Izginjenje

Fotografija: Pexels-Sami-Aksu

Izginjenje vsakdana  

Pisati in razmišljati o izginjenju, izginotju je povezano s čustvi, bolečino, žalostjo, nostalgijo, veseljem. Izpostavljeni primeri izginjenja so današnja realnost. Počasno drsijo v pozabo. Preteklost, oddaljenost in podoba vse bolj bledi in se oddaljuje. Zavedno ali nezavedno smo priča vsakodnevnemu odhajanju. Na koncu postane le še naključen priklic v spominih generacije v slogu, kako je že bilo tistemu ime? Se da to zaustaviti, spremeniti?

Na koncu postane le še naključen priklic v spominih generacije v slogu, kako je že bilo tistemu ime? Se da to zaustaviti, spremeniti?

Izginjenje 

… mirne noči, ki se poslavlja in podaja roko jutranji zarji ter naslavlja rano, mlado jutro 

… koprenastih belih meglic, ki se nenapovedano pojavijo in vijejo pod Javorniki, ter se puhasto dotikajo mirne gladine jezera z  neopazno potopitvijo vanj

… vroče turške kave, katere vonj počasi izginja po kuhinji

… zajtrka v dvoje, ko so  ostale na kuhinjski mizi samo droptinice belega domačega kruha 

… glasbe iz radijske postaje, ko se posamezni toni, akordi  mirno, neslišno porazgubijo po prostoru

… dnevnih novic, ki postanejo preteklost, izgubljene, preslišane 

… okusnega kosila, pripravljenega z ljubeznijo in spoštovanjem do hrane

… pogovorov in mimobežnih srečanj s prijatelji

… otroškega smeha in joka vnuka ter njegovih preprostih besed

… predenja tigraste muce Lune, ki se dremavo in lenobno preteguje v toplem zavetju macesnovnih sekancev

… soparnega in težkega deževnega dneva, ki želi čim prej zaiti v tihoto mraka in  mirne noči

Ob zavedanju, da izginja pred mojimi očmi tok dnevnega življenja, da izginjajo dnevna opravila, dejanja, besede me opogumlja, da spremljam življenje z vsemi čutili v miru, spokojna in zadovoljna. Izginjenje in ponovno pojavljanje v novih oblikah, dimenzijah, odtenkih zaključuje splet odvisnosti in medsebojne povezanosti. Žalovanje za izginulim? Nikakor ne, saj vem, da se bodo stvari pojavile v prenovljeni obliki. 

Žalovanje za izginulim? Nikakor ne, saj vem, da se bodo stvari pojavile v prenovljeni obliki.

Izginjenje 

… maternega jezika

… dvojine slovenskega jezika

… kulturne dediščine, tradicionalnih vrednost, ljudskega izročila

Sprehajam se po ljubljanskih ulicah. Prisluhnem govoricam na ulicah, na tržnici.   Mimoidoči se sporazumevajo v angleškem jeziku. Večino so to mladi, dijaki, šolarji,  domačini. Spustim mimo skupino italijanskih turistov, ki si z zanimanjem ogledujejo Prešernov spomenik in sledijo razlagi vodnika. Sprehodim se po Gallusovem nabrežju, stopim v prijeten lokal in si naročim kavo. Pristopi, na prvi pogled prijazen natakar, in na moje začudenje me ogovori v tujem jeziku. Začudeno pogledam in ga ogovorim kar lepo po domače z “dober dan”. Razočarana. Razumem, da je postala Ljubljana svetovna metropola, vendar bi moral biti prvi nagovor, pozdrav v slovenskem jeziku. Naš jezik je edinstven, blagozveneč, mehak. Z njim se sporazumevamo, predajamo svoje občutke, mnenja. Jezik namreč ni samo  petindvajset črk, znakov, namenjen vsakdanjemu komuniciranju, ampak je edinstven izraz človeških izkušenj in spoznanj. Z jezikom oblikujemo mišljenja, prenašamo kulturno dediščino na naslednje rodove. Naši predniki so svoje občutke, misli, želje  predajali  v domačem jeziku. Kako bogato ljudsko dediščino imamo samo v ljudskih pesmih, pripovedih! Če imamo močne korenine, nas ne porušijo viharji, neurja.

Naš jezik je edinstven, blagozveneč, mehak. Z njim se sporazumevamo, predajamo svoje občutke, mnenja. Jezik namreč ni samo  petindvajset črk, znakov, namenjen vsakdanjemu komuniciranju, ampak je edinstven izraz človeških izkušenj in spoznanj. Z jezikom oblikujemo mišljenja, prenašamo kulturno dediščino na naslednje rodove. Naši predniki so svoje občutke, misli, želje  predajali  v domačem jeziku. Kako bogato ljudsko dediščino imamo samo v ljudskih pesmih, pripovedih! Če imamo močne korenine, nas ne porušijo viharji, neurja.

Izginjenje

 … narave, živali, 

… mokrišč, ledenikov

… letnih časov

Ste opazili, da nimamo več štirih letnih časov? V mojem otroštvu so bile zime bogato založene s snegom, mrzle in dolge od novembra do marca. Zimske radosti smo preživeli na zasneženih dolinah in bregovih okoli domače hiše. Ene in edine sanke smo otroci razbili ob trku z drevesom. Za polomljenimi sankami smo žalovali, vendar smo se hitro znašli. Napolnili smo plastičen žakelj s senom ali pšenično slamo.  Žakelj zavezali z vrvico in ga lepo zakoračili, ter se spustili po hribu. S kakšno hitrostjo je šlo po hribu v dolino, se še danes čudim, da smo ostali celi brez zlomov, poškodb. Tedaj še ni bilo bund, oblečena sem bila v pleten pulover, rokavice, kapo, obuta v črne gumijaste škornje. O kakšnih snežkah, kombinezonih, super spodnjem perilu za mraz, nepremočjivih nogavicah, sončnih očalih z ne vem kakšnim odbojnim steklom na UV žarke, čelad, ni bilo govora. Ko smo bili zaledeneli od mraza, mokri od snega, iz nosu so nam tekle ledene svečke, rdeča lica, pomrznjeni prsti na nogah in rokah, smo proti večeru odšli v tople domove. Na toplo kmečko krušno peč smo odložili mokra oblačila. Lačni kot volkovi smo pojedli kos domačega kruha namazanega z debelo smetano, pobrano iz kuhanega mleka naše krave Liske, povrhu natresli veliko, veliko sladkorja in popili topli čaj. Čaj ni bil iz filter vrečke, temveč iz doma nabranih zelišč. Lipa, bezeg, posušene borovnce in v čaju veliko medu in limone. Enkraten, edinstven, nikoli več tako dober kot takrat. Potem smo zavzeli krušno peč in se počasi segrevali, talili kot ledene sveče ob svečnici.

Ste opazili, da nimamo več štirih letnih časov? V mojem otroštvu so bile zime bogato založene s snegom, mrzle in dolge od novembra do marca. Zimske radosti smo preživeli na zasneženih dolinah in bregovih okoli domače hiše. Ene in edine sanke smo otroci razbili ob trku z drevesom. Za polomljenimi sankami smo žalovali, vendar smo se hitro znašli. Napolnili smo plastičen žakelj s senom ali pšenično slamo.  Žakelj zavezali z vrvico in ga lepo zakoračili, ter se spustili po hribu. S kakšno hitrostjo je šlo po hribu v dolino, se še danes čudim, da smo ostali celi brez zlomov, poškodb. Tedaj še ni bilo bund, oblečena sem bila v pleten pulover, rokavice, kapo, obuta v črne gumijaste škornje. O kakšnih snežkah, kombinezonih, super spodnjem perilu za mraz, nepremočjivih nogavicah, sončnih očalih z ne vem kakšnim odbojnim steklom na UV žarke, čelad, ni bilo govora.

In danes, z modernim potrošništvom siromašimo naravo. Imeti najnovejše stvari, hiteti za izumi moderne tehnologije, vse to nas omejuje v preprosti sreči, počutju, svobodi. Je res potrebno imeti vse kar nam ponujajo trgovci, goruji, spletni vplivneži? Za preprosto življenje potrebujemo malo, vzeti si je potrebno le čas, da preprosto uživamo, kjer koli se že nahajamo. Koliko generacij bo poznalo letne čase, mokrišča, gozdove, živali v njih?