Foto: Naslovnica romana Šum češnje Gorana Vojnovića.
Goran Vojnović, Šum češnje, Založba Goga, 2026.
Obstajajo romani, ki pripovedujejo o življenju, in romani, ki nas prisilijo, da se vprašamo, ali smo svoje življenje sploh kdaj zares živeli. Goran Vojnović je s napisal roman, ki sodi med slednje. Šum češnje je roman o materinstvu, ljubezni, krivdi, odhajanju, vojni, spominu in predvsem o tistem najbolj krutem vprašanju, ki si ga človek praviloma zastavi šele takrat, ko je že prepozno: kaj bi bilo, če bi takrat ravnali drugače?
Šum češnje je roman o materinstvu, ljubezni, krivdi, odhajanju, vojni, spominu in predvsem o tistem najbolj krutem vprašanju, ki si ga človek praviloma zastavi šele takrat, ko je že prepozno: kaj bi bilo, če bi takrat ravnali drugače?
Morda je še bolj neprijetno naslednje vprašanje: kaj, če smo ves čas ravnali tako, kot smo morali, in prav zato nikoli nismo zares živeli?
Vojnović ne ponuja odgovorov. Ne pojasnjuje, kako je treba živeti, temveč nas postavi pred ljudi, ki se trudijo živeti, ne da bi pri tem prizadeli druge. Seveda jim ne uspeva. Kako bi jim sploh lahko?
Glavna junakinja Olja Maraš je ženska srednjih let, prevajalka, mati odraslega sina Nadana, žena, ki je že dolgo ni več v lastnem zakonu, in hči staršev, katerih življenje je zaznamovalo tudi njeno. Rojena Sarajevčanka, begunka, Ljubljančanka in pozneje Dunajčanka, je vse življenje nekje vmes. Med jeziki, državami, kulturami, med materjo in očetom, med sinom in možem, med tem, kar se od nje pričakuje, in tistim, česar si sama želi.
Pravzaprav je Olja ženska, ki se nenehno prevaja.
Ta njena poklicna dejavnost je ena najlepših in najpametneje uporabljenih metafor romana. Olja ne prevaja zgolj besedil. Prevaja sebe drugim, druge sebi, prevaja očetove modrosti, materine očitke, moževo tišino, sinovo drugačnost … Prevajati mora celo lastne občutke, saj pogosto ne razume več, kaj čuti in zakaj.
A kako dolgo se lahko človek prevaja, ne da bi v prevodu izgubil samega sebe?
Zdi se mi, da je to osrednje vprašanje Vojnovićevega romana.
Materinstvo, ki ne dopušča odmora.
Olja ima sina Nadana, izjemno nadarjenega mladeniča, študenta astrofizike na Dunaju. Nadan živi v svetu številk, fizikalnih zakonov, črnih lukenj, vlakov, ustaljenih poti in natančno določenih pravil. Svet ljudi mu je bistveno manj razumljiv.
Ob branju sem se večkrat spomnila na Sheldona Cooperja iz serije The Big Bang Theory, še posebej pa na mladega Sheldona iz istoimenske predzgodbe. Primerjava se mi zdi skoraj neizogibna.
Ob branju sem se večkrat spomnila na Sheldona Cooperja iz serije The Big Bang Theory, še posebej pa na mladega Sheldona iz istoimenske predzgodbe. Primerjava se mi zdi skoraj neizogibna.
Nadan in Sheldon sta si podobna v svoji izjemni intelektualni nadarjenosti, dobesednem razumevanju izrečenega, težavah s prepoznavanjem družbenih namigov, navezanosti na rutino ter skoraj boleči potrebi po predvidljivosti in redu. Oba lažje razumeta zakonitosti vesolja kakor človeške odnose. Oba znata razložiti izjemno zapletene znanstvene pojave, ne razumeta pa nujno preprostega vprašanja, zakaj bi nekdo lahko bil užaljen, žalosten ali zaljubljen.
Toda tu se primerjava tudi konča.
Sheldonova drugačnost je predvsem vir humorja. Njegove posebnosti so simpatične, njegovi nesporazumi zabavni, njegovi prijatelji pa praviloma potrpežljivi. Ko se epizoda konča, se svet znova postavi na svoje mesto.
Nadanov svet nima konca epizode.
Njegove stiske se ne razrešijo v dvaindvajsetih minutah, njegovi strahovi ne izginejo ob smehu občinstva, njegova mati pa ne more zapreti vrat in oditi v svoje življenje, ne da bi se spraševala, kaj se bo zgodilo z njim.
Tam, kjer je Sheldon zabaven, je Nadan pogosto pretresljiv.
Vojnović nam pokaže, kako je videti življenje človeka, ki razume fiziko vesolja, a ne zna samostojno prečkati določenih meja vsakdanjega sveta. Človeka, ki zna razpravljati o temni snovi, lahko pa ga povsem zlomi izgubljena študentska izkaznica, nepričakovan dotik ali porušeno zaporedje znanih dogodkov.
In pokaže nam njegovo mater.
Olja ima svojega sina zelo rada. Toda ljubezen ne preprečuje utrujenosti. Ne preprečuje obupa, jeze, krivde in občasne želje, da bi človek preprosto odšel.
Posebej dragoceno se mi zdi, da Vojnović ne idealizira materinstva. Olja ni svetnica. Včasih je krivična, nepotrpežljiva, celo groba. Sina poskuša spreminjati, čeprav ve, da ga prav poskusi spreminjanja najbolj prizadenejo. Včasih se z njim bojuje, namesto da bi ga razumela. Včasih želi zmagati v sporu, ki ga sploh ne bi smelo biti.
Tega roman ne opravičuje.
Posebej dragoceno se mi zdi, da Vojnović ne idealizira materinstva. Olja ni svetnica. Včasih je krivična, nepotrpežljiva, celo groba. Sina poskuša spreminjati, čeprav ve, da ga prav poskusi spreminjanja najbolj prizadenejo. Včasih se z njim bojuje, namesto da bi ga razumela. Včasih želi zmagati v sporu, ki ga sploh ne bi smelo biti.
Toda Olje zaradi tega tudi ne obsoja.
In prav tukaj se odpira vprašanje, ki se mi zdi pomembnejše od vseh razprav o dobrih in slabih materah: zakaj od žensk tako samoumevno pričakujemo, da bodo brezmejno razumevajoče, potrpežljive, požrtvovalne in predvsem vedno dosegljive?
Zakaj se materina želja po lastnem življenju tako hitro spremeni v občutek krivde?
Olja ni nesrečna zato, ker ne bi ljubila svojega sina. Nesrečna je tudi zato, ker ga ljubi tako zelo, da je v tej ljubezni skoraj izginila.
Gre za pravico do lastnega življenja
Ko Olja spozna Gerharda, nemškega profesorja, se pred njo odpre možnost drugačnega življenja.
Ne nujno boljšega. Drugačnega.
Življenja, v katerem je lahko ženska, ljubimka, sogovornica, radovedna popotnica. Življenja, v katerem lahko zjutraj ostane v postelji, gre na koncert, pije vino, se smeji neumnostim in se zaljubi, ne da bi morala najprej preveriti, ali je njen sin večerjal.
Gerhard je pozoren, nežen, izobražen in zaljubljen. Toda tudi on je človek s svojo preteklostjo, ranami, strahovi in pričakovanji.
Ljubezen, ki Olji sprva ponuja svobodo, začne od nje zahtevati odločitev.
Gerhard si želi celotne Olje. Njenega časa, njene prisotnosti, njene prihodnosti. Želi si skupnega življenja in ne zgolj njegovih ukradenih trenutkov.
Kar je povsem razumljivo.
In vendar se prav v tej razumljivosti skriva tragedija.
Olja ne more biti samo Gerhardova ljubimka, ker je Nadanova mati. Ne more biti samo Nadanova mati, ker je tudi ženska. In ne more postati popolnoma svobodna, ker njena svoboda ni odvisna samo od nje.
Tu Vojnović izreče nekaj zelo pomembnega o človekovi svobodi: pogosto nas ne omejujejo le ljudje, ki nas ne ljubijo, temveč tudi tisti, ki nas ljubijo.
In včasih jih prav zaradi te ljubezni ne moremo zapustiti.
Med branjem romana sem večkrat razmišljala tudi o tem, kako pogosto življenje žensk razdelimo na obdobji pred materinstvom in po njem. Kot da rojstvo otroka ne pomeni začetka novega odnosa, temveč pomeni tudi konec prejšnje ženske.
Med branjem romana sem večkrat razmišljala tudi o tem, kako pogosto življenje žensk razdelimo na obdobji pred materinstvom in po njem. Kot da rojstvo otroka ne pomeni začetka novega odnosa, temveč pomeni tudi konec prejšnje ženske.
Olja pa še vedno obstaja.
Želi si dotika, erotike, bližine, pogovora, občutka, da jo nekdo pričakuje in da se njenega prihoda razveseli. Želi si, da bi bila nekomu pomembna tudi zaradi tega, kar je sama, ne zgolj zaradi tega, kar zanj naredi.
Ali je to sebično?
Mislim, da Vojnović to vprašanje namenoma pušča odprto, saj ve, da nanj ni preprostega odgovora.
Morda pa je še bolj sebično od človeka zahtevati, naj se zaradi naše ljubezni za vedno odpove sebi.
Očetje, sinovi in moški, ki ne znajo spregovoriti o tistem, kar jih tišči.
Šum češnje je tako tudi roman o moških, ki čutijo, vendar svojih čustev ne znajo izraziti.
Oliver Maraš, Oljin oče, je nogometni trener, človek velikih idealov in velikih razočaranj. Verjame v moštvo, v pripadnost, v poštenost igre. Njegovo življenje se razbije ob spoznanju, da ljudje niso nujno takšni, kakršne si želi videti.
Oliverjeva tragedija je pravzaprav tragedija idealista, ki ne prenese človeške nepopolnosti.
Svoj svet razume skozi nogomet, skozi zmage, poraze, zvestobo in izdajo. Toda človeško življenje ni nogometna tekma. Nima vedno pravil, pravičnega sodnika niti zadnjega žvižga, po katerem bi lahko nedvoumno ugotovili, kdo je zmagal.
Nič manj pretresljiv ni Damir, Nadanov oče.
Damir svojega sina ljubi, vendar ga ne razume. Njegova nesposobnost sporazumevanja z Nadanom se počasi spreminja v frustracijo, jezo, občutek poraza in nazadnje v oddaljenost.
Njegovi poskusi, da bi sina naučil tistega, kar sam razume kot običajno življenje, postajajo vse bolj boleči. V prizorih, ko vztraja pri očesnem stiku, preprostih ugankah ali vožnji s kolesom, se razkrije, kako hitro lahko ljubezen, ki ne zna sprejeti drugačnosti, postane nasilna.
To je ena najmočnejših in najbolj neprijetnih plati romana.
Damir ni prikazan kot pošast. V njem prepoznamo človeka, ki bi rad bil dober oče, a se ne zna odpovedati predstavi, kakšen bi njegov sin moral biti.
Vendar razumevanje njegove stiske ne pomeni opravičevanja njegove grobosti.
Vojnović je dober pisatelj, ki svojih likov ne razdeli na krivce in žrtve. To pa še ne pomeni, da med njihovimi dejanji ni moralnih razlik.
Bolečina namreč ne daje nikomur pravice, da jo povzroča drugim.
Vojnović je dober pisatelj, ki svojih likov ne razdeli na krivce in žrtve. To pa še ne pomeni, da med njihovimi dejanji ni moralnih razlik.
Bolečina namreč ne daje nikomur pravice, da jo povzroča drugim.
In morda je nesposobnost sprejemanja te preproste resnice ena največjih tragedij vseh treh generacij te družine.
Vojna, ki nikoli zares ne mine
Kot pri Vojnoviću že poznamo, tudi v tem romanu vojna ni zgolj zgodovinski dogodek. Je način, kako se ljudje spominjajo, ljubijo, molčijo, bežijo in se bojijo.
Sarajevo ni le kraj Oljinega rojstva. Je izgubljeni svet, ki ga ni mogoče rekonstruirati. In Slovenija ni preprosto novi dom, temveč prostor, v katerem se je treba nenehno prilagajati, dokazovati, prevajati.
V tem smislu je Olja begunka tudi takrat, ko že dolgo ni več begunka.
Vojna se ne konča s podpisom mirovnega sporazuma. Nadaljuje se v družinskih zgodbah, v jezikih, ki jih govorimo ali jih nočemo govoriti, v predmetih, ki jih nosimo s seboj, in tistih, ki jih pustimo za sabo.
Nadaljuje se v otrocih, ki vojne niso doživeli, vendar so podedovali svet njenih posledic.
Posebej lepo je to vidno v odnosu med Oljo in njeno materjo Sanjo.
Sanja je na videz trda, včasih neprijazna, pogosto nezadovoljna ženska. Toda postopoma spoznavamo njene izgube, razočaranja in zamolčane bolečine. Spoznamo žensko, ki ji je življenje odvzelo veliko več, kot je bila pripravljena priznati.
In spoznamo hčerko, ki je svojo mater dolga leta razumela predvsem skozi njeno jezo, ne pa skozi njeno žalost.
Šele ko Olja sama postane mati in ko se njeno življenje začne podobno zapirati okoli človeka, ki ga ljubi, se začnejo odpirati vprašanja, ki jih svoji materi nikoli ni zastavila.
V tem je nekaj strašno resničnega.
Starše pogosto začnemo razumeti šele takrat, ko sami postanemo podobni njim. In včasih jih razumemo prepozno, da bi jim to še lahko povedali.
Češnja, ki je ni mogoče odnesti s seboj
Naslov romana se mi zdi izjemno posrečen.
Češnja je drevo, ki pripada prostoru, vendar tudi spominu. Je nekaj živega, zakoreninjenega, nekaj, kar preživi posamezne človeške zgodbe.
Naslov romana se mi zdi izjemno posrečen.
Češnja je drevo, ki pripada prostoru, vendar tudi spominu. Je nekaj živega, zakoreninjenega, nekaj, kar preživi posamezne človeške zgodbe.
Češnjevi cvetovi v romanu povezujejo Sarajevo in Berlin, izgubo doma in iluzijo novega začetka, ljudi, ki odhajajo, in tiste, ki ostajajo.
Ko Sanja iz vrta svoje izgubljene družinske hiše odnese nekaj češnjevih cvetov, pravzaprav poskuša odnesti del sveta, ki ga ne more več rešiti.
Toda cvetovi ovenijo.
In tudi spomin ni obstojen.
Preoblikuje se, izginja, vrača se v nepričakovanih podobah, včasih nas tolaži, drugič nas izda. Pogosto si zapomnimo tisto, kar lahko prenesemo, in pozabimo tisto, česar nismo mogli razumeti.
Zato je eden najbolj pretresljivih prizorov romana Oljino vračanje v stanovanje na Dunaju, v katerem je kot otrok verjela, da je preživela nekaj najsrečnejših mesecev svojega življenja.
Spomin, ki jo je dolga leta tolažil, se začne razkrajati.
Nenadoma ni več prepričana, da je bila družinska sreča, ki jo je nosila v sebi, resnična.
Kaj pa, če so bili njeni starši prav tam nesrečni?
Kaj, če je bilo tisto, kar je razumela kot srečo, zgolj otroška nezmožnost razumeti bolečino odraslih?
To je izjemen literarni trenutek.
Ker se z njim začne majati nekaj, na čemer je Olja gradila predstavo o lastnem življenju. In ko izgubimo zaupanje v lastne spomine, izgubimo tudi del gotovosti o tem, kdo smo.
Vojnović tu zelo spretno pokaže, da spomin ni arhiv, temveč pripoved. In da smo sami pogosto njeni najmanj zanesljivi pripovedovalci.
Šum češnje je zato tudi zvok izgubljenega časa.
Nečesa, česar ne moremo več videti, a še vedno slišimo.
O jeziku, ki nas razkriva in izdaja
Vojnovićev jezik je natančen, živ in pogosto presenetljivo duhovit. Njegova proza se brez napora premika med slovenščino, bosanščino in nemščino, med knjižnim in pogovornim jezikom, med literarno eleganco in skoraj surovo neposrednostjo.
Vojnovićev jezik je natančen, živ in pogosto presenetljivo duhovit. Njegova proza se brez napora premika med slovenščino, bosanščino in nemščino, med knjižnim in pogovornim jezikom, med literarno eleganco in skoraj surovo neposrednostjo.
Toda jezikovna večplastnost ni zgolj izraz okolja, iz katerega prihajajo junaki. Je bistveni del njihove identitete.
Vsak jezik v tem romanu nosi svojo preteklost.
Oljina materinščina je jezik otroštva, družinskih prepirov, bližine, izgube in pogosto tudi bolečine. Slovenščina je jezik prilagajanja, odraslosti in vsakodnevnega življenja. Nemščina pa postane jezik možnosti, nove ljubezni, drugačne prihodnosti.
Toda nobeden od teh jezikov ni popoln.
Nobeden ji ne omogoča, da bi v celoti povedala, kdo je.
Še posebej dragoceno je, da Vojnović pogosto najmočnejše trenutke doseže prav tam, kjer besede odpovedo.
Tišina ni vedno odsotnost komunikacije.
Včasih je zadnja oblika sporazumevanja, ki nam še ostane.
Včasih pa je zgolj strah pred resnico.
Ob vsem občudovanju te pripovedne spretnosti se mi je mestoma vendarle zazdelo, da Olja lastne občutke nekoliko preveč razlaga. Njeno neprestano razčlenjevanje vsakega pogleda, dotika, premolka in spomina bralcu včasih odvzame možnost, da bi sam obstal pred neizrečenim.
Toda tudi ta zgovornost ima svojo logiko. Olja je ženska, ki se je vse življenje trudila razumeti druge in sebe. Morda zato ne zna več nehati razlagati.
Njen notranji monolog je hkrati njeno zatočišče in njen zapor.
Kaj bi bilo, če bi bilo drugače?
Roman se začne s Pessoovo mislijo o zgodovini tistega, kar bi lahko bilo. In ta misel nas spremlja vse do konca.
Vsak človek namreč živi vsaj dve življenji: tisto, ki ga je dejansko živel, in vsa tista, ki bi jih morda lahko živel.
Olja bi lahko ostala v Sarajevu, če ne bi bilo vojne. Lahko bi postala pisateljica. Lahko se ne bi poročila z Damirjem. Lahko bi imela drugačnega otroka. Lahko bi se preselila v Berlin. Lahko bi bila ženska, ki jo nekdo vsako jutro objame in ji skuha kavo.
Toda nič od tega ni njeno življenje.
Njeno življenje je Nadan, je Damir, je Sanja, je Oliver, je Sarajevo, Ljubljana in Dunaj. Je tudi Gerhard, čeprav njuna ljubezen ne more postati tisto, kar si želita.
In ne glede na to, koliko različnih življenj si lahko predstavljamo, se vedno znova vračamo v tisto, ki ga imamo.
Zato se mi zdi pomembna krožna zgradba romana, ki se ob koncu vrne k svojemu začetku. Kot da nam Vojnović govori, da preteklosti ne moremo zapustiti s preprostim odhodom. Lahko jo prehodimo, preizprašamo, poskušamo razumeti, vendar nas bo na koncu pogosto pričakala prav tam, kjer smo verjeli, da smo jo pustili.
Zato se mi zdi pomembna krožna zgradba romana, ki se ob koncu vrne k svojemu začetku. Kot da nam Vojnović govori, da preteklosti ne moremo zapustiti s preprostim odhodom. Lahko jo prehodimo, preizprašamo, poskušamo razumeti, vendar nas bo na koncu pogosto pričakala prav tam, kjer smo verjeli, da smo jo pustili.
A morda ob vrnitvi ne bomo več isti.
Morda bomo zdaj vedeli nekaj, česar prej nismo.
In morda je to največ, kar nam življenje lahko ponudi.
O ljubezni brez zagotovila
Šum češnje je po mojem predvsem roman o ljubezni, ki ni vsemogočna.
O ljubezni, ki ne ozdravi, ne popravi in ne reši vsega. O ljubezni, ki včasih ne zna pomagati niti človeku, ki ga najbolj ljubi.
In o ženskah, ki jim že stoletja dopovedujemo, da mora biti njihova ljubezen neomejena, njihova potrpežljivost brezpogojna, njihova prisotnost samoumevna.
Olja je ženska, ki se poskuša upreti takšni usodi, ne da bi pri tem izgubila sina, ki ga ljubi.
To je njena tragedija.
Toda tudi njena človeškost.
Ko sem zaprla roman, nisem razmišljala predvsem o tem, ali bi morala Olja ostati z Gerhardom ali se vrniti k Nadanu. Razmišljala sem o tem, zakaj se mora ženska sploh znajti pred takšno izbiro.
In še bolj o tem, koliko žensk na svetu nikoli ne dobi niti možnosti, da bi si takšno vprašanje zastavile.
Vojnović je napisal zrel, občutljiv in pogosto boleč roman. Brez velikih zgodovinskih razglasov, brez moralističnih sodb, brez cenenega sentimentalizma. Njegovi junaki niso vedno prijetni. Včasih so sebični, krivični, prestrašeni, nerazumni. Včasih prizadenejo prav tiste, ki jih imajo najraje.
Toda takšni smo ljudje.
In prav zato jih razumemo.
Šum češnje ni roman, po katerem bi človek začutil olajšanje. Prej nasprotno. Z njim ostane nekaj neprijetnih vprašanj, nekaj nežnosti, nekaj žalosti in precejšen dvom o naših lastnih gotovostih.
Meni pa je ostala predvsem misel, da človek ne sme izginiti iz lastnega življenja samo zato, ker ga nekdo drug potrebuje.
In da pravica do sreče ne preneha s trenutkom, ko postanemo starši.
Češnje namreč šumijo tudi takrat, ko jih nihče ne posluša.
In ljudje ostajamo ljudje tudi takrat, ko nas nihče več ne vpraša, kako smo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
