Prvi knjigi nove zbirke Jasna Založbe Goga: Ivan Tavčar, Cvetje v jeseni, v priredbi Mateje Meh, in Ciril Kosmač, Tantadruj, v priredbi Tatjane Knapp.
Nova zbirka Jasna Založbe Goga prinaša slovenske klasike v lahkem branju. Prvi knjigi sta Tavčarjevo Cvetje v jeseni in Kosmačev Tantadruj. Toda vprašanje, ki ga zbirka odpira, je precej večje od dveh naslovov in tudi kanček neprijetno: komu literatura v resnici pripada?
Predstavljam si Majo pred knjižno polico. S prstom gre po hrbtih knjig, kot da bi tipala vrata, za katerimi se nekaj dogaja. Zgodbe jo zanimajo. Ljudi posluša pozorneje od večine, zapomni si podrobnosti, ki drugim spolzijo mimo, in predvsem zastavlja vprašanja, na katera včasih še pisatelj nima odgovora. Potem knjigo odpre. Besede se na strani zgostijo, poved se raztegne, odvisniki se nalagajo drug na drugega, in ko pride do pike, je začetek stavka že nekje daleč za njo.
»To ni zame,« reče.
In knjigo zapre.
Kolikokrat v resnici izrečemo ta stavek, preden postane resničen? Ne zato, ker bi knjiga zares ne bila za nas, ampak zato, ker nam okolje dopoveduje, da je problem v resnici v nas.
Pri branju znamo biti nenavadno moralistični. Kot da bi bila knjiga preizkus značaja. Če jo razumeš, si dovolj zbran, dovolj razgledan, dovolj vztrajen. Če je ne, si se očitno premalo potrudil. In poskusiš še enkrat. Bereš počasneje. Se osredotočiš.
Toda ljudje ne beremo enako. Niti približno.
Pri branju znamo biti nenavadno moralistični. Kot da bi bila knjiga preizkus značaja. Če jo razumeš, si dovolj zbran, dovolj razgledan, dovolj vztrajen. Če je ne, si se očitno premalo potrudil. In poskusiš še enkrat. Bereš počasneje. Se osredotočiš.
Toda ljudje ne beremo enako. Niti približno.
Nekdo se ustavlja zaradi dolžine povedi, spet drugega moti količina besedila na strani. Spet drugi se jezika šele uči. In tretji bere počasneje. Četrti ima za seboj leta šolskega neuspeha in že ob pogledu na gosto natisnjeno stran začuti odpor. Toda nekdo se po desetletjih spet vrača h knjigam. In šestnajsti potrebuje drugačen ritem, drugačno obliko strani, bolj jasno pripovedno orientacijo.
In nič od tega še ne pove ničesar o njegovi želji po zgodbi.
Prav zato je zbirka Jasna, ki jo je začela izdajati Založba Goga, pomembnejša, kot bi sklepali po na videz preprostem konceptu. Gre za zbirko leposlovnih del, prirejenih v lahko branje. Prvi sta izšli Tavčarjevo Cvetje v jeseni in Kosmačev Tantadruj. Pri pripravi je založba sodelovala z Zavodom RISA, pri nastajanju knjig pa so sodelovali tudi testni bralci in bralke, ki so preverjali, kje besedilo teče in kje se začne ustavljati.
To se zdi ključno.
Lahko branje namreč ni isto kot osiromašeno branje.
Če iz knjige odstranimo vse, kar se nam zdi zahtevno, in pustimo samo ogrodje zgodbe, smo morda dobili obnovo, nismo pa nujno dobili literature. Literatura vendarle ni samo vprašanje: kaj se je zgodilo? Literatura je v načinu, kako se je nekaj zgodilo. Gre za ton glasu, zamolk, ritem, odnos med osebami, atmosferski pritisk nekega prizora. Je tisto, kar ostane med dvema stavkoma.
Zato je prirejanje klasike v lahko branje precej občutljivejši postopek, kot se zdi na prvi pogled. Treba je odstraniti oviro, ne da bi odstranili tudi skrivnost, ki jo vsebuje literarno delo.
Zato je prirejanje klasike v lahko branje precej občutljivejši postopek, kot se zdi na prvi pogled. Treba je odstraniti oviro, ne da bi odstranili tudi skrivnost, ki jo vsebuje literarno delo.
Pri Cvetju v jeseni mora Meta ostati več kot dekle iz šolske obnove. Janez ne more biti samo moški, ki se zaljubi in nato izgubi ljubljeno žensko. Če izgine nežnost njunega približevanja, če izgine napetost med mestom in podeželjem, med tem, kar bi lahko bilo, in tem, kar nazadnje ni, smo sicer povedali zgodbo, izgubili pa smo tisto, zaradi česar jo še vedno beremo. Priredbo Tavčarjevega romana je pripravila Mateja Meh.
Podobno velja za Tantadruja, ki ga je za lahko branje priredila Tatjana Knapp. Tantadruj ne sme postati zgolj »drugačen človek«. Njegova želja po sreči je hkrati preprosta in neznosno zapletena. V njej je nekaj smešnega, nekaj nedolžnega in nekaj skoraj tragičnega. Če ostane samo podatek, da si želi biti srečen, smo izgubili prav tisto, zaradi česar se nas lahko dotakne.
Morda se tu pokaže največji paradoks našega odnosa do literature. Zelo radi govorimo o tem, da knjige širijo človekov pogled, povečujejo empatijo, odpirajo vrata v življenja drugih. Manj radi pa govorimo o vratih samih.
Kdo jih lahko odpre?
Kdo ima ključ?
In kdo se po več neuspešnih poskusih enostavno obrne stran?
To vprašanje postane posebej ostro v šoli.
Šolsko branje je še vedno pogosto zgrajeno okoli nekakšnega idealnega bralca. Ta bere dovolj hitro, razume zgodovinski jezik, sledi sintaktično zahtevnemu stavku, pozna kulturne reference in nato o vsem skupaj tudi suvereno govori. Kdor tega ne zmore, zelo hitro postane »slab bralec«.
Šolsko branje je še vedno pogosto zgrajeno okoli nekakšnega idealnega bralca. Ta bere dovolj hitro, razume zgodovinski jezik, sledi sintaktično zahtevnemu stavku, pozna kulturne reference in nato o vsem skupaj tudi suvereno govori. Kdor tega ne zmore, zelo hitro postane »slab bralec«.
Toda zakaj bi morali vsi učenci do iste zgodbe priti po isti poti?
Ne gre za stališče, da bi bilo ptorebno iz šol odstraniti zahtevna besedila. Prav nasprotno. Otroci in mladostniki potrebujejo tudi težja besedila, besedila, ki se jim upirajo, zahtevajo čas, počasno branje in potem vračanje k besedilu. Toda zahtevnost sama po sebi še ni vrednota. Kot dostopnost ni kapitulacija pred literaturo.
Če učenec prvič v življenju samostojno prebere Tantadruja v prirejeni različici, nato pa pri pouku reče nekaj, česar drugi niso opazili, se je zgodilo nekaj pomembnega. Ne zato, ker smo mu olajšali nalogo. Ampak zato, ker je vstopil v skupni prostor interpretacije.
Postal je bralec.
V tistem trenutku je skoraj nepomembno, po kateri poti je prišel do knjige.
Pomembno je, da se je zgodilo.
In da ga drugi slišijo.
Literatura ni tekmovanje v tem, kdo prenese daljši stavek. Ni test trpežnosti pred arhaičnimi izrazi. Če kaj, je prostor, v katerem se učimo poslušati notranjost drugega človeka. Prepoznavati sram, željo, jezo, strah, nežnost. In včasih v tuji zgodbi prvič najti besedo zase.
Literatura ni tekmovanje v tem, kdo prenese daljši stavek. Ni test trpežnosti pred arhaičnimi izrazi. Če kaj, je prostor, v katerem se učimo poslušati notranjost drugega človeka.
Če človeku zapremo dostop do tega prostora, ne izgubi samo knjige.
Izgubi možnost, da bi se v njej prepoznal.
Mi pa izgubimo njegov pogled.
In to je morda še večja škoda.
Zato si Majo ponovno predstavljam. Tokrat odpre knjigo in je ta ne prestraši že na prvi strani. Prebere dve strani, potem tri. Naslednji dan še nekaj. Pri enem odstavku se ustavi. Nekdo v zgodbi jo razjezi. Nekoga ne razume. Nekdo se ji zasmili.
Potem zapre knjigo.
Ne zato, ker si misli, da ni zanjo.
Ampak zato, ker mora o njej razmisliti.
In če jo naslednji dan kdo vpraša, ali bere, lahko prvič ne odgovori z opravičilom.
Lahko pove, kaj si misli.
O zgodbi.
O človeku.
Morda tudi o svetu, ki je predolgo verjel, da mora bralec priti do knjige, namesto da bi se kdaj vprašal, ali lahko knjiga naredi nekaj korakov proti bralcu.
- Zbirka Jasna je nova sistematična zbirka Založbe Goga, namenjena leposlovnim delom v lahkem branju. Prvi izdaji sta Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni in Ciril Kosmač: Tantadruj.
Zbirka Jasna – naročila in informacije:
Knjigi Cvetje v jeseni in Tantadruj lahko naročite pri distributerju Avrora AS, na spletni strani Založbe Goga ali neposredno pri založbi. *Lahko branje za šole – PDF pr…
Kontakt:
Maja Sušnik
[email protected]
+386 (0)7 393 08 11
Facebook: Založba Goga
Instagram: @zalozbagoga *Lahko branje za šole – PDF pr…
Spletna stran: goga.si
