Fotografija: Karima Ahdad. read-my-world-photo. Vir: ArabLit
Mnogi ljudje dojemajo pogrebe kot priložnost za praznovanje. Nekatere ženske se jih celo veselijo, saj v tem vidijo možnost, da upravičijo svoj obstoj. Ko končajo z običajnim žalovanjem za pokojnikom, hitijo v kuhinjo, da bi pomagale pri pripravi in postrežbi posebnih jedi za žalujoče – mleko in datlji prvi dan, kuskus s piščancem drugi dan, in dušena jagnjetina s suhimi slivami tretji dan.
Su’dia, starejša sestra mojega pokojnega moža, v treh dneh žalovanja niti enkrat ni zapustila kuhinje. Polovico kuhanega mesa je naložila na servirne pladnje, drugo polovico pa, skupaj z omako, spravila v plastično posodo, ki jo je zatlačila med stegna. Ostanke mleka je prelila v plastične steklenice, datlje pa natlačila v vrečke. S seboj je celo prinesla embalažo za s sabo, da bi jo napolnila s kuskusom. Kar zadeva sladkarije – natlačila jih je v svoj ogromen modrček, napolnila košarici s hrano, kot da lakota trka na vrata.
V teh treh dneh je Su’dia zagotovo pridobila deset kilogramov. Ni prišla žalovat, temveč se basat. Poroke, pogrebi in daritveni obredi ob rojstvu otroka – za njo so bili vsi enaki: priložnost za obed. Su’dia je vse svoje življenje preživela od ostankov s teh priložnosti. Vsako rojstvo, smrt ali poroka je bil razlog za praznovanje, možnost, da si dva tedna zapored napolni želodec, ne da bi za to plačala en sam dinar. Danes, ko je tlačila meso v vrečke, njen obraz ni kazal niti kančka žalosti za mrtvim bratom. Jokala in vpitje z drugimi ženskami je opravila, kot se spodobi, a ves čas s pogledom na uro – saj jo je čakalo življenje lakote in to priložnost je morala izkoristiti do konca.
V teh treh dneh je Su’dia zagotovo pridobila deset kilogramov. Ni prišla žalovat, temveč se basat. Poroke, pogrebi in daritveni obredi ob rojstvu otroka – za njo so bili vsi enaki: priložnost za obed.
Tretji dan bedenja sem sedela v svoji spalnici poleg hčerke Sonye. Še vedno je bila neutolažljiva, njen obraz skoraj vijoličast od vsega joka. Nežno sem jo objela in ji obljubila, da bo čas zacelil njeno bolečino in pomagal pregnati spomine nanjo. Med glasnim smrkanjem je Sonya rekla: »Ne razumem! Kako lahko kdo razmišlja o hrani med pogrebom?«
Pomislila sem na Su’dijin napihnjen trebuh in se kljub solzam zahihitala.
Ko si je obrisala oči, je Sonya vprašala: »Si videla teto Su’dio? Toliko je pojedla, da ji bo slabo. A ne bi mogla vsaj za videz pokazati žalosti za smrt svojega brata?«
Zasanjano sem jo pogledala. »Edini čas, ko se Su’dia lahko do sitega naje, so praznovanja in družinska srečanja, kot je tole.«
Sonyina spodnja ustnica je zadrhtela. »Revščina je grozna,« je tiho rekla.
»Tudi jaz sem revna,« sem ji odvrnila. »Revna sem že vse življenje. Ampak jaz se nikoli ne bi obnašala tako. Revščina ni izgovor, da se obnašaš kot žival.«
»Tudi jaz sem revna,« sem ji odvrnila. »Revna sem že vse življenje. Ampak jaz se nikoli ne bi obnašala tako. Revščina ni izgovor, da se obnašaš kot žival.«
Ko sem zapustila sobo, sem za sabo tiho zaprla vrata. Sonya se je zgrudila na posteljo. Tri dni je bila budna, jokala in strmela v temo s praznim pogledom, medtem ko so ji solze polzele po licih. Tudi njeni mlajši sestrici nista toliko žalovali. A vedela sem, da Sonya ne joče le za očetom. Bala se je naše temne prihodnosti.
Fotografija: Prevenec maroške pisateljice Karime Ahdad (izvirno Banat al-Sabbar (Kaktusova dekleta), je izšel leta 2018 pri maroški založbi Éditions Le Fennec s sedežem v Casablanci. Gre za drzno, sarkastično pripoved o ženski vztrajnosti v soočenju z nepravičnostjo. Roman je leta 2019 prejel regionalno nagrado Mohamed Zafzaf in spremlja ženske iz družine Al Ziani, ki se po smrti očeta soočijo z brezdomstvom in revščino. (Vir: Wikipedia)
Zgodba romana spremlja vdovo in njene štiri hčere, ki se po smrti očeta soočajo z izgubo doma zaradi diskriminatornih dednih zakonov. Dogajanje je postavljeno v mesto Al Hoceima v maroški regiji Rif, ozadje pa predstavljajo protesti Hirak Rif iz let 2016–2017.
Vrnila sem se v salon, ki je bil namenjen ženskam v žalovanju. Prisotne so bile vse ženske iz družine, skupaj z našimi nekdanjimi in sedanjimi sosedami ter njihovimi prijateljicami. Nekaterih nisem prepoznala, druge so se mi zdele znane, a se jih nisem mogla točno spomniti. Tam je bila vsaka možna vrsta ženske pod soncem. Od suhih, ki jih hrana ni zanimala in so prišle, da bi nam v teh težkih trenutkih ponudile tolažbo in podporo, do debelih, ki so jedle brez premora in si žepe polnile s sladkarijami. Ženske, ki jih še nikoli nisem videla, so pripeljale vse svoje otroke – od najstarejšega do najmlajšega – da bi se pridružili pojedini, in vanje tlačile hrano, dokler jim ni postalo slabo.
Bruhanje, smrad, vonjave kuhanja, sadje in sladkarije vseh vrst, mandlji, arašidi, mešani oreščki, kava, čaj, sladkor. Hipnotični brenčavi glas Kur’ana nad vsem tem. Gneča, debela telesa, ki so se drenjala, ogromni trebuhi in prsi, izvezene obleke, kričeči otroci, glasovi moških v sosednjem prostoru, muhe, smrad po znoju in slabem zadahu. Sredi vsega tega je sedela Yamina, mlajša sestra mojega moža, in neskončno čebljala o vrlinah svojega pokojnega brata. Yamina je bila dobrosrčna ženska, ki je imela vse rada in jokala na vsakem pogrebu. Jokala je neprestano, tudi za ljudmi, ki jih še nikoli ni srečala. Bila je tako občutljiva in nežna, da se je zdelo, kot da bi se njeno telo lahko vsak trenutek raztopilo v slap solz. Ko se je vmes ustavila, da bi zajela sapo, si je s polno, pegasto roko tolkla po prsih in hripavo vzklikala: »Ah, Hamid, moj ljubljeni brat, zlomil si mi srce kot nihče doslej!«
Bruhanje, smrad, vonjave kuhanja, sadje in sladkarije vseh vrst, mandlji, arašidi, mešani oreščki, kava, čaj, sladkor. Hipnotični brenčavi glas Kur’ana nad vsem tem.
V treh dneh bedenja je Yamina to žalostinko zagotovo ponovila stokrat, če ne večkrat. Nič ni narobe, če človek žaluje za pokojnim bratom, a sramotno je, da se človekovih vrlin spomnimo šele, ko že počiva v grobu. Yamina ni bila slaba oseba, a tok jo je prosto nosil. V hipu je lahko prešla od ljubezni do sovraštva. Če se je pridružila skupini žensk, ki so o kom grdo govorile, je takaj povzela za njimi, tudi če ji je ta oseba nekoč storila kaj dobrega. Morda jo je bilo strah, da bi jo izločile, če se ne bi pridružila njihovemu zajedljivemu obrekovanju.
Fotografija: Karima Ahdad. V romanu Kaktusova dekleta z uporabo polifone pripovedne tehnike vsaka izmed žensk spregovori s svojo edinstveno, iskreno pripovedjo, ki ponuja večplastno in neposredno podobo boja, preživetja in medsebojne solidarnosti. Ahdad z ostrim humorjem in čustveno globino razkriva družbene neenakosti, hkrati pa izpostavlja dostojanstvo in upor žensk, ki morajo svoje življenje zgraditi iz ruševin.
Medtem ko je Yamina tulila in je Su’dia jedla, sem sedela zatopljena v misli in si skušala priklicati v spomin Hamidove poteze. Pomencala sem si zatečene oči, a njegov obraz je skupaj z njim odšel v grob – iz spomina je izginil, kot da bi ga nikoli ne bilo.
Hamid, ljubezen mojega življenja. Najprej je bil moj mož, nato oče mojih hčera. Zdaj sem njegova vdova. Spomnila sem se, kako je le tri dni nazaj ležal na kavču, z žuljavimi stopali, naslonjenimi na blazino. Prosil me je, naj mu prinesem kozarec vode, ki ga je izpraznil v treh požirkih, nato pa se zahvalil Bogu: »Al-Hamdu lillah!« Vstal je za obrok – jajce, ocvrto v oljčnem olju, in kruh, sveže pečen iz peči, nato še kozarec metinega čaja. Kot vedno se mi ni zahvalil. Spet se je usedel in na televiziji poiskal verski program, ki ga je vodil neki šejk. Medtem ko sem pomivala posodo, sem slišala pridigarja, kako gromovniško poziva poslušalce k podreditvi Božji volji in besni nad dializo. Bolezen je razglašal za Božjo preizkušnjo in vpil: »Le Bog pozna njene razloge – in zdraviti bolezni z zdravili je proti Božji volji!«
Prišla sem iz kuhinje, da pospravim posodo. Medtem ko sem si roke brisala v predpasnik, sem Hamida vprašala, kako gre v službi. Zamrmral je: »Ta teden nismo nič ujeli; v bistvu smo še na izgubi, ker smo morali kupiti gorivo za čoln.« Pobožal si je dolgo brado, ki je osivela prezgodaj. »To je pri ribičih običajno; smo vajeni. Življenje je igra na srečo – včasih kaj malega dobiš, drugič vse izgubiš. A ko mi ribiči igramo, vedno izgubimo.«
Hamid, ljubezen mojega življenja. Najprej je bil moj mož, nato oče mojih hčera. Zdaj sem njegova vdova. Spomnila sem se, kako je le tri dni nazaj ležal na kavču, z žuljavimi stopali, naslonjenimi na blazino. Prosil me je, naj mu prinesem kozarec vode, ki ga je izpraznil v treh požirkih, nato pa se zahvalil Bogu: »Al-Hamdu lillah!«
Zasopla sem, ko me je zgrabil obup. Kako zelo sem si želela vnesti vsaj kanček upanja v naše mračno življenje. Za tiste med nami, ki smo vajeni obupa, je iskanje upanja kot vsakodnevna vaja – naporno, a nujno. »Bog nam bo gotovo nekega dne prinesel olajšanje,« sem rekla. »Gotovo ga bo …«
Vrnila sem se v kuhinjo, da bi pripravila hrano za naslednji dan. Po dveh urah lupljenja zelenjave in drgnjenja loncev ter ponev sem končno prišla ven in našla Hamida zleknjenega na kavču. Pogosto je v tem času dneva omagal od utrujenosti, a tokrat ni smrčal in se ni dvignil k zori na molitev. Močno sem ga stresla, da bi ga zbudila za zajtrk, a zaman. Zaspal je svoj zadnji spanec in nič ga ne bo več prebudilo – ne človek, ne delo, ne dolžnost, ne budilka ali zvonjenje telefona, ne molitev, ne žvižg lonca na pritisk. Hamida ni bilo več. Moj mož je bil mrtev.
- Iz angleškega jezika prevedla Katherine Van de Vate. Prevod v slovenščino G. B. O. Odlomek je bil objavljen v Ellipse Magazine.
