosi Batiata, naj ugrabi Varinijo in njenega otroka ter ju pripelje v njegovo palačo. Ponudi mu celo dva milijona, da bi ga spodbudil k ugrabitvi. Batiat nalogo res opravi. Grakh nato Variniji in otroku izda dovolilnico za potovanje, jima podari svobodo ter Batiatu naroči, naj ju odpelje iz Rima. Vse to stori predvsem zato, da bi ponižal Krasa, in ne iz dobrosrčnosti, kakor bi se morda zdelo na prvi pogled.
Film Spartak ameriškega režiserja Stanleyja Kubricka je eno najpomembnejših epskih del v zgodovini svetovne kinematografije. Kljub dolgemu času, ki je minil od njegovega nastanka, še danes ohranja umetniško veljavo. Kubricku je uspelo ustvariti mitičen film o Spartaku in njegovi nesmrtni ideji osvoboditve. Res je, da Spartak nazadnje ni zmagal, kakor vidimo v filmu in kakor pripoveduje zgodovina. Toda vsaj eno mu je uspelo: zanetil je idejo svobode. Verjel je, da ideje lahko preživijo svoje ustvarjalce, potujejo skozi stoletja in v sebi ohranijo edinstveno energijo, ki lahko spreminja svet. Prav svoboda, ki jo Grakh v sklepnem delu filma podari Variniji in njenemu otroku, potrjuje pomen idej, njihov idealizem in njihovo sposobnost spreminjanja resničnosti. S tem se povsem ujema tudi komunistično prepričanje Daltona Trumba in njegova vera, da lahko ideje prehajajo skozi čas ter spreminjajo svet.
- Esej je iz arabskega v slovenski jezik preveden s pomočjo AI in potem tudi uredniško pregledan.
