Foto: naslovnica romana Kresničevje
Ajda Bračič – Kresničevje (LUD Literatura 2025)
Naslovni stavek je slavna uvodna trditev Wittgensteinovega Logično-filozofskega traktata, ene najpomembnejših knjig logike vseh časov in nemara tudi enega najpomembnejših »mističnih« besedil moderne dobe. Wittgenstein je skušal postaviti temelje moderne logike tako, da bi dejstva sveta razbil na najmanjše možne enote in iz njih izpeljal možne logične stavke o svetu. Rezultat je bil nenavaden. Svet je, kar je, in marsikaj, kar se nam zdi nujno, po logiki sploh ni. Tudi znanstveno sklepanje na podlagi indukcije ne temelji na nujnosti. To, da se ena stvar zgodi, ker se je zgodila tudi druga, nikakor ni nujno. Kaj nam potem sploh ostane od mišljenja? Vse, vse, kar je resnično pomembno. Ni čudežno to, kako svet je, temveč da je. Obstaja in še vedno nas zaposlujejo eksistencialna, estetska in etična vprašanja, čeprav o njih ni mogoče reči ničesar logičnega.
Foto: Ajda Bračič, Literature Across Frontier
Ajda Bračič v svojem dvojno nagrajenem romanu Kresničevje protagoniste postavi v gozd. Kako opisuje gozd? Lahko bi rekli: gozd je vse, kar se primeri. Rast in odmiranje, najrazličnejši zvoki, odtenki svetlobe in razna, večja ali manjša bitja, namig na celoto dejstev. In sredi njega ljudje, ki se tega lahko zavedajo, kar pa ne reši ničesar: ostane jim vse, kar je resnično pomembno. Krivda, dobro, zlo, konec sveta, odnosi, politika … Wittgenstein je svojo knjigo razumel kot terapevtsko: filozofskega bistva sveta ni mogoče ugotoviti, zato je treba o tem molčati. Razbremenimo se svoje hiperracionalnosti in zaživimo v polnosti.
Ajda Bračič v svojem dvojno nagrajenem romanu Kresničevje protagoniste postavi v gozd. Kako opisuje gozd? Lahko bi rekli: gozd je vse, kar se primeri.
Vendar pa takšno stanje protagonistka Agnes težko sprejme. Gozd in druge naravne pojave bujno doživlja v spanju in budnosti. Vendar prav ta vpogled (ali včasih vpogled pripovedovalca) tvori kontrast z dejstvom, da ne more uresničiti tistega, kar je pomembno: sprave s sestro, ki je po sporu izginila. Mora v gozd, kjer pričakuje, da se je sestra naselila v stari očetovi koči, vendar je tam ne najde. Namesto tega sreča ezoterično skupino treh mladih ljudi, ki živijo sonaravno in pričakujejo podnebno apokalipso.
V svojih opisih gozda nas pisava zaziblje. Besede dobivajo sinestetičen, čutni značaj, imena, ki jih morda ne poznamo, pa imajo idiličen pridih. Sanje so animistična doživetja, v katerih si drevesa, živali in potok delijo duševnost in imajo vsak svojo posebno percepcijo. Vprašanje morebitne prisotnosti zavesti v celotnem svetu in možnosti razumevanja izkustva drugih bitij je v filozofiji, ki se opira na naravoslovje, še vedno aktualno. Strinjamo se, da ne moremo vedeti, kako je biti bitje, katerega anatomija in življenjska oblika sta precej oddaljeni od naših. Vendar imamo zato tukaj literaturo, ki si zamišlja svetove tudi onstran možnega vedenja, in Bračič tudi to nalogo opravi zelo dobro, saj uspe ustvariti nova, presenetljiva bralna izkustva. Elementi gozda tako niso zgolj mamljive predstave za nas, temveč imajo tudi sami duševno življenje. Gre za zelo atmosferičen roman.
Strinjamo se, da ne moremo vedeti, kako je biti bitje, katerega anatomija in življenjska oblika sta precej oddaljeni od naših. Vendar imamo zato tukaj literaturo, ki si zamišlja svetove tudi onstran možnega vedenja, in Bračič tudi to nalogo opravi zelo dobro, saj uspe ustvariti nova, presenetljiva bralna izkustva.
Idejni in medosebni konflikt ter s tem tudi zaplet in razplet se stopnjujeta s suspenzom, obenem pa je roman po idejni plati precej poglobljen. To je tudi v skladu z značilnostmi številnih romanesknih del mlajših generacij. Morda se želja po žanru in tipičnih zapletih in razpletih oglaša tudi zato, ker je horizont prihodnosti teh generacij zaznamovan s pričakovanjem zgodovinskega obrata, konca, razpleta. Vedno bolj se zdi, kot da živimo v kolektivnem trilerju.
Poleg današnjih protagonistov spremljamo tudi zgodbo puščavnika Valentina, ki se je v prvi polovici 20. stoletja gibal po istem gozdu. Sodobni pripadniki ekološko ozaveščene skupine in newagerskega kulta gojijo poganske poglede, Valentin pa se je pri iskanju izhoda iz svoje nesreče zatekal v neinstitucionalno krščanstvo. Pri tem lahko omenimo, da se zaplet, ki pripelje do Valentinove tragedije, zdi manj verjeten in nekoliko slabše domišljen, vendar ne zaznamuje bistveno pripovedi.
Če pogledamo pod površino, lahko iz dela izpeljemo dialektiko med obema svetovnima nazoroma oziroma pristopoma k duhovnosti. Kljub svoji različnosti si delita podoben odnos do celostnosti sveta, do »svet je vse, kar se primeri«. Medtem ko puščavnik vzdrži svojo krivdo in obup nad svojo usodo s prepričanjem o nedotakljivosti in usojenosti stvarnosti, pa se ji mladi želijo upreti v težavnem razmerju med umikom in delovanjem. Lahko bi rekli, da je krščanski motiv tudi vprašanje krivde, ki je, kot rečeno, zelo poudarjeno, mestoma morda celo preveč, tako da roman zaide v lirično melodramatičnost. Ta je pri nas sicer pogosto cenjena, bržčas tudi zaradi posebnega odnosa do narave in samote, ki ga je ljudstvo ohranilo. Oboji se spopadajo s krivdo: eni z individualno, ki pa je vpletena v transgeneracijsko vzročnost, tako kot pri Agnes, drugi s kolektivno. Le da je drugi ne prevzemajo nase, temveč jo pripisujejo preostanku človeštva ter jo želijo z umikom in prakso nadčloveško preseči. Kljub srhljivosti nekaterih njihovih verjetij, pričakovanj in delovanj pa je pisateljski uspeh v tem, da so prepričljivo okarakterizirani kot običajni ljudje, ki niso namensko zli. Ta kontrast je pomembna prvina zgodbe.
Lahko bi rekli, da je krščanski motiv tudi vprašanje krivde, ki je, kot rečeno, zelo poudarjeno, mestoma morda celo preveč, tako da roman zaide v lirično melodramatičnost. Ta je pri nas sicer pogosto cenjena, bržčas tudi zaradi posebnega odnosa do narave in samote, ki ga je ljudstvo ohranilo.
V ozadju protagonistke in njene sestre Klare je zelo nesrečna družinska zgodba, v kateri tiči tudi razlog za Klarin pobeg in Agnesino iskanje. Čeprav se na prvi pogled scenarij nesreče zdi morda nekoliko pretiran, pa je po premisleku vendarle povsem verjeten. Bračič prikaže možne razsežnosti duševne bolezni, v katero se zaplete in v kateri nazadnje ponikne mama protagonistk. Nekoliko odprta pa ostane očetova nit, ki bi jo bilo mogoče dopolniti. Občutki krivde, ki koreninijo v družini in romantičnem odnosu, se prepletajo s kolektivnimi občutki krivde za uničenje planeta. Vizija politične katarze z vizijo osebne.
Ko se ta morda zgodi, beremo:
»Spodaj v dolini v avtomobilskih kabinah potuje zaporedje voznikov, ki se odpravljajo na delo in jim v ušesih odmeva zlajnan avizo jutranjega šova. V mestu na svojo traso izpeljuje prvi avtobus, neki najstnik je pravkar zaklenil vrata svoje sobe in zdaj izpod postelje vleče dolgo pravokotno škatlo, v kateri je shranjena puška. Atlantik plimuje, kot plimuje, že odkar je spoznal luno, le zmerom bolj krčevito. Na neki cvet je pravkar sedel droben moder hrošč in zdaj negotovo motovili med pestiči, da se bo na naslednjem cvetu znebil nekaj cvetnega prahu, ki mu ostaja na nožicah. V gnezdih hukajo sovji mladiči, eden izmed njih se nagne predaleč čez rob in pristane na pločniku, kjer bo poginil. Protestniki taborijo na trgu, začenja se podnebna konferenca, avokado ubija cel kontinent, sredi puščave se bleščijo hektarji sončnih celic, neka država spet bombardira sosednjo, orke prevračajo jahte, vsako sekundo svet pozdravi pet novorojenčkov, s komaj slišnim pokom se odpre čvrst, zelen popek neke bukve in hvaležno vsrka sončno svetlobo.«
Iz sveta gozda, ki je vse, kar se v njem primeri, stopimo na jaso, kjer je horizont celoten svet. Iz hotene samote v gozdu, ki naj bi nas skrila pred celotnim svetom, čeprav razmišljamo o tem, kako ga z akcijo spremeniti, stopimo v njegovo sredo. Kot ob ponovnem rojstvu – Wittgenstein je proti koncu dela zapisal, da s smrtjo subjekta umre tudi svet. Ali se z izstopom iz gozda rodi nov? Čeprav rešitev izgleda kot olajšanje, pa to tudi ni, saj poleg osebnega ni več mogoče odmisliti družbenega horizonta. Pomen romana je v vztrajanju pri zavesti o tej prepletenosti: ali je danes sploh še mogoče resnično razmišljati o svetu na načine, ki ne upoštevajo apokalipse kot počasi prihajajoče možnosti, medtem ko moramo še vedno živeti svoja zasebna življenja?
Pomen romana je v vztrajanju pri zavesti o tej prepletenosti: ali je danes sploh še mogoče resnično razmišljati o svetu na načine, ki ne upoštevajo apokalipse kot počasi prihajajoče možnosti, medtem ko moramo še vedno živeti svoja zasebna življenja?
Kresničevje pušča dilemo nerazrešeno. Da je etika je nekaj, kar presega svet, je v Traktatu zaključil Wittgenstein, etične propozicije pa niso mogoče. Etika se napaja iz zunanjosti sveta. Morda je naslednji korak, da povemo, kdo je onesnažil svet, katera država je napadla katero državo in v kakšnih razmerjih moči. Tu se med vsemi danimi možnostmi začenja naša selekcija, ki nas iz splošnega, nediferenciranega človeštva, ki se zateka v puščavniški eskapizem in eskapizem terorja kot splošnega nasilja, spremeni v etične in politične subjekte. To ostaja naša odgovornost. Ne kot odgovornost nadljudi, za katere se skupina ima, temveč kot odgovornost običajnega človeka, ki v svet vstopa iz središča in mu vendarle z dejanji dodaja dejstva od zunaj, poskrbi, da ima vse, kar se primeri, tudi njegov pečat. Kresničevje predstavi inerten, zaokrožen, propadajoč in še vedno bujno reproducirajoč se svet kot kup dejstev, med katerimi smo tudi mi, tu pa ostajamo pri prepričanju, da lahko temu svetu kot agensi dodajamo dejstva. In da si s tem v resnici, kantovsko rečeno, izborimo sami sebe.
Kresničevje lahko predstavimo kot roman, ki precej dobro izpiše stanje rezignacije. Pri tem se lahko vprašamo, koliko so sodobni bralski trendi odvisni od rezignacije in kaj danes pomeni geslo »knjiga je orožje, vzemi jo v roke«. Vsekakor pa romana ni mogoče zreducirati na bralsko recepcijo, tako da ostaja intriganten. Kresničevje je eden izmed osrednjih slovenskih romanov zadnjih let.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
