Foto: ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence
Te dni veliko razmišljam o ženskih prijateljstvih.
O ženskah, ki so druga drugi skozi življenje ustvarjale prizorišča. Ne le stale nekje ob robu in ploskale, ko je kateri uspelo stopiti nanje, ampak jih včasih dobesedno zgradile. Iz nič. Naredile prostor tam, kjer ga prej ni bilo, odprle vrata, ki so bila zaprta, izgovorile ime druge ženske v prostoru, v katerem ga sicer nihče ne bi, jo potisnile naprej prav takrat, ko sama ni bila več prepričana, da sploh še zmore narediti naslednji korak.
In bolj ko o tem razmišljam, bolj se mi zdi neverjetno, kako uspešna je bila ena najstarejših patriarhalnih zgodb: tista, da so ženske ženskam najhujše sovražnice.
Poslušamo jo vse življenje. V različnih različicah, a vedno z istim sporočilom. Ženske so ljubosumne. Ženske ti ne privoščijo uspeha. Ženske opravljajo. Ženske se primerjajo. Ženske so zahrbtne. Moški ti bo, pravijo, vsaj povedal v obraz, ženska pa se ti bo nasmehnila in ti potem, ko se obrneš, zarila nož v hrbet.
Kako priročna zgodba.
In kako zanimivo, da se ob popolnoma enakem ravnanju moških iz njega skoraj nikoli ne sklepa o celotnem spolu.
Ko moški izda prijatelja, je izdal prijatelja. Ko ga poslovni partner ogoljufa, imamo opravka z goljufom. Ko ga sodelavec izrine iz položaja, govorimo o ambiciji, boju za moč, značaju, interesih. Morda o pohlepu, morda o pomanjkanju morale.
Ko to stori ženska drugi ženski, pa nenadoma dobimo antropološko razlago polovice človeštva.
Ko moški izda prijatelja, je izdal prijatelja. Ko ga poslovni partner ogoljufa, imamo opravka z goljufom. Ko ga sodelavec izrine iz položaja, govorimo o ambiciji, boju za moč, značaju, interesih. Morda o pohlepu, morda o pomanjkanju morale.
Ko to stori ženska drugi ženski, pa nenadoma dobimo antropološko razlago polovice človeštva.
Saj veste, kakšne so ženske med seboj.
Pa niso.
Pri petdesetih lahko naredim svojo, seveda povsem neznanstveno, življenjsko statistiko. V vseh teh letih sem doživela eno resnično grdo izkušnjo z žensko. Eno. Takšno, pri kateri so bili ljubosumje, zloba in nož v hrbet tako očitni, da bi iz nje brez najmanjšega napora lahko sestavila ves repertoar stereotipa o »ženski, ki drugi ženski ne privošči«.
Lahko bi jo vzela za dokaz.
Samo, zakaj bi?
Zakaj bi prav njo postavila pred vse druge?
Zakaj bi ena sama ženska dobila večjo težo od vseh tistih čudovitih žensk, ki jih imenujem prijateljice? Zakaj bi ena izdaja postala moja definicija ženskosti, desetletja prijateljstev pa nekakšna opomba pod črto?
Ne samo, da bi bilo to nepošteno.
Bilo bi tudi strašno priročno za sistem, ki je stoletja profitiral prav od tega, da ženske druga v drugi ne vidijo zaveznic, ampak tekmice.
Patriarhat namreč ni samo sistem, v katerem imajo moški nesorazmerno več moči. Je tudi sistem, ki je zelo dolgo določal, kako naj ženske sploh pridejo do tistega malega kosa moči, ki jim je bil dovoljen.
Dolga stoletja je bil položaj ženske v veliki meri odvisen od moškega. Od njegovega premoženja, njegovega statusa, njegovega priimka, njegove zaščite, njegove izbire. Če je dostop do varnosti, denarja, družbenega položaja in celo legitimnosti omejen, je logično, da se med ljudmi, ki tekmujejo za omejen vir, pojavi konkurenca.
Toda konkurenca, ki nastane v okoliščinah pomanjkanja, ni biološki dokaz sovraštva.
Je predvsem dokaz pomanjkanja.
Sodobna socialna psihologija pozna tudi pojem internalizirane mizoginije: trenutek, ko ženska začne uporabljati ista merila, s katerimi patriarhalna družba presoja, razvršča in disciplinira ženske. Ko drugo žensko kaznuje, ker je preglasna. Preuspešna. Preveč samozavestna. Preveč seksualna. Premalo materinska. Prestara za kratko krilo. Premlada za avtoriteto.
Sodobna socialna psihologija pozna tudi pojem internalizirane mizoginije: trenutek, ko ženska začne uporabljati ista merila, s katerimi patriarhalna družba presoja, razvršča in disciplinira ženske. Ko drugo žensko kaznuje, ker je preglasna. Preuspešna. Preveč samozavestna. Preveč seksualna. Premalo materinska. Prestara za kratko krilo. Premlada za avtoriteto.
Raziskave kažejo tudi, da lahko pripadniki podrejene skupine ponotranjijo prepričanja, ki upravičujejo obstoječo družbeno hierarhijo.
In prav zato je pomembno razumeti razliko.
Ženska, ki ponižuje drugo žensko, ni dokaz, da je patriarhat izmišljen.
Je dokaz, kako dobro deluje.
Najuspešnejši sistem namreč ni tisti, ki mora vsako svoje pravilo uveljaviti s silo. Resnično uspešen postane takrat, ko njegovih pravil ni več treba izrekati na glas. Ko jih ljudje ponotranjijo. Ko začnemo drug drugega nadzorovati sami. Ko pazimo, kdo je dovolj tih, dovolj spodoben, dovolj skromen, dovolj primeren. Ko kaznujemo tistega, ki prestopi črto, čeprav nihče več niti ne ve natančno, kdo jo je nekoč narisal.
In ženske so se tega morale naučiti tako kot vsi drugi.
Seveda to ne pomeni, da med ženskami ni tekmovalnosti, zavisti, agresije, zlobe ali izdaje. Bilo bi smešno romantizirati polovico človeštva in iz žensk delati moralno višja bitja.
Nismo.
Med nami so velikodušne in sebične, pogumne in strahopetne, zveste in nezveste, nežne in krute.
Toda prav to je poanta.
Smo ljudje, ne stereotip.
Tudi raziskovanje tekmovalnosti ne potrjuje preproste ljudske formule, po kateri naj bi bile ženske po svoji naravi posebej sovražne druga do druge. V eni raziskavi prijateljskih parov so tako moški kot ženske več tekmovali z istospolnimi kot z nasprotnospolnimi prijatelji v netekmovalnih okoliščinah; ko pa je situacija postala izrazito tekmovalna, so se tako moški kot ženske bolj tekmovalno vedli do moških.
Človeška tekmovalnost je torej očitno precej bolj zapletena stvar. Odvisna od konteksta, statusa, okoliščin in pravil igre. Ne pa od tiste cenene fraze, ki jo radi ponavljamo, kadar želimo zapleten družbeni pojav spraviti v en sam stavek:
ženske pač ne prenesejo drugih žensk.
Po drugi strani je znanstvena literatura o ženskih prijateljstvih izjemno zanimiva. Ženska prijateljstva so pogosto povezana z več samorazkrivanja, bližine in iskanja socialne opore. Ženske se v stresnih obdobjih pogosteje obračajo na svoje socialne vezi, kakovostna prijateljstva pa so povezana tako s psihološkim kot telesnim blagostanjem. Dolgoročne raziskave kažejo celo, da so pozitivni prijateljski odnosi skozi leta povezani z boljšim zdravjem pozneje v življenju.
Po drugi strani je znanstvena literatura o ženskih prijateljstvih izjemno zanimiva. Ženska prijateljstva so pogosto povezana z več samorazkrivanja, bližine in iskanja socialne opore. Ženske se v stresnih obdobjih pogosteje obračajo na svoje socialne vezi, kakovostna prijateljstva pa so povezana tako s psihološkim kot telesnim blagostanjem. Dolgoročne raziskave kažejo celo, da so pozitivni prijateljski odnosi skozi leta povezani z boljšim zdravjem pozneje v življenju.
Zanimivo, da o tem obstaja bistveno manj folklornih modrosti.
Nihče nam od otroštva ne ponavlja:
Ženske druga drugi rešujejo življenja.
Pa bi nam lahko.
Ker so jih.
Ženske so si med seboj stoletja predajale znanje. Čuvale otroke. Pomagale pri porodih. Negovale bolne. Skrivale pretepene. Posojale denar. Prinašale hrano. Priporočale druga drugo za delo. Držale skrivnosti. Pisale pisma. Delile sobe. Varovale druga drugo pred nasiljem. In v časih, ko jim institucije niso ponujale skoraj ničesar, so si same ustvarjale svoje neuradne, nevidne, pogosto neimenovane sisteme preživetja.
To je socialna zgodovina.
In tudi danes se dogaja nekaj zelo podobnega. Samo manj spektakularno je in zato velikokrat ne pride v nobeno zgodovinsko knjigo.
Ena ženska drugi pošlje telefonsko številko.
Priporoči jo za delo.
Prebere njen tekst.
Pove ji, da si zasluži več.
Pride, ko je težko.
Čuva otroka.
Posluša jo ob treh zjutraj.
Ustvari ji prizorišče.
Morda me zato tako moti trditev, da smo ženske ženskam sovražnice.
Ker preprosto ne ustreza življenju, ki ga poznam.
Poznam izjemne ženske. Pametne, smešne, hrabre, čudne, nežne, naporne, briljantne, ranljive in močne. Ženske, s katerimi se ne strinjam vedno. Ženske, s katerimi sem se tudi prepirala. Seveda sem se.
Prijateljstvo je odnos, ki lahko preživi resnico.
In potem je bila ena, ki ni.
Ena.
Če bi zaradi nje rekla, da ženskam ne zaupam, bi ji dala neprimerno več prostora, kot si ga zasluži.
Pravzaprav bi ji dala največjo možno zmago.
Dovolila bi ji, da spremeni način, kako gledam na vse druge.
Ne bom.
Pri petdesetih svoje zgodbe o ženskah nočem pisati po najslabši ženski, ki sem jo srečala.
Hočem jo pisati po najboljših.
Po tistih, ki niso tekmovale za moje mesto, ampak so mi naredile prostor ob svojem.
Pri petdesetih svoje zgodbe o ženskah nočem pisati po najslabši ženski, ki sem jo srečala.
Hočem jo pisati po najboljših.
Po tistih, ki niso tekmovale za moje mesto, ampak so mi naredile prostor ob svojem.
Po tistih, ki so razumele nekaj, česar patriarhat žensk nikoli ni posebej rad učil: da uspeh druge ženske ničesar ne odvzame mojemu. Da njen glas ne utiša mojega. Da njen oder ne podre mojega. Da svet ni tako majhen, da bi morala ena od naju izginiti, da bi druga lahko obstajala.
Če moram torej izbirati, po kom bom sodila o ženskah, bom izbrala njih.
Ne zato, ker bi bile popolne.
Ampak zato, ker so bile tam.
Ko sem potrebovala ramo, roko, besedo, telefonski klic, tišino. Ko je bilo treba odpreti vrata ali jih za menoj zapreti. Ko je bilo treba povedati resnico, tudi kadar je nisem hotela slišati. Ko je bilo treba samo ostati.
Zato danes nazdravljam njim.
Vsem dobrim ženskam, ki imajo svoje prijateljice rade brez računice in brez drobnega tiska. Tistim, ki opazijo, ko utihnejo. Ki pokličejo. Ki pridejo. Ki se veselijo njihovega uspeha, ne da bi ob njem iskale razlog, da bi se same počutile manjše. Ki znajo varovati skrivnost, držati za roko, povedati resnico in ostati blizu tudi takrat, ko življenje ni posebej lepo.
Tistim, ki na prijateljičinem hrbtu ne iščejo mesta za nož, ampak ga čuvajo.
Na zdravje ženskam, ki znajo biti prijateljice.
Tistim, ki svoje prijateljice ljubijo, zanje skrbijo in jim privoščijo svet.
In če nas je res tako malo, kot nam že stoletja dopovedujejo, je prav nenavadno, koliko nas je.
