Foto: Raja Shehadeh, 2009. Foto: PalFest. Vir: Wikimedia Commons. Licenca: CC BY 2.0.
Obstajajo trenutki, ko arhiv preneha biti samo arhiv. Ko listi papirja, dnevniki, pravni dokumenti, rokopisi in drobni zapisi iz zasebnega življenja nenadoma postanejo nekaj čisto drugega: dokaz, da je človek obstajal, da je opazoval, zapisoval, ugovarjal. Da neka zgodovina ni samo tisto, kar je ostalo v uradnih poročilih tistih, ki so imeli moč pisati zgodovino.
Takšen je arhiv palestinskega pisatelja in odvetnika za človekove pravice Raje Shehadeha, ki je po večletnem prizadevanju iz Ramale prispel v Veliko Britanijo. Univerza v Edinburghu je 3. septembra pripravila dogodek ob prihodu njegovega osebnega arhiva v tamkajšnji Centre for Research Collections, medtem ko digitalne kopije gradiva hrani tudi Digital Archive of the Middle East na Univerzi v Exeterju.
Shehadeh je začel pisati dnevnik leta 1967. Star je bil petnajst let. Danes njegovi dnevniki obsegajo približno pet milijonov besed.
Pet milijonov besed o življenju Palestinca.
Shehadeh je začel pisati dnevnik leta 1967. Star je bil petnajst let. Danes njegovi dnevniki obsegajo približno pet milijonov besed.
Pet milijonov besed o življenju Palestinca.
Pet milijonov besed o prostoru, ki se je medtem spreminjal pred njegovimi očmi, o pravu, okupaciji, vsakdanjosti in boju za pravičnost. Med dokumenti so tudi kopije vojaških odlokov po izraelski zasedbi Zahodnega brega leta 1967 ter pravni in diplomatski dokumenti, nekateri iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, ki so pripadali njegovemu očetu Azizu Shehadehu, prav tako pravniku.
Kot v prispevku za Publishing Perspectives poroča novinarka in urednica Olivia Snaije, je bil arhiv dolgo shranjen v Ramali, toda ob uničevanju knjižnic, muzejev in drugih kulturnih ustanov v Gazi ter širjenju nasilja na Zahodni breg je postalo jasno, da niti arhiv ni več varen.
Ko je ogrožena kultura, niso ogrožene samo knjige.
Ogrožena je možnost, da se bomo nekega dne lahko spomnili, kaj se je zgodilo.
Škatla za škatlo
Operacija prenosa arhiva je trajala dve leti in bi, kot piše Snaije, skoraj lahko bila snov za kulturni triler. O njej dejansko nastaja dokumentarni film Journey of an Archive, ki ga režirajo Francesco Amoruso, Yazeed Abu Khdeir in Hannah Papacek Harper.
Na palestinski strani je delo vodil Mahmoud Muna, solastnik jeruzalemske knjigarne Educational Bookshop, skupaj z univerzama v Edinburghu in Exeterju, koordinacijo pa je prevzel pisatelj in novinar Matthew Teller.
Arhiv so iz Ramale prepeljali na skrivno lokacijo v Jeruzalemu. Tam so Muna, fotograf Yazeed Abu Khdeir in sodelavci fotografirali in skenirali več deset tisoč dokumentov ter ustvarjali varnostne kopije. Nato so začeli gradivo pošiljati v Edinburgh – ne vsega naenkrat, ampak previdno, škatlo za škatlo. Ko je ena pošiljka po približno tednu dni varno prispela v Veliko Britanijo, je na pot krenila naslednja.
V tej podrobnosti je nekaj skoraj boleče simbolnega.
Ne preseliš zgodovine naenkrat.
Najprej rešiš eno škatlo.
Potem drugo.
Potem tretjo.
In vsakič čakaš, ali bo prispela.
Mahmoud Muna je o projektu dejal, da je bilo ohranjanje in digitaliziranje Shehadehovega arhiva eden najbolj zapletenih, a hkrati najbolj izpolnjujočih projektov, ki se jih je Educational Bookshop kadar koli lotil. Snaije ob tem spomni, da so izraelske sile leta 2025 Muno in njegovega nečaka po raciji v knjigarni aretirale in pridržale.
Mahmoud Muna je o projektu dejal, da je bilo ohranjanje in digitaliziranje Shehadehovega arhiva eden najbolj zapletenih, a hkrati najbolj izpolnjujočih projektov, ki se jih je Educational Bookshop kadar koli lotil.
Kar ostane, ko nekdo skuša izbrisati zgodbo
Matthew Teller je Shehadeha spoznal leta 2021 med delom na knjigi Nine Quarters of Jerusalem. Sprva mu je predlagal, da bi skupaj napisala njegovo biografijo, vendar je kmalu ugotovil, da obstaja nekaj nujnejšega: najprej je treba rešiti gradivo.
Teller je pozneje izrekel stavek, ki je morda tudi ključ celotne zgodbe: arhiv je eden zadnjih branikov pred popolnim izbrisom.
Včasih si arhive predstavljamo kot tihe prostore. Kot police, kartoteke, rokavice in klimatizirane sobe. Toda arhiv je lahko izrazito politična stvar. Nekdo je nekaj zapisal. Nekdo je shranil dokument. Nekdo je ohranil različico dogodkov, ki se ne ujema nujno z različico oblasti.
In zato je pomembno, da obstaja.
Včasih si arhive predstavljamo kot tihe prostore. Kot police, kartoteke, rokavice in klimatizirane sobe. Toda arhiv je lahko izrazito politična stvar. Nekdo je nekaj zapisal. Nekdo je shranil dokument. Nekdo je ohranil različico dogodkov, ki se ne ujema nujno z različico oblasti.
In zato je pomembno, da obstaja.
Shehadehov dolgoletni britanski založnik Andrew Franklin, ustanovitelj neodvisne založbe Profile Books, je ob prihodu arhiva poudaril pomen pisateljevih dnevnikov in dejstvo, da bodo zdaj v ustreznih arhivskih pogojih dostopni raziskovalcem. Franklin je Shehadehov urednik že več kot četrt stoletja; med drugim je izdal tudi knjigo When the Bulbul Stopped Singing, ki je nastala iz pisateljevih dnevniških zapisov o okupaciji Ramale leta 2002 in bila pozneje prirejena za gledališče.
Javni spomin
Shehadehov arhiv v Edinburghu bo brezplačno dostopen raziskovalcem, akademikom in širši javnosti. Ker je gradiva ogromno, ekipa še vedno išče sredstva, potrebna za katalogizacijo celotne zbirke.
Približno štiri tisoč strani pa je že digitaliziranih in javno dostopnih prek Univerze v Exeterju. Med njimi so politični in pravni dokumenti, gradivo iz tridesetih let prejšnjega stoletja, besedila Shehadehovega očeta Aziza in tudi prve strani dnevnikov, s katerimi je Raja Shehadeh leta 1967 začel svoje vseživljenjsko zapisovanje.
Seveda je vprašanje arhiva vselej tudi vprašanje meje med javnim in zasebnim.
Shehadeh je zato želel sam potrditi, kateri osebni deli njegovih dnevnikov smejo biti objavljeni. Toda za preostalo gradivo je menil, da mora postati javno. Star je petinsedemdeset let in, kot je dejal, ni želel oditi, ne da bi vedel, da imajo njegovi dnevniki svoj prostor.
Morda je prav to eden najlepših in obenem najbolj bolečih pomenov arhiva.
Imeti prostor.
Prostor za besede. Prostor za spomin. Prostor za različico sveta, ki bi se sicer lahko izgubila.
Morda je prav to eden najlepših in obenem najbolj bolečih pomenov arhiva.
Imeti prostor.
Prostor za besede. Prostor za spomin. Prostor za različico sveta, ki bi se sicer lahko izgubila.
Shehadeh upa, da bo iz dnevnikov nastala še kakšna knjiga. Toda njihova vrednost je večja od prihodnjih knjižnih objav. Sam pravi, da je v njih beležil prakse okupacije, svoje pravniško delo in spreminjanje geografije Palestine.
V času, ko je zapisoval prve dogodke, svet, kot pravi, »ni bil pripravljen verjeti Palestincu«. Danes dokumenti obstajajo in jih je mogoče prebrati.
In morda je ravno v tem bistvo.
Literatura ne more ustaviti vojne. Dnevnik ne more ustaviti tanka. Arhiv ne more vrniti porušene hiše.
Lahko pa prepreči nekaj drugega.
Da bi nekdo nekoč dejal: tega ni bilo.
Opomba: Članek povzema in avtorsko interpretira prispevek Olivie Snaije »University of Edinburgh Celebrates the Safe Arrival of Acclaimed Palestinian Writer’s Archive«, objavljen 8. septembra 2026 v Publishing Perspectives. Prispevek je bil 10. septembra 2026 ponovno objavljen oziroma povzet tudi na portalu ArabLit & ArabLit Quarterly.
