Fotografija: ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence
Danes se – tako kot štirikrat v 20. stoletju – znova ruši mednarodni red in z njim etika, na kateri stoji. Proces iskanja novih ravnotežij med najmočnejšimi silami poteka istočasno z globalno krizo okolja, podnebnih sprememb, fosilnih goriv, naravnih rezerv, velikih migracij itd. Če je značilnost prejšnjega stoletja stalni upad vrednosti človeškega življenja, gre v 21. stoletju za upad vrednosti življenja kot takega – z zavestjo, da je to posledica ravnanj človeka.
Med etičnimi koncepti, ki so vgrajeni v temeljne dokumente mednarodne skupnosti, torej mednarodnega reda – od Ustanovne listine ZN (1945) do R2P (2005) – je etika odgovornosti pomembna, ker zahteva spremembo paradigme antropocena v biocen; človek ni odgovoren samo zase, ampak za življenje kot tako. Možnost, da človek iz gospodarja postane skrbnik sveta, je majhna, saj zahteva zavedanje, da pravice razume kot odgovornost/dolžnosti. Na ravni sveta imajo pravice človeka, države in mednarodnih institucij – vse vrste suverenosti – smisel šele, ko delujejo kot dolžnosti; torej odgovornosti za vse, kamor človek seže z mislijo in dejanjem. Odgovornost je posledica zavesti, da predvsem človek – zaradi svoje moči – ogroža človeštvo in Zemljo.
Med etičnimi koncepti, ki so vgrajeni v temeljne dokumente mednarodne skupnosti, torej mednarodnega reda – od Ustanovne listine ZN (1945) do R2P (2005) – je etika odgovornosti važna, ker zahteva spremembo paradigme antropocena v biocen; človek ni odgovoren samo zase, ampak za življenje kot tako.
Ideja odgovornosti, grško-rimskega izvora, je sicer prisotna v vseh etičnih konceptih od antike do 20. stoletja, vendar nikoli kot izhodišče – ti so bili utemeljeni na ideji dobrega (Sokrat, Platon), kreposti (ethikē aretē, Aristotel), dolžnosti (Kant), koristi (utilitaristi J. Bentham, J. S. Mill) itd. Pravi pomen (étimo) pojma »odgovornost« izhaja iz korena odgovor(responsabilitas – responsio; rimsko pravo pozna responsabilitas, imputatio) kot dolžnost akcije ali reakcije, bodisi preventive ali pomoči za stanja – bede, nesreče, vojne, zatiranja, uničevanja – ki jih povzroči človek, narava itd. Gre za dolžnost reakcije kot osebne drže, vesti (etos) in pravne obveze človeka in njegovih institucij (držav, mednarodnih organizacij, gibanj).
V nadaljevanju komentiram nekaj lastnosti človeka kot vrste, posameznika ali družbenega bitja, ki odločilno vplivajo na odnose med kulturami, državami in civilizacijami, ki ovirajo etiko odgovornosti.
Interes vs. odgovornost – nasilje
Analogije so nujne, ker ima odgovornost – kot vse človeško – retrospektivno in prospektivno raven. Današnje projekcije prihodnosti so rezultat/preveritev etičnih konceptov preteklosti od antike do danes, tudi kadar jih imamo za popolne novosti. Nič človeškega ni dokončno, zavrženo, preseženo; vse lahko spremenimo in izboljšamo. Ker etika, ki ščiti življenje, nastaja iz avtonomne – logično preverljive – misli človeka, je samo on odgovoren za svoja dejanja; tudi če se sklicuje na »nadnaravno«.
Nič človeškega ni dokončno, zavrženo, preseženo; vse lahko spremenimo in izboljšamo.
Gotovo prodira globalna zavest, da je človek moralno, socialno in pravno odgovoren, vendar se mnenja, kdo je odgovoren, razlikujejo do te mere, da ne preprečujejo, ampak celo spodbujajo vse vrste zločinov in izdelavo vseh vrst orožja. Rečeno realistično, racionalno preverljivo: interesi, torej praktična etika akterjev/držav/nosilcev moči, si nasprotujejo do te mere, da vedno prevladajo nad etiko skupnega dobra – miru, blagostanja, dostojanstva različnih. Interesi najmočnejših so vedno nad interesi skupnosti. Svet je Zemlja, prekrita z mnoštvom kultur, različnih etičnih sistemov, saj izhajajo iz različnih narodov, religij, tradicij, zgodovin; vendar je vsem skupno, da za uveljavitev svojega interesa – za obrambo ali podrejanje drugega – uporabljajo nasilje.
Stalnica je nasilje – razvoj ga ne eliminira, ampak sofisticira, naredi bolj učinkovitega. Vseeno je, ali gre za diktat biologije (evolucije človeka), ki jo vedno podpira kultura; gre za to, da problem različnosti postaja vedno težji in odločilnejši, saj so različne civilizacije – zahodna, kitajska, indijska, ruska, islamska – sposobne izdelati vedno bolj uničevalna orožja.
Stalnica je nasilje – razvoj ga ne eliminira, ampak sofisticira, naredi bolj učinkovitega.
Človek v zadnjih sto letih hitreje razvija sposobnost (samo)uničenja kot pa zmožnost, da ga prepreči. Triumf nasilja (ne-etike) v 20. stoletju – monizmov (komunizma, fašizma, nacizma), dve svetovni vojni, holokavst, Hirošima – ne zmanjšuje oboroževalne tekme in uporabe nasilja v 21. stoletju. Skratka, človek ne zmore akumulirati moči, ne da bi jo uporabil za uničevanje, ne glede na posledice. To oži možnost, da človeštvo uveljavi etiko odgovornosti za življenje kot tako, ne samo za človeštvo.
Akumulacija moči kot dialektika uničevalnosti
Perspektivna (prihodnostna) raven je odločilna; prevlada interesa nekaterih (najmočnejših) nad interesom skupnosti (skrbi za življenje kot tako) bo samo stopnjevala akumulacijo moči: torej ekspanzijo, hegemonstvo, imperialnost. Nova orožja so samo tehnična podpora večnih ambicij podrejanja. Analogije med prej in danes torej razkrivajo dialektiko uničevalnosti.
Prav akumulacija moči – lastnost človeštva, ki je na Zahodu ekscesna od antike do danes – je temelj nasilja. Namreč, akumulirana moč mora in hoče prestopiti nacionalne, etnične meje zato, da postane še večja. To ni »odisejevstvo« – iti na tuje in se vrniti z novimi znanji – temveč »osvajanje« v imenu še večje moči. Taka akumulacija moči je historični DNK Zahoda – od Periklejevih Aten do današnjih ZDA, Rusije in Kitajske.
Posledica dialektike akumulacije moči je, da se sposobnost uničiti drugega postopno in neustavljivo razporeja po vsej zemlji/planetu, med vedno večje število narodov, držav, kultur, civilizacij.
Če so leta 1945 jedrsko bombo imele samo ZDA, jo imajo v 21. stoletju mnoge države in civilizacije – VB, Francija, Izrael, Kitajska, Rusija, Indija, Pakistan itd. Mnoge jo hočejo imeti: Iran, Turčija, Savdska Arabija itd. Vprašanje – ali je danes bolj prav(ično), bolj varno za človeštvo – v kontekstu ravnotežja strahu – če ima hiperdestruktivno jedrsko moč samo peščica ali pa mnogi, ki jih bo vedno več – je napačno. Dejstvo, da ima jedrsko orožje vedno več »držav« – kmalu zasebnikov, korporacij?! – svari in napoveduje »zaton« tega sveta. Suverenost, prav od najmočnejših, zahteva samoomejevanje – in to je srž etike odgovornosti. Z zatonom tega sveta mislim na avto-destruktivno akumulacijo moči in uporabo sile, kot jo poznamo in prerokujejo. Prav »propad, konec, uničenje« tega edinega sveta oznanjajo »svete knjige« Judov, Kristjanov in Muslimanov – skupaj jih je več od polovice človeštva, imajo pa tudi jedrsko orožje.
Vprašanje – ali je danes bolj prav(ično), bolj varno za človeštvo – v kontekstu ravnotežja strahu – če ima hiperdestruktivno jedrsko moč samo peščica ali pa mnogi, ki jih bo vedno več – je napačno.
Kaj je bolj pravično – da ima vedno več držav jedrsko orožje ali da ga imajo samo nekatere? Namreč, ali lahko od principa pravičnosti – ne samo nekateri, ampak vedno več – pričakujemo, da bo pokazal izhod iz samouničevalnega procesa: oboroževalne tekme, vedno podprte s sovraštvom? Koncept miru – tokrat osvobojenosti od strahu pred uničenjem – samo delno izhaja iz koncepta pravičnosti, češ da je oblast/moč v rokah mnogih pravičnejša od oblasti v rokah redkih, ki vedno podrejajo, ustrahujejo večino. Koncept miru bolj izhaja iz izkušnje, da realno ravnotežje sil – sem sodi tudi ravnotežje strahu – med nosilci moči uspešno, čeprav vedno začasno, preprečuje vojno med njimi. Res je, da ravnotežja moči in strahu odvračajo, še bolj pa je res, da moč/sila, kot jo razume svet, vedno napovedujeta nasilje.
Ravnotežje – multilateralnost, multipolarnost, akumulacija moči
Ravnotežje moči – kljub temu, da se mednarodni red (MR) vse hitreje menja in povzroča vse hujše vojne – ostaja vodilni princip v mednarodnih odnosih od antike do danes. Razkroj mednarodnega reda (MR) – po letu 2020 – šibi multilateralnost, torej inkluzivnost/sodelovanje na principu enakopravnosti akterjev (v OZN, konvencijah, sporazumih itd.) in krepi ekskluzivnost/izključevanje na principu realne moči akterjev – tokrat med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Multipolarnost je torej redukcionizem – poenostavljanje, ki razkriva bistvo: realna moč/sila določa vrednost (težo) vsemu, jo veča ali šibi: ozemlja, države, zavezništva, lojalnosti itd.
Če etika, na kateri stoji MR – mednarodno pravo v najširšem smislu – ne deluje, potem najmočnejši določijo, postavijo pravila/kulturo za novo ravnotežje sil: hegemonijo, zavezništva, interesne sfere, komunikacijo, ki zmanjšuje možnost vojne med njimi itd. Izhodišče je torej novo ravnotežje sil med hegemoni; realnejše bo ravnotežje, več bo možnosti, da se vzpostavi kultura mednarodne skupnosti, njeni principi in sistemi vrednot: mednarodno pravo vseh vrst, spoštovanje meja, enakopravnosti, pacta sunt servanda, multilateralizem, solidarnost.
Če etika, na kateri stoji MR – mednarodno pravo v najširšem smislu – ne deluje, potem najmočnejši določijo, postavijo pravila/kulturo za novo ravnotežje sil: hegemonijo, zavezništva, interesne sfere, komunikacijo, ki zmanjšuje možnost vojne med njimi itd.
Vendar nacionalni interes, definiran kot moč, vedno implicira uporabo sile – vojno, intervencijo, grožnje, izsiljevanje. V tem smislu je etika odgovornosti predvsem napor, da človek paradigmo akumulacije moči kot napovedi nasilja »obrne« v akumulacijo moči za dobrobit življenja kot takega – kar bo, če bo, res revolucija/obrat.
Razvoj, napredek – interes in tehnika
Interes najmočnejših, po l. 2020 ekscesno, prevladuje nad interesom skupnosti. Logična/nujna zveza med interesom in tehniko – med idejo moči in veščino/tehniko (lat.: ars; gr. techne) – ki interes realizira kot orožje, sicer krepi zavest, da samo človek ogroža človeka in življenje/naturo, vendar pa šibko ustvarja politike in institucije, ki bi promovirale skupni interes človeštva. Namreč, dejstvo, da interes, definiran kot moč, samo stopnjuje nasilje, podpira prav to, da vse večjo uničevalno moč – idej in orožij – razumemo kot razvoj, napredek, interes in smisel: od kopja do rakete, od nižje rase do genocida, od lebensrauma do etničnega čiščenja. Zato interes najmočnejših ostaja podrejanje šibkih.
Namreč, dejstvo, da interes, definiran kot moč, samo stopnjuje nasilje, podpira prav to, da vse večjo uničevalno moč – idej in orožij – razumemo kot razvoj, napredek, interes in smisel: od kopja do rakete, od nižje rase do genocida, od lebensrauma do etničnega čiščenja.
Avtokracije, totalitarizmi, genocidi kažejo stalno rast sposobnosti in z njo želje (interesa) po uničevanju. Zato etika odgovornosti ne more biti niti samo novi apel za večjo refleksijo o sebi/človeku niti samo spoznanje, da človek ne zmore prekiniti tudi s (paradigmo) »vrojene nujnosti«: namreč, prav to, da vse, kar človek lahko naredi/izdela, bo tudi naredil, kaže, da dela zavestno, torej z mislijo na posledico – pa naj bo še tako idejno in znanstveno neetična, vendar potrebna za uničiti, podrediti, poraziti sovražnika.
Max Weber – šele po veliki moriji 1. sv. vojne – etiko odgovornosti izvede kot nadgradnjo Kantovske etike kategoričnega imperativa: človek naj deluje vselej le tako, da bo to delovanje lahko načelo/izhodišče za obči zakon; gre za univerzalni etični princip spoštovanja humanosti drugih. Zato mora človek delovati skladno s pravili, ki so sprejemljiva za vse.
Spoznanje, da moč predvsem stopnjuje nasilje – moč ni za dobrobit, ampak za nasilje – je »revolucioniral« ameriški Jud Hans Jonas šele v 70. letih 20. stol. Naravnopravno paradigmo »znanje je moč« (Francis Bacon, 1561–1626) etično obrne v »znanje je odgovornost«. V kontekstu tehnike gre za znanje »znanosti, tehnologije, inženirstva, matematike« – torej veščin, ki realizirajo politični interes. Redki znanstveniki se čutijo odgovorne za svoje izdelke. Na misel mi pride A. Saharov, Nobelovec, jedrski fizik, ki je kot mladenič »sanjal« o jedrskem torpedu, da bi uničil New York, potem se je »spreobrnil«, postal disident in obžaloval svojo znanost itd. Problem »znanstvenega dela« etično ni rešljiv, zato so »laboratoriji« tajni.
Spoznanje, da moč predvsem stopnjuje nasilje – moč ni za dobrobit, ampak za nasilje – je »revolucioniral« ameriški Jud Hans Jonas šele v 70. letih 20. stol.
Za Hansa Jonasa posledice našega delovanja ne smejo ogrožati življenja na Zemlji. Jonas posodablja univerzalni princip »zlatega pravila« vzajemnosti: delaj, kar želiš, da dela tudi drugi – in samo tako. Zahteva – kot Ulpijan: nikomur škoditi(3. stol., neminem laedere) – da posledice našega delovanja omogočajo trajanje, torej samoobnavljanje celovitega človeškega življenja na Zemlji; ne samo ekosistema človeka in prihodnjih generacij, ampak ohranjanje pogojev za vse oblike življenja: floro, favno, reke, gore, vode, vetrove, čisti zrak – življenje vseh bitij, ki imajo lasten smisel, vrednost in dostojanstvo.
Antropocen vs. biocen
Skratka, Jonas zahteva odpoved paradigmi antropocentrizma. Zemlja že dolgo ni središče vesolja (Kopernik), niti človek ni krona stvarstva (Darwin). Zato naj tudi človek iz gospodarja sveta »revoluira« v varuha, saj samo človek ogroža sebe in življenje kot tako. Jonas se osredotoča na bios, na vse vrste življenja na Zemlji v času – po letu 1970 – plahega »ozaveščanja«, da je največji uničevalec človek. Jonas, kot pionir filozofije in etike okolja (bioetike), zahteva, da človek razvije koncept kolektivne odgovornosti za življenje na Zemlji. Torej, da korist skupnosti – pluralnost živega – nadredimo koristi nekaterih: cerkva – lastnikov boga, bankirjev – lastnikov denarja, orožarjev – lastnikov tehničnih znanj, populistov – lastnikov narodov itd.
Človek vseh kultur in kontinentov razume idejo in prakso kolektivne odgovornosti, varuha ustvarjalke življenja – to je étimo (pravi pomen) pojmov Physis, Natura, Priroda – tega, ker se prirodi. Hočem reči, da morajo biti v praktične rešitve vključeni znalci, stroka in intelektualci mnogih, in ne samo nekaterih kultur, civilizacij, tradicij. Hic: Evropa ima v svetu slab ugled in velik moralni dolg do sveta; svet je izsesavala, dokler je lahko. Sprožila je dve vojni, ki sta postali svetovni, saj sta izraz beligerentnosti (war mongering) Evrope od križarskih vojn naprej (1095).
Hic: Evropa ima v svetu slab ugled in velik moralni dolg do sveta; svet je izsesavala, dokler je lahko.
»Razvoj« kaže antropocen – s človekom v centru stvarstva – kot najbolj škodljiv in brezobziren nauk Biblije:
»Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi… Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« (1 Mz 1, 26–27)
»Vse živali zemlje in vse ptice neba naj se vas bojijo in trepetajo pred vami. Tudi vse, kar se giblje po zemlji, in vse ribe morja – vse to bodi v vaši oblasti.« (1 Mz 9, 2)
Nikjer niti besede o spoštovanju, skrbi, odgovornosti – etiki samoomejevanja.
Človek, sebe se boj, saj ti bog ukazuje, naj se te že boji vse živo.
Kljub vsemu imamo etični smerokaz – vemo, česa človek/država/mednarodna skupnost ne sme početi. Ta smerokaz moramo dograjevati z analogijami o etiki življenja Sokrata, Platona, Aristotela … Spinoze, Kanta, Hegla, Jaspersa – zato, da uzremo evolucijo ideje o odgovornosti, ki jo danes razvijajo H. Jonas, J. Habermas, H. Küng, J. Rawls. Filozof Tine Hribar meni, da velike duhovne tradicije sveta o etiki življenja omogočajo/nalagajo sintezo v t. i. svetovni etos – z vidika naše teme kot najmanjši skupni imenovalec odgovornosti človeštva za življenje kot tako.
Kljub vsemu imamo etični smerokaz – vemo, česa človek/država/mednarodna skupnost ne sme početi.
Gre za pravo mero, princip, znan vsem etičnim sistemom: konfucionizmu, šintoizmu, hinduizmu, dao(tao)izmu. Znan tudi etiki plemenitih poganov iz gozdov, prerij, ledu, puščav; Eskimov, Inuitov, Indijancev, Berberov. Zahod pravo mero izraža v maksimah: lat.: est modus in rebus, sunt certi denique fines (Horacij) in gr.: kata metron (Heraklit, Pitagora). Namreč, pravičnosti ni – ne ščiti življenja – kadar se prestopijo meje v kateri koli smeri: levo, desno, navzgor ali navzdol. Ampak prav stalno preseganje (nespoštovanje mere) je srž človekove ustvarjalnosti, ki pa tokrat svari pred samouničenjem.
O tehniki – med svobodo in nujnostjo
Etika odgovornosti je najprej apel za samoomejevanje v epohi, ko nismo več gotovi, ali lahko nujnost akumulacije moči – podprte z interesi, tehniko, umetno inteligenco – preusmerimo v ne-ogrožanje življenja kot takega. Torej, da samouničevalni trend 20. stoletja preusmerimo v akumulacijo moči za dobrobit človeštva. Namreč tudi v zvezi s krizo okolja se tehnika – dokaz napredka! – razlaga kot grožnja. Češ, da je tehnika autopoiesis, torej sposobna, da se samoproizvaja. Da se je osamosvojila in ni več odvisna od hotenj človeka, ampak mu diktira, kaj naj raziskuje, hoče in izdela. To razlago Zahod utrjuje sto let.
Oswald Spengler (Človek in tehnologija, Der Mensch und die Technik, 1931) svari Evropejce pred drugimi rasami, ki bodo tehnologijo (orožja) Zahoda lahko uporabile za njegovo uničenje; namreč jedrsko orožje se že 80 let »samo-razporeja« po svetu, ima ga vedno več držav. Menda je neustavljiv razvoj ti. umetne inteligence (UI), saj slutimo, da bo sama odločala, kako, kdaj in kaj bo izdelala in uporabila.
Za filozofa J. Elulla (1953) »razvoj tehnoznanosti« kaže, da ne delamo iz svoje »moči«, ampak iz notranje logike moči, ki ni več pod našim nadzorom in ji samo služimo. Zato vzklikne: »Odlično je živeti brez odgovornosti.« In če v družbi tehnoznanosti ni nihče za nič odgovoren, »tudi nihče ni svoboden«. Nota bene: svoboda, ki ni odgovornost, uničuje! Ampak, ker brez tehnike ne moremo, smo odgovorni, četudi bi bilo res, da tehnike ne nadzorujemo. Če ne sprejmemo odgovornosti, kljub temu da ni nikogar razen nas, potem zaidemo v nujnost/usodo (gr. ἀνάγκη, ananke), torej determinizem, ki pomeni, da so nesmiselni napori človeka, da avtonomno – iz sebe – išče smisel življenja in zato oblikuje etiko in praktično moralo. Tako sklepanje je humus nihilizma.
In če v družbi tehnoznanosti ni nihče za nič odgovoren, »tudi nihče ni svoboden«. Nota bene: svoboda, ki ni odgovornost, uničuje!
Tehnika/znanost, vsaj meni, jasno kaže naše resnične potrebe in hotenja. Tako kot filozofija, religija, mitologija, umetnost – sicer bolj megleno – saj prežemajo politiko, veščino skupnega življenja. Skratka, ideje (o bogu, resnici, pravici, smislu) stojijo na izvoru praks – politik, industrij, vojn, genocidov. Trditev, da se je »tehnika« osamosvojila in nadredila, da ji človek služi in ne ona njemu, je samo varianta ideje o Višji resnici – o bogu, partiji, naciji – ki je vedno v rokah peščice: klera, stranke, führerja, banke. Nasilje v imenu boga je srž monoteizmov; zato ideja Višje, Edine resnice (boga, nacije, partije), podprta s tehniko – veščino izdelave – samo bolj učinkovito uničuje! Tehnika jasni sliko o človeku.
Misel/intuicija/duh, kamorkoli »prodira ali pobegne«, karkoli raziskuje, kjerkoli se »izgublja/fantazira«, nas znova vrača k bistvu: človek, kar počneš, razumeš, zato si odgovoren. Skratka, ker odgovornosti ne moremo prevaliti – na boga, znanost, naturo, usodo – je odgovoren samo človek. Spremeniti se mora – kar je malo verjetno?
Misel/intuicija/duh, kamorkoli »prodira ali pobegne«, karkoli raziskuje, kjerkoli se »izgublja/fantazira«, nas znova vrača k bistvu: človek, kar počneš, razumeš, zato si odgovoren.
Nihilizem (Nietzsche et al.) je anti-moralno sprijaznjenje človeka z nesposobnostjo samoomejevanja; nemočjo, da odgovornost za življenje kot tako uveljavi kot vrhovni/preživetveni etični princip. Nihilizem je istočasno tudi poraz duha nad nujnostjo svoje sposobnosti. Prometej, ki ljudi naučil vseh veščin, tudi tehnike, sicer tolažeče trdi: »Sposobnost (gr. techne, τέχνη) je šibkejša od Usode« (Ajshil, Uklenjeni Prometej). Danes bi to pomenilo, da je na daljši rok tehnika šibkejša od nujnosti (gr. ananke, ανάγκη), ki vlada zakonom narave. Trditev je optimistična za življenje kot tako, ne pa za človeka. Namreč, natura/physis/natura lahko ostane ustvarjalka, skrbnica življenja tudi tako, da uniči človeka – največjega uničevalca. In pesimistična za človeka; če je ananke edini izhod, pomeni, da se človek ne zmore sam »spametovati«, da ga mora Narava.
Dovolim si spekulacijo. Za življenje kot tako – torej ne samo človeško – je optimistično in samoobrambno nujno spoznanje Narave/Nature/Physisa, da tako bitje (človek–uničevalec) nima razlogov za obstoj – zato mu je v DNK vgradila gen samouničenja, ki se kaže v spiralni sposobnosti proizvodnje destruktivnih idej in izdelkov!*
*Se nadaljuje
