Fotografija: ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence
*Nadaljevanje prispevka, v katerem je dr. Iztok Simoniti razmišlja, kako se v sodobnem svetu mednarodni red ruši. Pod težo interesov najmočnejših, nasilja in tehnološke destruktivnosti, etika odgovornosti zahteva prehod od antropocentričnega k biocentričnemu pogledu – človek ni gospodar, temveč varuh življenja, zapiše dr. Iztok Simoniti. Čeprav globalna zavest o odgovornosti narašča, jo v praksi izpodrivajo interesi moči, kar krepi samouničevalno akumulacijo tehnike in orožja, zato lahko obstoj življenja – ne nujno človeka – zagotovi le radikalna sprememba paradigme.
Odgovornost zaščititi – R2P
Realizacija načela odgovornosti na ravni mednarodnih odnosov je koncept »odgovornost zaščititi« prebivalstvo pred množičnimi grozodejstvi, tj. pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem, hudodelstvi zoper človečnost. (R2P, Responsibility to Protect, 2005). Gre za poskus preprečevanja in ustavljanja spirale nasilja za zaščito ljudi pred množičnimi grozodejstvi, saj principe (npr. suverenost držav) redefinira tako, da nalaga primarno dolžnost državi in tudi mednarodni skupnosti. (Op.: podrobneje v: Blanka Jamnišek, Odgovornost zaščititi – prispevek Slovenije k sprejetju in razvoju načela ter njegova aktualna relevantnost)
R2P ohranja formalno enakopravnost in suverenost držav ter upošteva realnost, saj ne ruši »naravne« hierarhije, to je prvenstva najmočnejših držav, ki ga vzpostavlja pravica veta petih stalnih članic VS OZN. Po R2P je vsaka država najprej sama dolžna preprečevati velike zločine – genocid ter druga množična grozodejstva (našteto zgoraj). Če tega ne zmore, ji mora pomagati mednarodna skupnost (MS) – druge države ali mednarodne organizacije. Če pa jih povzroča država/oblast, bi morala MS preprečiti zločine z miroljubnimi sredstvi pa tudi s silo – vojaško intervencijo. In sicer kje? Predvsem, kjer lahko ustavi vojno; npr. v BiH, srbsko etnično čiščenje Albancev na Kosovu, v Iraku, Afganistanu itd. Ne pa, kjer bi zunanja vojaška intervencija povzročila večji spopad; v Rusiji v korist Čečenov ali Kitajski v korist Ujgurov, ali v vojni Rusija–Ukrajina. Prav tako ne v Palestini (Gazi, Zahodnem bregu), saj Izrael podpirajo ZDA in Zahod.
Kaj pa, če država noče/ne zmore ustaviti nasilje nad prebivalstvom, ker je državljanska vojna, in če MS, ki je sicer dolžna intervenirati – na primer v Sudanu, kjer je vojna že od 2022 – pa tega ne stori, ker nima mandata VS OZN? Jasno, da o vojaški intervenciji odloča VS OZN skladno z UL, torej pravno. Vendar R2P ni pravno, ampak politično načelo – kar pomeni, da lahko MS na podlagi legitimnosti, ne pa legalnosti, intervenira, da bi ustavila vojna hudodelstva. Na primer v Sudanu.
Kaj pa, če država noče/ne zmore ustaviti nasilje nad prebivalstvom, ker je državljanska vojna, in če MS, ki je sicer dolžna intervenirati – na primer v Sudanu, kjer je vojna že od 2022 – pa tega ne stori, ker nima mandata VS OZN?
Legalnost ali legitimnost – problem veta
Princip in praksa »kjer lahko«, torej »vsaj nekje«, je še vedno boljša od nikjer – tako v primeru, če je uporabo sile potrdil VS OZN ali pa, če je ni. Smo pri legalnosti in legitimnosti. Vojaška intervencija nekaterih članic Nata (1999), brez soglasja VS OZN, je bila nelegalna, vendar legitimna (etična), saj je preprečila eskalacijo etničnega čiščenja (in potencial genocidnega nasilja) na Kosovu. Taka bi bila tudi intervencija za ustavitev državljanske vojne v Sudanu.
Kot rečeno, R2P ne ruši »naravne« hierarhije, to je prvenstva najmočnejših držav. Z načelom R2P zaščititi prebivalstvo pred množičnimi grozodejstvi so se tudi najmočnejše države s soglasjem vseh predsednikov držav in vlad v članicah OZN strinjale leta 2005. Namreč, odločitve o prisilnih ukrepih (intervenciji) bi morale biti sprejete v VS OZN, kjer stalne članice – najmočnejše države – z vetom preprečijo, kar ni njihov interes, in pri tem niso dolžne pojasniti razloge za uporabo veta. Skratka, obči interes – konec nasilja – v praksi skoraj nikoli ne prevlada nad interesom stalne članice. Etika moči je etika realnosti, ki jo izraža pravica do veta.
Torej je veto važen instrument miru – saj od 1945 leta preprečuje spopad na vrhu svetovne moči, torej tretjo svetovno vojno. ZDA, Rusija, Kitajska, VB, Francija imajo jedrsko orožje. Veto se bo ohranil, veča pa se število realnih nosilcev moči. Prvič, gre po letu 2000 za redukcijo; na vrhu so »samo« še ZDA, Rusija, Kitajska. In drugič, vse več držav ima jedrsko orožje (Izrael, Pakistan, Indija) in potencial razvoj le-tega.
Pravica veta stalnih članic omejuje tudi Meddržavno sodišče v Haagu, ki je glavni sodni organ OZN (UL čl. 92); brez te omejitve, sodišča ne bi bilo.
Mednarodno kazensko sodišče (MKS, ICC, 1998, 2002, 125 članic) preganja posameznike, obtožene za velike zločine: vojne, proti človeštvu, genocid, agresijo itd. Tudi ICC omejuje dejstvo, da ZDA, Rusija, Kitajska – tudi Izrael in še nekatere druge države – niso podpisnice Rimskega statuta, zato da njihovi državljani (posamezniki, odgovorni za hudodelstva) ne bi bili pred sodiščem. V tem smislu je tudi ICC struktura/organ sistema za vzdrževanje miru v vrhu svetovne moči. Vendar napredek je: namreč, ICC vodi procese proti B. Netanjahuju (premier Izraela), V. Putinu (predsednik Rusije), obtoženima za množična hudodelstva. Sodišče sicer ni pristojno, pove pa, da gre za zločine držav in posameznikov in za njih lahko izda nalog za aretacijo (Putin, Netanjahu).
Tudi ICC omejuje dejstvo, da ZDA, Rusija, Kitajska – tudi Izrael in še nekatere druge države – niso podpisnice Rimskega statuta, zato da njihovi državljani (posamezniki, odgovorni za hudodelstva) ne bi bili pred sodiščem. V tem smislu je tudi ICC struktura/organ sistema za vzdrževanje miru v vrhu svetovne moči.
Pomembno je, da noben posameznik, tudi iz držav nepodpisnic Rimskega statuta, nima imunitete pred MKS – niti šef države, vlade, ministri itd., ki jim imuniteto sicer priznava mednarodno običajno pravo. Države članice MKS so zavezane, da aretirajo te osebe in jih procesuirajo po pravu MKS ali svojem pravu, sicer skladnim s statutom MKS.
Skratka, dobro je, da so – zločinci, osumljenci, načrtovalci – manj varni. Sicer ostaja odprto, ali jih država lahko celo ugrabi na tujem, vendar je legitimno, če jih pripelje pred ICC ali svoje sodišče. Tako kot je Izrael l. 1960 ugrabil nacista A. Eichmanna v Buenos Airesu in ga obsodil na smrt pred svojim sodiščem. Pozor: če država, mednarodna skupnost ne zadosti pravici, ta moralno (naravnopravno) preide tistemu, ki ima interes – osebi ali državi – samopomoč. Kaj je pravičneje: da je storilec nezakonito, vendar legitimno priveden in kaznovan; ali da ostane nekaznovan, ker ga pravica lege artis ne more doseči?
R2P je načelo, namenjeno zaščiti prebivalstva pred velikimi zločini – genocidom, vojnimi in hudodelstvi zoper človečnost, etničnim čiščenjem. Žal se ne uporablja za pregon pedofilije, spolne zlorabe otrok s strani klera RKC, čeprav imajo lastnosti hudodelstev zoper človečnost. Namreč, spolne zlorabe so povsod po svetu, storilci so vsi od diakona do kardinala, v vseh znanih obdobjih, kažejo uradna poročila držav.
Suverenost
Pozitiven je proces, da suverenost iz pravice postaja dolžnost držav. Prvič, s tem, da je na globalni ravni sprejeto načelo, da državna suverenost vključuje odgovornost vsake države, da zaščiti prebivalstvo na svojem ozemlju pred procesi, ki vodijo v množična grozodejstva, kar pomeni primarno odgovornost držav. Gre za »prevencijo«; skratka, imamo dovolj znanj/izkušenj, da zlo prepoznamo in ustavimo v zgodnjih fazah, sicer smo odgovorni – pravno in moralno! Drugič, obstaja tudi mednarodna odgovornost držav, da prek Združenih narodov uporabijo diplomatska, humanitarna in druga miroljubna sredstva, v skladu z VI. in VIII. poglavjem UL, za zaščito prebivalstva pred genocidom, vojnimi hudodelstvi, etničnim čiščenjem in hudodelstvi zoper človečnost. Tretjič, s tem je odprta pot za razvoj in uresničevanje načela odgovornosti zaščititi (R2P) tudi tako, da nobena država (in mednarodna organizacija?) ne more več preprečevati razprav o tej tematiki. Lahko jih sicer otežuje, kar se v praksi pogosto tudi dogaja.
Pomembno: transformacija načela, da suverenost ni privilegij, pač pa odgovornost, pravzaprav izhaja iz spoznanja, da pravice – držav, akterjev moči, na mikro (lokalni) in makro (globalni) ravni – dobijo pravi smisel, če jih razumemo kot dolžnosti. Ne gre za to, da nobena pravica ni absolutna, ampak da se moralna in praktična vrednost neke na videz absolutne pravice (osebne ali ozemeljske nedotakljivosti) pokaže, ko jo uveljavljamo v skupnosti – znotraj države ali med državami. Skratka, moje osebne pravice in moje državljanske pravice so močnejše in bolj smiselne, če jih ljudje, države in mednarodna skupnost razumejo kot dolžnosti! To koristi načelu R2P.
Skratka, moje osebne pravice in moje državljanske pravice so močnejše in bolj smiselne, če jih ljudje, države in mednarodna skupnost razumejo kot dolžnosti! To koristi načelu R2P.
Etika, morala in vojna
Vojna ima svojo etiko/moralo, ki ni šibkejša od etike/morale miru. Posledice vojne so vedno neetične: ubijanje, uničevanje – zato posledice ne minejo. Vendar poznamo koncept in prakso pravične vojne, torej etične vojne – kadar se branimo ali preprečujemo. Vendar so v vojni – pravični in krivični – zločini neizogibni. Človek očitno ne zmore (noče?) eliminirati vojne kot načina urejanja odnosov med ljudmi. Vojna je vedno bolj uničevalna, ker ji človek posveča največ energij, ustvarjalnosti in interesov; tudi zato je vojna stalna snov vseh epistemologij – filozofij, znanosti, umetnosti, mitologij in teologij. Ker se te vednosti med seboj podpirajo, so taka tudi naša znanja – ničesar vojnega ni, kar ni razumljivo, tudi če se kdo sklicuje na nadnaravne/božje razloge za vojno in nasilje. Danes ne manj kot prej!
Človek očitno ne zmore (noče?) eliminirati vojne kot načina urejanja odnosov med ljudmi. Vojna je vedno bolj uničevalna, ker ji človek posveča največ energij, ustvarjalnosti in interesov;
Kot rečeno, sta vojna in nasilje srž kulture (Zahoda) in merilo napredka/razvoja: od kopja do rakete, od cikute do strupenih plinov (Soma, Auschwitz, Irak…), od meča do jedrske bombe. Vojna reducira vse nebistveno – tudi »duhovno« kramo, ki je pogosto razlog za vojno: religijo, nazor, identiteto – in ustvarja stanje biti ali ne biti; življenje ali smrt. Vojna hitro izniči vse, kar človeštvo razume za etično, moralno, pravilno – in kar je institucionalizirano v vseh dokumentih Zahoda, OZN in sveta ter kar vgrajuje v etične maksime, etične pravilnike (profesionalne kodekse), občo kurtoazijo (vljudnost), ki so izhodišča za konkretne politike – sociale, zdravstva, gospodarstva, okolja itd.
Da sta vojna in politika DNK človeštva in zato njegova kultura, izraža trditev, da je človek politična žival (zoon politikon – Aristotel). Nismo gotovi, ali je vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi (Clausewitz) ali pa je obratno; bolj je verjetno, da ene ni brez druge. Namreč, politika kot napor (interes) za mir in blagostanje v zgodovini samo začasno prevlada nad napori (interesom) za vojno in uničevanje. Sedanjost svari zato, ker so sposobnosti – hotenj in orožja – človeštva za uničevanje večje od zmožnosti, da jih ne uporabi, tudi če bi hotelo. Skratka, vojna ima svojo etiko/moralo, ki ni v ničemer šibkejša od etike/morale miru.
Vojna je stalnica človeštva. In kot optimist menim, da etika vojne ni močnejša od etike miru! Zato etika odgovornosti glede perspektive življenja zahteva drugačen razmislek o napredku, razvoju, smislu. Sploh ne mimogrede: vsekakor je iznajdba demokracije največji dosežek zahodne misli in prakse, saj kot organizacija življenja ne potrebuje vojne za skupno življenje različnih – zaenkrat samo na Zahodu. Demokracija je torej okvir, ki tudi etiki odgovornosti za življenje kot tako odpira vrata.
Vojna je stalnica človeštva. In kot optimist menim, da etika vojne ni močnejša od etike miru! Zato etika odgovornosti glede perspektive življenja zahteva drugačen razmislek o napredku, razvoju, smislu.
Sklep
Vse človeško – in živo – ni dokončno, zato zahteva stalni etični premislek (kritičnost) temeljev: države, suverenosti, posameznika, ravnotežja sil, interesa, definiranega kot moč, uporabe sile, mednarodnega reda – tokrat v kontekstu odgovornosti za življenje kot tako.
Konec
