Foto: Mahmoud AI Ghitany
***
Nadaljevanje po prvem odlomku: od prihoda Krasa v gladiatorsko šolo do Spartakovega sklepa, da bo osvobodil sužnje.
Ko Kubrick doseže to točko filma in s predhodnimi uvodnimi prizori pripravi vse potrebno za upor v imenu svobode, mora predstaviti še neposreden in dovolj močan povod za vstajo proti suženjstvu, nekaj, česar ni mogoče prezreti. V gladiatorsko šolo zato prispe rimski poveljnik Mark Licinij Kras, skupaj z očarljivo Heleno Glabrus, ki jo igra ameriška igralka Nina Foch, sestro Marka Glabra, poveljnika rimske mestne posadke, ki ga upodablja John Dall. Spremlja jih privlačna Klavdija Marija, Glabrova žena, ki jo igra ameriška igralka in pisateljica Joanna Barnes. Batiat je ob obisku tako vplivnega rimskega poveljnika presrečen. Hitro prekrije kip senatorja Grakha, Krasovega glavnega političnega tekmeca in smrtnega sovražnika v rimskem senatu, ter komično zašepeta: »Oprosti mi, Grakh.« Nato pohiti pozdravit Krasa z izrazito gledališko, skoraj narejeno vznesenostjo: »Mark Licinij Kras, najimenitnejši med plemiči, prvi general cesarstva, oče in branitelj Rima! Kakšna čast za moj dom, da si ga blagovolil počastiti s svojo navzočnostjo!«
Najprej bi seveda pomislili, da želi Kras s spremljevalci kupiti nove sužnje, izurjene bojevnike. Toda Batiata čaka presenečenje: lepi, krvi željni dami bi radi kar v šoli videli smrtni dvoboj sužnjev, čeprav se tam, kot je Batiat že povedal, takšni dvoboji ne prirejajo. Toda med gosti je sam najvišji rimski poveljnik Kras, ki želi dami zabavati. Batiat se mora zato nazadnje ukloniti in dovoliti krvav boj v svoji šoli: z zavrnitvijo si namreč ne upa razjeziti imenitnih obiskovalk.
Krvoločnost te rimske aristokracije se posebej jasno razkrije, ko Helena Batiatu pove: »Če oba moška padeta in nočeta nadaljevati boja, jima bo vaš učitelj« – pri tem misli na Marcela – »prerezal vratova kakor piščancema. Nočemo nobenega goljufanja.«
Za izbranca obeh dam je torej smrt neizbežna: v krvavem boju mora umreti eden od borcev, morda celo oba, če bi se uprla in zavrnila nadaljevanje. Sužnji se zato postavijo v vrsto pod žgočim soncem, da bi dami med njimi izbrali tiste, ki bodo umrli. Znova se razkrije globoka pokvarjenost rimskega višjega sloja. Korupcija ni omejena le na politična nasprotja med oblastniki; sega tudi na področje morale. Lepi, poželjivi ženski sužnje opazujeta s spolno obsedenostjo, si o njih nekaj šepetata in se glasno smejita. Klavdija, ki jo razvnema poželenje, nazadnje Batiatu reče: »Tako zelo se mi smilijo ta uboga bitja v takšni vročini. Ne silite jih v te tesne tunike. Naj imajo na sebi samo najnujnejše.«
Znova se razkrije globoka pokvarjenost rimskega višjega sloja. Korupcija ni omejena le na politična nasprotja med oblastniki; sega tudi na področje morale. Lepi, poželjivi ženski sužnje opazujeta s spolno obsedenostjo, si o njih nekaj šepetata in se glasno smejita.
Slačenje sužnjev pred očmi obeh žensk naj bi podžgalo njuno razgreto spolno domišljijo. Toda to je fantazija, prepojena s krvjo: najraje bi videli gola telesa sužnjev, omadeževana z njihovo lastno krvjo.
Ta silovita krvoločnost se še jasneje pokaže v Krasovih besedah, izrečenih damama in Glabru, ko je prizorišče boja pripravljeno: »Zdaj pa, dragi moji, pojdimo pogledat začetek te pesniške epopeje!« Smrtni boj sužnjev pred njihovimi očmi torej zanj ni nič drugega kakor poetičen spektakel, v katerem je mogoče uživati in celo občutiti naslado ob krvi, ki se razliva po telesih borcev.
Ali ne vidimo, da je rimsko cesarstvo v obdobju, ki ga prikazuje film, doseglo skrajno stopnjo pokvarjenosti na vseh ravneh? Korupcija ga počasi in vztrajno razjeda od znotraj, dokler ga ne bo uničila. Ne gre samo za moralno razkrojenost žensk višjega sloja – Klavdija je komaj poročena z Glabrom in z obiskom šole praznuje poroko, pa vendar v njej kljub možu, ki sedi ob njej, plameni poželenje po telesih sužnjev –, temveč tudi za podkupovanje znotraj senata. Ko Kras ob Glabrovi poroki z njim in Klavdijo prijatelja nagradi s poveljstvom rimske mestne posadke, ga Glaber vpraša: »Kako si mi priskrbel ta položaj, ne da bi Grakh kaj vedel?« Kras ponosno odvrne: »Ognju sem se uprl z bencinom. Senat sem podkupil za njegovim hrbtom!«
Enako korupcijo bomo videli pozneje, ko Kras po odstopu noče znova prevzeti poveljstva nad vojsko proti Spartaku. Julij Cezar, ki ga igra ameriški igralec in diplomat John Gavin, Grakhu reče: »Če ne bomo ničesar ukrenili proti Spartaku, se bo senat spremenil.« Grakh odgovori: »Kakor vse drugo je to odvisno od tega, kaj bo storil Spartak. Trenutno hoče samo zapustiti Italijo. Če mu uspe, bo kriza končana in Kras bo morda ostal v svoji skrivnostni upokojitvi. Poskrbel sem, da bo Spartak lahko zapustil Italijo.« Cezar ga vpraša: »Kaj si storil?« Grakh odgovori: »S sicilijanskimi pirati sem sklenil majhen dogovor. Zagotovil sem jim, da ne bomo posredovali, če bodo Spartaka in njegove ljudi prepeljali iz Italije.« Cezar pripomni: »Torej zdaj sklepamo sporazume s pirati? Poslujemo s kriminalci.« Toda Grakh stvar zmanjša: »Bi lahko vsaj glede tega nehal biti tako ozkogleden? Politika je praktičen poklic. Če ima zločinec nekaj, kar potrebuješ, moraš z njim poslovati.«
Vsi torej spletkarijo proti vsem – v imenu politike, domoljubja in pripadnosti Rimu. Korupcija prežema vse ravni družbe. Kras zahteva popolno odpravo senatnega nadzora nad svojim ravnanjem kot pogoj, da bi po Glabrovem porazu in svojem odstopu ponovno prevzel poveljstvo; želi si torej diktatorske oblasti. Grakh pa uporablja najrazličnejše zvijače, da bi ohranil moč senata in Krasa zadržal zunaj političnega življenja. Zato se pogaja s sicilijanskimi pirati, ki so veljali za ene poglavitnih sovražnikov rimske države na jugu.
Vsi torej spletkarijo proti vsem – v imenu politike, domoljubja in pripadnosti Rimu. Korupcija prežema vse ravni družbe. Kras zahteva popolno odpravo senatnega nadzora nad svojim ravnanjem kot pogoj, da bi po Glabrovem porazu in svojem odstopu ponovno prevzel poveljstvo; želi si torej diktatorske oblasti. Grakh pa uporablja najrazličnejše zvijače, da bi ohranil moč senata in Krasa zadržal zunaj političnega življenja.
Spomnimo se pomenljivega pogovora med Grakhom in Krasom v rimskih termah. Grakh pravi: »Proti Spartaku imamo osem legij, nimamo pa človeka, ki bi jim poveljeval. Kakor hitro omenim vrhovno poveljstvo, začnejo vsi brneti kakor kolovrati.« Kras odgovori: »Videl sem že mnogo epidemij. Mar jih nisi tudi ti?« Grakh ga posmehljivo vpraša: »Kako je tvoje zdravje?« – »Dobro, kakor veš. Naj razumem, da mi senat zdaj ponuja poveljstvo nad legijami?« – »Na to si vendar čakal.« Kras nadaljuje: »Toda ali si pomislil, kolikšna bi bila cena mojih uslug?« Grakh pripomni: »Danes kupujemo že vse. Ni razloga, da ne bi tudi domoljubje imelo svoje cene. Koliko zahtevaš?« Kras našteje: »Da me izvolijo za prvega konzula, da mi prepustijo poveljstvo nad vsemi italijanskimi legijami in odpravijo pristojnosti senata nad sodišči.« Grakh odgovori z eno samo besedo: »Diktatura.« Kras odvrne: »To so moji pogoji. Sporoči mi, če jih sprejmejo.« Grakh ga nemudoma zavrne: »Že zdaj ti lahko povem, da jih ne bodo sprejeli.« Kras odgovori: »Da, to vem. Za zdaj morda res ne. Toda časi se spreminjajo in z njimi tudi senat. Ko bo napočil tisti dan, bom pripravljen.«
Mar lahko katerokoli cesarstvo, naj bo še tako mogočno, silovito in oblastno, vzdrži tolikšno pokvarjenost in brezkončne zarote v imenu domoljubja?
Iz vsega navedenega je razvidno, da po avtorjevem razumevanju rimskega cesarstva ni spodkopal zgolj upor sužnjev, čeprav je bil tudi ta pomemben dejavnik, temveč predvsem nenehno razraščanje korupcije in želja posameznikov, da bi se polastili oblasti in jo obdržali zase. Vsak od njih se ima za edinega iskrenega branitelja cesarstva, za človeka, ki ga lahko reši pred nevarnostjo. Intrige znotraj senata nikoli ne ponehajo. Ko Spartak sproži upor in Grakh izve, da je Glaber s Krasovo skrivno pomočjo brez njegove vednosti postal poveljnik rimske posadke, zahteva, naj se Glaber s šestimi kohortami odpravi proti upornim sužnjem, namesto da bi, kot predlagajo nekateri, poklicali Pompeja iz Hispanije. Grakh želi Glabra poslati proti Spartaku, ker pozna njegove slabosti in predvideva njegov poraz. Takšen neuspeh bi osramotil Krasa in oslabil njegov položaj v senatu. Poleg tega predlaga, naj Julij Cezar do Glabrove domnevno zmagoslavne vrnitve začasno prevzame poveljstvo rimske posadke. V resnici je prepričan, da se Glaber ne bo vrnil kot zmagovalec; tako bi odprl pot Cezarju, svojemu učencu in zavezniku, do poveljstva.
Vrnimo se zdaj k trenutku, ko sta razvajeni dami v Batiatovi šoli hoteli uresničiti svojo krvavo spolno fantazijo in gledati sužnje, ki se na življenje in smrt bojujejo pred Krasom in Glabrom. Za medsebojni dvoboj sta izbrali Spartaka in črnega sužnja Drabo. Boj je težaven, saj sta oba spretna borca, toda Spartak naposled pade pred Drabo, ki se bojuje s trizobom. V trenutku, ko bi lahko nasprotnika dokončno pokončal, se Draba ustavi in odloči, da ga ne bo ubil. Dami mu jezno ukažeta, naj Spartaka usmrti, vendar se obrne proti loži z oblastniki, vanje zaluča svoj trizob in se požene proti njim, da bi jih ubil. Eden od stražarjev ga zadene s kopjem, Kras pa ga z očitnim prezirom pokonča z bodalom.
Prav tu preskoči prva iskra upora proti suženjstvu. Drabova smrt, ki je sledila njegovi zavrnitvi, da bi ubil Spartaka, je bila kaplja čez rob. Ko naslednjega dne Marcel udari Spartaka po obrazu, ker je pred njim spregovoril, mu Spartak dvojno vrne ponižanje: Marcela ubije. Drugi sužnji stopijo na njegovo stran, napadejo stražarje, jih pokončajo in vsi skupaj pobegnejo iz šole, potem ko povzročijo radejanje. Napetost se je stopnjevala do skrajnosti in zdaj je nastopil trenutek, ko njihov srd eksplodira proti sadističnim gospodarjem.
Ko naslednjega dne Marcel udari Spartaka po obrazu, ker je pred njim spregovoril, mu Spartak dvojno vrne ponižanje: Marcela ubije. Drugi sužnji stopijo na njegovo stran, napadejo stražarje, jih pokončajo in vsi skupaj pobegnejo iz šole, potem ko povzročijo radejanje. Napetost se je stopnjevala do skrajnosti in zdaj je nastopil trenutek, ko njihov srd eksplodira proti sadističnim gospodarjem.
Kubrick nato preide k prizorom z izrazitim pomenom in svojevrstno filmsko govorico. Z njimi želi potrditi idejo svobode kot idealnega, univerzalnega načela, v katerem ni prostora za sovraštvo, maščevanje ali krvoločnost. Ko Spartak vidi nekdanje sužnje, ki so si že priborili svobodo, kako na dvorišču popivajo in prisilijo ujete aristokrate, da se na življenje in smrt bojujejo med seboj – natanko tako, kot so gospodarji nekoč počeli z njimi –, njihovemu ravnanju odločno nasprotuje. Razburjeno jih nagovori: »Kaj smo, Kriks? Kaj smo postali? Rimljani?! Se nismo ničesar naučili? Kaj se nam je zgodilo?! Mi iščemo vino, ko pa bi morali iskati kruh.« Eden od njih, ki ravno pije iz steklenice, pripomni: »Če imaš vino, kruha ne potrebuješ.« Spartak mu odgovori: »Takšni ne boste nič drugega kot tolpa pijanih vojakov.« Drugi ga vpraša: »Kaj pa naj bi bili?« Spartak odvrne: »Gladiatorji. Vojska gladiatorjev. Takšne vojske še ni bilo. En gladiator je vreden dva rimska vojaka.« Kriks pripomni: »Premagali smo rimske stražarje, vendar je rimska vojska nekaj drugega. Tudi njen način bojevanja se razlikuje od našega.« Spartak navdušeno odgovori: »Premagamo lahko vse, kar pošljejo nad nas, če si to zares želimo.« Nekdo pripomni: »Za to potrebujemo veliko vojsko.« Spartak vztraja: »Imeli jo bomo. Kjerkoli bomo šli, bomo osvobodili vsakega sužnja v vsakem mestu in vsaki vasi. Si lahko kdo zamisli večjo vojsko?«
Spartak se je torej odločil, da bo osvobodil vse sužnje rimskega cesarstva in se s tem zoperstavil samemu cesarstvu, tudi z orožjem, če bi mu njegova vojska skušala prekrižati pot. Takšna odločitev pravzaprav ni v nasprotju z njegovo naravo: grško-rimski zgodovinar in filozof Plutarh ga je namreč že opisal kot človeka, ki je po razumu in blagosti daleč presegal svoj družbeni položaj.
(Se nadaljuje)
Filmska kritika je bila iz arabskega v slovenski jezik prevedena s pomočjo umetne inteligence in uredniško pregledana.
