Foto: Georginah Nyaguthii (avtorica fotografije Mankica Kranjec)
O jeziku, otroški domišljiji in umetnosti poslušanja – Povezovanje svetov na Evropski šoli Ljubljana, 6. november 2026
»Koliko ste pa vi stari?«
Vprašanje mi je zastavil deček iz tretjega razreda, še preden smo dobro začeli delavnico. In bilo je zastavljeno z vso resnostjo, ki jo premorejo samo otroci.
»Sedemsto petinštirideset let,« sem mu odgovorila.
Za trenutek je nastala tišina, potem pa se je oglasila deklica in dejala, da je to verjetno zato, ker imamo pisatelji stara srca.
Nek drug deček je potem pripomnil, da se zdim stara le šestdeset let. In ne toliko, kot pravzaprav trdim.
Sledil je kratek hehet, ki me je spremljal še dolgo po koncu delavnice.
Foto: Mankica Kranjec
Stara srca.
Morda zato, ker pisatelji v sebi nosimo več življenj, kot smo jih zares živeli. Ker si izposojamo tuje spomine, poslušamo zgodbe drugih in ker nas včasih prav otroci spomnijo na nekaj, kar smo že zdavnaj pozabili.
Tistega dopoldneva smo na Evropski šoli Ljubljana v okviru projekta Povezovanje svetov, ki ga izvaja Zavod Hirondelle s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, obiskali učence primarne stopnje. Zbralo se jih je petinštirideset, različnih starosti, različnih jezikovnih zmožnosti in različnih življenjskih izkušenj. Nekateri so slovenščino govorili tekoče, drugi so jo razumeli, a so se lažje izražali v angleščini, tretji so se z njo šele spoznavali.
In prav tu se je začelo tisto, kar je bistveno za projekt Povezovanja svetov.
Ni šlo za vprašanje, koliko slovenskih besed otrok že pozna, temveč, kako ustvariti prostor, v katerem bi lahko spregovorili.
Kokoška Galina in svet, ki ga ni mogoče vnaprej predvideti
Z Lilijano Homovec, nekdanjo učiteljico biologije in kemije ter danes pisateljico, ki ustvarja tudi za otroke, sva predstavili pesem Galina bo mama. Kokoška, ki pričakuje mladiče, je postala izhodišče za pogovor o skrbi, materinstvu in odnosih med živalmi.
Otroci so dvigovali roke, pripovedovali o svojih domačih živalih in zastavljali vprašanja, ki so naju vodila daleč stran od prvotnega načrta. Pogovor o Galini se je razrasel v dolgo, skoraj magično razpravo o muckih in živalih nasploh. Tudi o tem, kako se živali počutijo v času vojne. In kako moramo tedaj poskrbeti tudi zanje.
Foto: Mankica Kranjec
V nekem trenutku se je zazdelo, da bi si lahko mačje zgodbe pripovedovali ves dan.
Ob pogovoru o tem, kako nastane knjiga, so otroci tudi sami postali soustvarjalci Galinine zgodbe. Skozi risbo in pripoved so iskali svoje podobe pesmi, midve pa sva vsebino in način dela prilagajali njihovi starosti ter jezikovnemu znanju.
Pri tem se je znova pokazalo, da vprašanja najmlajših niso nujno preprostejša.
Včasih so samo bolj neposredna.
Kosovel med škarjami, barvami in otroškimi rokami
Medtem je performerka in literarna kritičarka Miša Gams v drugi učilnici otrokom približala Srečka Kosovela. Ne kot nedotakljivega pesnika iz literarne zgodovine, temveč kot nekoga, čigar besede lahko postanejo del njihovega ustvarjanja.
Foto: Mankica Kranjec
Na delavnici Rekonstruirajmo Srečka Kosovela so se srečali s pesmijo Slutnja. Besede so razrezovali, prestavljali, ponovno sestavljali, jih povezovali z barvami, risbami in izrezki. Iz ene pesmi so nastajale nove pesmi, iz znanih besed drugačne pomenske zveze.
Takšen način dela se zdi posebej dragocen za otroke, ki se slovenščine še učijo. Pesmi jim ni bilo treba najprej razumeti v celoti, bolj je šlo za to, da lahko vstopijo vanjo. Lahko so začeli z eno samo besedo. Z njenim zvokom, podobo ali barvo, ki jim jo je priklicala v misli.
In pravzaprav se tudi jezika pogosto učimo tako. Iz posameznih besed, ki jih sprva še ne znamo povezati. Iz pomenov, ki se nam izmikajo. Iz poskusov, pri katerih se včasih zmotimo, drugič pa nepričakovano ustvarimo nekaj lepega.
Kosovelova poezija je tako postala prostor igre in sodelovanja. Otroci niso bili zgolj njeni poslušalci, temveč so lahko posegli vanjo in ji dodali nekaj svojega.
Film, podobe in pogled na drugega
Filmska ustvarjalka Sladana Vide je otrokom približala nastajanje filmske zgodbe. Kako iz zamisli nastane prizor? Kaj potrebujemo, da posnamemo film? Kako lahko z risbo, gibom ali podobo povemo nekaj, za kar še nimamo besed?
Na delu je bila čista milina.
Foto: Mankica Kranjec
Sekumady Conde pa je otroke ob fotografijah in pogovoru spodbujal k razmišljanju o tem, kako vidimo druge ljudi. Kaj lahko razberemo iz podobe in kaj si o njej zgolj predstavljamo? Zakaj ne moremo sklepati, kakšen je človek, samo zato, ker prihaja iz določene države ali govori določen jezik?
Tudi ti delavnici sta se prilagajali starosti in jezikovnemu znanju otrok. Pri najmlajših so imele večjo vlogo podobe, vprašanja in konkretni primeri. Pomembno je bilo, da so lahko sodelovali tudi tisti, ki še niso znali tvoriti daljših slovenskih stavkov.
Foto: Mankica Kranjec
Preseganje meja jezika
Ko sem med delavnicami zamenjala učilnico, me je s hodnika doseglo navdušeno ploskanje. Prihajalo je iz učilnice, v kateri je Georgina Nyaguthii otroke popeljala v svet glasbe in giba. Očitno jih je prevzela ne le z glasbo, temveč tudi s svojim načinom pripovedovanja, neposrednostjo in prelepo energijo.
Foto: Georginah Nyaguthii (avtorica fotografije: Mankica Kranjec)
Georginina prisotnost pa je imela še en, za naš projekt posebej pomemben pomen. Želeli smo namreč, da otroci spoznajo mentorje, ki tudi sami prihajajo iz večjezičnih okolij, ki slovenščine niso nujno usvojili v zgodnjem otroštvu, pa so v njej in ob njej zgradili svoje ustvarjalne in poklicne poti. In da je tisti, ki se je slovenščine naučil pozneje, lahko danes tudi tisti, ki drugim odpira vrata v svet znanja in umetnosti ali celo športa.
Različni mentorski pristopi so bili ena od prednosti projekta. Literatura, poezija, film in pogovor o podobah so otrokom ponujali različne možnosti izražanja.
Kako se prilagoditi, ne da bi poenostavili svet?
Eden največjih izzivov našega dopoldneva je bila prav jezikovna in starostna raznolikost skupin.
Kako ohraniti zahtevnost vsebine, ne da bi izključili tistega, ki še ne razume vseh slovenskih besed? Kdaj uporabiti angleščino in kdaj vztrajati pri slovenščini? Kako prepoznati razliko med otrokom, ki ne razume vprašanja, in tistim, ki odgovor pozna, vendar ga še ne zna izraziti?
Odgovorov ni bilo mogoče vnaprej zapisati v pripravo.
Potrebna je bila nenehna pozornost. Sposobnost, da opazimo, kdaj otrok izgubi nit, kdaj se dolgočasi, kdaj bi rad nekaj povedal, pa ne najde besede. Kdaj je treba razlago skrajšati, kdaj jo razširiti in kdaj preprosto utihniti ter poslušati.
Foto: Mankica Kranjec
Takšno prilagajanje ne pomeni popuščanja pri vsebini. Prav nasprotno. Zahteva precejšnjo pedagoško občutljivost, izkušenost in pripravljenost, da lastno znanje vedno znova prevedemo v obliko, ki bo dostopna drugemu.
Otrok, ki ne zna povedati zapletene misli v slovenščini, zaradi tega nima manj zapletenih misli. Njegovo besedišče v drugem jeziku ne določa meja njegovega razumevanja. In če mu ponudimo možnost, da začne v angleščini, nadaljuje z risbo in nazadnje najde še slovensko besedo, s tem nismo obšli učenja slovenščine. Omogočili smo vključevanje.
Slovenščina pri tem ni tekmovala z drugimi jeziki. Postajala je eden od načinov, kako se približati drugemu.
To je pomembno tudi zato, ker svojega prvega jezika ne more preprosto odložiti pred vrati učilnice. V njem iznajdemo prve besede, v njem se odvijajo družinski pogovori, uspavanke, prepiri, spomini. In včasih se zgodi tudi, da iz jezika, v katerem se počutimo doma, zraste pogum za uporabo jezika, ki ga šele spoznavamo.
Kjer se svetovi zares povežejo
Projekt Povezovanje svetov ni zamišljen kot nadomestilo za sistematično učenje slovenščine. Gre za ustvarjanje prostora, v katerem lahko jezik zaživi zunaj slovničnih pravil, ne da bi ta izgubila svojo vrednost. Kjer se učimo tudi skozi zgodbo, podobo, ritem, pogovor in skupno delo.
Njegov namen tudi ni izbrisati razlik med jeziki, temveč omogočiti, da te razlike ne postanejo ovira za srečevanje. Da otrok ne spregovori samo zato, ker še ne zna vsega povedati. Da se slovenščina ne povezuje predvsem s strahom pred napako, temveč z izkušnjo, da je v njej mogoče nekaj ustvariti.
Foto: Mankica Kranjec
Ko sem se pozneje spomnila dečka, ki me je vprašal, koliko sem stara, in deklice, ki je ugotovila, da imamo pisatelji stara srca, sem pomislila, da je morda prav v tem bistvo našega dopoldneva.
Prišli smo, da bi otrokom približali različne izrazne umetnosti, med drugim tudi knjigo in to, kako nastane, ter kako pomembna je v naših življenjih. Oni pa so nas spomnili, da se vsako pravo učenje začne s poslušanjem.
In da včasih za povezovanje svetov ne potrebujemo popolnega prevoda.
Dovolj je, da nekdo nekaj vpraša, drugi pa mu je pripravljen odgovoriti. Ali pa ga samo poslušati.
Projekt Povezovanje svetov izvaja Zavod Hirondelle s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Zahvaljujemo se Evropski šoli Ljubljana za gostoljubje, sodelovanje in možnost, da smo z učenci raziskovali različne poti do slovenskega jezika, literature in ustvarjalnosti.
