Vir fotografije: BSF – Baza slovenskih filmov: Gora se ne bo premaknila
https://bsf.si/sl/film/land-of-sar/
Gora se ne bo premaknila (r. Petra Seliškar, Slovenija, Francija, Severna Makedonija, 2025)
Gorovje Šar planina, ki se razteza na območju Severne Makedonije, je v splošni zavesti verjetno najbolj znano po šarplanincu, ovčarski pasmi. Nekoč je bil šarplaninec znan kot ilirski čuvar, starodavni Iliri pa so v veliki meri predhodniki današnjih Albancev. Petra Seliškar se v filmu Gora se ne bo premaknila ukvarja prav z albansko družino mladih pastirjev, ki se na gorovju preživlja s tem starodavnim, danes večinoma že izginulim poklicem.
Rezultat njenega filmskega ukvarjanja ni kakšna posebna eksotizacija, temveč širjenje področja zaznave onkraj uveljavljene kulturne percepcije in zdravorazumskega pogleda na svet, ki ga goji večina pripadnikov urbanizirane sodobne civilizacije. Danes je urbanizirano tudi samo podeželje, saj je v veliki meri postalo zgolj spalno naselje za tiste, ki delajo v večjih ali manjših mestih v okolici, v katerih si ne morejo ali ne želijo privoščiti stanovanja oziroma visokih življenjskih stroškov nasploh.
Film je poetičen. Ne zgolj v smislu liričnosti, temveč v smislu širjenja percepcije. Za poetično je značilno, da nam celoto zmore pokazati zgoščeno in v novi luči. Znotraj filma se organsko prepletajo najrazličnejše teme, ki jih sociološko in antropološko navadno obravnavamo ločeno in diskurzivno, v filmu pa se razkrivajo same v svoji živeči celostnosti.
Znotraj filma se organsko prepletajo najrazličnejše teme, ki jih sociološko in antropološko navadno obravnavamo ločeno in diskurzivno, v filmu pa se razkrivajo same v svoji živeči celostnosti.
Da bi to celostnost nekega načina življenja ujela, je režiserka s svojo ekipo morala žrtvovati kar nekaj udobja. Po njenih lastnih besedah – z njo sem po projekciji na festivalu Dokudoc opravil krajši pogovor – je to ni izčrpalo, temveč ravno nasprotno: napolnilo jo je z dodatnim življenjskim elanom. To je opazno tudi v sami moči filma.
Mladi pastirji, skupina bratov, katerih starost se razteza od zgodnjega šolskega obdobja do zgodnje odraslosti, delajo v surovih razmerah, prepuščeni naravnemu življenju gore. Živijo v koči, sami si pripravljajo hrano, se varujejo pred dežjem in čredo pred volkovi s pomočjo svojih zvestih pasjih spremljevalcev.
Režiserka na ravni podobe in zvoka kar najbolj celovito zajema celoten ekosistem njihovega gorskega bivanja. Tu so veliki plani gora in pašnikov, v katerih kamera s posnetki groma povezuje nebo in zemljo, pa tudi posnetki iz žabje perspektive, ki zajemajo čustveno življenje živali; veliki in srednji plani, ki prikazujejo medčloveške dinamike v koči ali odnose med ljudmi in živalmi na terenu. Zelo pomemben pa je tudi zvok. Če parafraziram režiserko: najboljši način za prikaz občutja mogočnosti, ki nas zajame med grmenjem v gorah, je prav zvok grmenja sam. Gre za akustično izjemno dodelan film, ki se osredotoča na zvoke narave: na zvok dežja, polifonijo živalskih zvoncev, človeškega glasu in misli sredi velike tišine, prasketanja, šumov … V navezi s posrečeno montažo tako poustvarja nepozabno atmosfero Šar planine.
Ko film govori o naravi in človekovem odnosu do nje, govori tudi o družbeni dimenziji bivanja. V tem je njegova največja kvaliteta – če bi šlo zgolj za panoramski prikaz pastirskega življenja in domnevno predmodernega načina bivanja, v katerem še ni bilo izrazite delitve med družbo in naravo, ne bi imel tolikšne teže. Implicitni konflikti in družbena protislovja, ki se zarisujejo sredi atmosfere in v odnosih med protagonisti, ne da bi se tendenciozno vsiljevali v ospredje ali kakorkoli ogrožali filmsko poetičnost, so tisti element, ki film naredi tako prepričljiv.
Implicitni konflikti in družbena protislovja, ki se zarisujejo sredi atmosfere in v odnosih med protagonisti, ne da bi se tendenciozno vsiljevali v ospredje ali kakorkoli ogrožali filmsko poetičnost, so tisti element, ki film naredi tako prepričljiv.
Najprej izpostavimo zelo aktualno temo patriarhata, ki je še posebej implicirana – torej ni neposredno izpostavljena –, a se najbrž pri marsikaterem gledalcu_ki pojavi kot vprašanje med ogledom. Na eni strani imamo odnos med režiserko in skupino mladih fantov v okolju, ki je pogosto dojeto kot patriarhalno. Seliškar je na predstavitvi filma v Mariboru dejala, da so jo protagonisti sprejeli kot materinsko figuro in da je bilo sodelovanje odlično. Znotraj njihove notranje dinamike pa se patriarhat razkriva kot nekaj precej drugačnega od uveljavljene predstave, ki patriarhat enači z mačizmom.
Historičnomaterialistična pozicija, ki izhaja iz Engelsovih zgodnjih interpretacij zatiranja žensk, je drugačna. Patriarhat ni nastal zaradi mačizma oziroma nasilne nadvlade moških, temveč zaradi nove delitve dela, ki se pojavi ob prehodu iz lovsko-nabiralniške družbe v poljedelsko. Težko delo na polju zahteva veliko število rok, zato ženskam pripade reproduktivna vloga, vezana na dom. V poljedelski civilizaciji se prvič proizvajajo presežki, namenjeni trgovini, ki zaradi umeščenosti moških v sfero produkcije ustvarijo ekonomske neenakosti med spoloma. Mačizem ni inherentna značilnost patriarhata. Nasprotno: v bolj patriarhalnih družbah pogosto opazimo celo manj mačizma, več viteštva in nežnejše odnose med samimi moškimi. Zdi se, da mačizem, kot ga poznamo danes, nastane kot patološki odziv na razkroj patriarhata, ki mnoge moške potisne v negotovost glede lastnega statusa in identitete.
Tudi v filmu med fanti ne opazimo nobenih zametkov tako imenovane toksične moškosti, opazimo pa veliko solidarnosti, nežnosti in skrbnosti starejših do mlajših. Načini igranja in skrbi za mlajše so v izrazitem kontrastu z večjo hladnostjo, včasih celo ciničnostjo odnosov med sorojenci v bolj urbaniziranih oblikah življenja. Ta kontrast se še posebej pokaže v prizoru, ko najmlajši član družine kadi cigareto in pije kavo, k čemur ga v šali spodbudi brat. S perspektive hladnega, kliničnega pogleda na medčloveške odnose, ki prevladuje v sodobni civilizaciji, gre za nekaj skrajno neprimernega – v tem kontekstu pa je prizor izraz topline in neobremenjenosti.
Tudi v filmu med fanti ne opazimo nobenih zametkov tako imenovane toksične moškosti, opazimo pa veliko solidarnosti, nežnosti in skrbnosti starejših do mlajših. Načini igranja in skrbi za mlajše so v izrazitem kontrastu z večjo hladnostjo, včasih celo ciničnostjo odnosov med sorojenci v bolj urbaniziranih oblikah življenja.
Protagonisti filma seveda niso poljedelci niti ne živijo sedentarnega načina življenja, temveč polnomadskega, ki je po historičnomaterialistični interpretaciji antropološko bližje družbam, ki so poznale matriarhat ali večjo egalitarnost med spoloma. To, da so vpeti v delitev dela po spolu, še ne predpostavlja patriarhalnosti. Delitev dela med lov in nabiralništvo ter skladiščenje hrane, pogosto v rokah žensk, je bila značilna tudi za predpatriarhalne družbe. Delitev dela torej – v nasprotju s predstavami sodobnega liberalnega feminizma – po historičnomaterialističnih interpretacijah ne implicira patriarhata. Skozi to prizmo pastirski poklic dobiva nove nianse.
V oziru vprašanj o patriarhatu pa je zanimivo opazovati tudi status živali. Poljedelska patriarhalna družina je dolgo časa, vse do vzpona industrijskega kapitalizma, ostajala razširjena in ni bila zaprta v zamejeno nuklearno enoto, kot se zgodi kasneje. Kapitalizem za potrebe vsesplošne konkurence na trgu dela zahteva čim večjo atomizacijo, ki je sprva vodila v nastanek nuklearne družine, danes pa se marsikje vedno bolj približuje distopični figuri totalnega individuuma, »osvobojenega« vseh družbenih in medosebnih vezi. Ustvarja razmere, v katerih družina izginja, odnosi med spoloma pa postajajo prekarni in se iz zakonskih ter kasneje partnerskih preoblikujejo v t. i. situationshipe.
Ker pa je tovrstna atomizacija neugodna že na ravni materialnega preživetja, kaj šele duševnega zdravja, potekajo tudi obratni procesi, ki spominjajo na razširjene oblike družin, značilne za lovsko-nabiralniško dobo. Tako imenovana poliamorija se morda zdi kot popolna in šokantna novost, a gre pravzaprav za obliko razširjene družine, ki omogoča lažje materialno preživetje v svetu visokih najemnin in življenjskih stroškov. Na lovsko-nabiralniške oblike družine spominja tudi zaradi neekskluzivnosti partnerstev, značilne za predpatriarhalne načine življenja.
Tako imenovana poliamorija se morda zdi kot popolna in šokantna novost, a gre pravzaprav za obliko razširjene družine, ki omogoča lažje materialno preživetje v svetu visokih najemnin in življenjskih stroškov. Na lovsko-nabiralniške oblike družine spominja tudi zaradi neekskluzivnosti partnerstev, značilne za predpatriarhalne načine življenja.
Status in hierarhija živali sta se skozi vse te etape močno spreminjala, dokler se nismo znašli v svetu, kjer so domače živali dojete kot del nuklearne družine, vse ostale pa povsem razvrednotene in okrutno izkoriščane v skritih obratih živilske industrije. Z atomizacijo družinskega življenja se drobi tudi odnos med ljudmi in živalmi. Pastirski način življenja, ki je polnomadski, to ostro delitev še vedno presega. Čreda je v filmu sicer še vedno reducirana na raven produkcijskih sredstev, a kljub temu obravnavana z vsaj minimalno digniteto. V prizoru redkega zakola živali za prehrano ji pastirji pripisujejo tudi dušo. Eden od psov čuvajev med zakolom celo zarenči na pastirja, ki tega ne sprejme odklonilno – kot da bi se tako ljudje kot psi zavedali določene inherentne vednosti življenja. V istem prizoru se pokaže tudi hierarhija bitij: če je pes po človekovem ukazu zadolžen za varovanje črede, ali jo mora varovati tudi pred človekom samim? Psi v naslednjem prizoru vseeno jedo drobovino zaklane koze, kar dodatno zamaje naše predstave o enostavnih, enosmernih odnosih med bitji.
V takšnih pomenljivih prizorih, s katerimi je film prežet – podobno kot v že omenjenem prizoru kajenja in pitja kave –, na plano prihajajo ključni vidiki, ki film delajo vsebinsko bogatega. Gre za anekdote iz življenja pastirjev, ki so globoko pomenljive.
Posebej psi kot vezni člen med pastirji in čredo imajo v prikazanem okolju izjemno pomembno vlogo. Kot je dejala Seliškar, so del razširjene družine. Najbolj odgovorni člani si prihodnost vedno zamišljajo tudi z ozirom nanje, v njihovih razmislekih pa imajo nedvomno status subjektov. Bližina med pastirjem in psom je primerljiva s toplim prijateljstvom med ljudmi in vključuje določeno enakovrednost. Kamera se zna postaviti na pravo mesto ob pravem času in iz ustrezne perspektive – pogosto žabje – ujeti čustvena stanja živali, predvsem psov, včasih pa tudi koz. Ti prizori sodijo med bisere filma, ki se sestavljajo v organsko celoto podob, zvokov in subtilnih pomenov.
Kamera se zna postaviti na pravo mesto ob pravem času in iz ustrezne perspektive – pogosto žabje – ujeti čustvena stanja živali, predvsem psov, včasih pa tudi koz. Ti prizori sodijo med bisere filma, ki se sestavljajo v organsko celoto podob, zvokov in subtilnih pomenov.
Če sta temi patriarhata in odnosa do živali vtkani posredno, pa se vprašanje prihodnosti samega pastirskega poklica v postindustrijski družbi na prvi pogled zdi z vidika filma izjemno zahtevno. Film bi lahko bodisi ignoriral to temo iz strahu, da bi porušila poetično celostnost, bodisi jo problematiziral na način, ki bi estetsko harmonijo dejansko razbil. A uspe mu nekaj precej zahtevnejšega: vpelje jo enako subtilno kot vse ostale teme.
Nevarnost razpada domnevno idiličnega sveta se kaže skozi telefonske pogovore z osebami zunaj kadra in dialoge med fanti samimi. S tem resnost vprašanja ni zmanjšana, obenem pa – presenetljivo – ne postavi pod vprašaj občutja pristnosti, ki ga film vzpostavlja.
V tem je tudi pomen naslova – Gora se ne bo premaknila. Ne gre za nostalgijo po izginjajočem načinu življenja, ne za obžalovanje ali anksioznost, saj ves čas čutimo, da lepota in mogočnost narave ne bosta izginili, ne glede na družbene spremembe in morebitne življenjske odločitve mladih pastirjev. Tudi če se odpovejo poklicu, se razselijo in začnejo opravljati druge dejavnosti, se gora ne bo premaknila. Ostala bo na svojem mestu – v »večni« sedanjosti, v trenutku, katerega doživljanje omogočajo stari načini življenja onkraj urbane in digitalne postmoderne hektičnosti. Spomini se bodo ohranili, ne zgolj zaradi obstoja filma, temveč zaradi njegove zmožnosti biti v trenutku, skupaj z goro.
To je njegov umetniški dosežek: prikazati neidilično idilo, pokazati moč tradicije v soočenju s sedanjostjo, brez idealiziranja, brez izogibanja konfliktom in protislovjem. S tem preseže morebitni bukolični kič in ponudi specifično duhovno kvaliteto. Naše percepcije ne preobrne zato, ker bi jo ignoriral in se podal v totalno drugost, temveč zato, ker jo vključi in hkrati ohrani občutek »večnega« v konkretnem zgodovinskem trenutku. Tako izkušnjo pastirstva na Šar planini umesti v širšo celoto človeške izkušnje našega časa – brez eksotizacije in brez pokroviteljstva. Ponudi nam možnost, da lastno (post)modernost uzremo z drugačnimi očmi, jo slišimo z drugimi ušesi in jo umestimo v drug horizont.
Tako izkušnjo pastirstva na Šar planini umesti v širšo celoto človeške izkušnje našega časa – brez eksotizacije in brez pokroviteljstva. Ponudi nam možnost, da lastno (post)modernost uzremo z drugačnimi očmi, jo slišimo z drugimi ušesi in jo umestimo v drug horizont.
Film Gora se ne bo premaknila je ekološki v nekonvencionalnem smislu: narave ne postavlja v vlogo žrtve, temveč v vlogo agensa. Poudarja njeno statičnost v primerjavi z relativnostjo naših iracionalnih prepričanj o večnem napredku in gospodarski rasti, ki naj bi zahtevala žrtvovanje narave. A to ni mogoče – narava bo ostala, vprašanje je le, ali bo obstala civilizacija. Film se ne zaključi z neposrednim sporočilom ali dodatno estetizacijo, ki bi ga uvrstila med pretresljive arthouse manifeste, temveč se izteče enako implicitno, kot je ves čas potekal: nepretenciozno, a izjemno poživljajoče.
Recenzijo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS.
