Foto: Naslovnica romana Muanisa Sinanovića Modra svetloba, Beletrina 2026
Pred nekaj dnevi sem nigerijskemu založniku, ki živi v Dakarju, poslala povezavo do intervjuja z Newtonom Ahmedom Barryjem. Gre za novinarja, ki ne skriva svoje izobrazbe, erudicije, vere v to, da beseda še vedno lahko razmakne prostor med oblastjo in posameznikom. Francozi bi za nekoga, kot je on, uporabili izraz la verbe. Režim Ibrahima Traoreja ga je zaradi njegove kritičnosti razglasil za osebo, ki predstavlja grožnjo za državo. Z nekim drugim jezikom bi lahko rekla: ogroža državo, ker ji jemlje monopol nad pripovedjo.
Založnik, čeprav Barryju ni odrekel niti poguma niti kompetence, je imel težavo z njegovo argumentacijo. Ne zato, ker ne bi nasprotoval burkinofaški vojaški hunti – prav nasprotno, zaradi nje živi v izgnanstvu –, ampak zato, ker se mu je zdelo, da Barryjev pogled ni zgolj naklonjen Franciji, temveč da hkrati zmanjšuje pomen, ki ga imajo Zahod in nekdanje kolonialne sile pri oblikovanju odzivov nekaterih afriških političnih voditeljev.
Njegov odgovor me je dohitel med branjem romana kolega Muanisa Sinanovića Modra svetloba (Beletrina, 2026). Nenadoma se namreč ni več zdelo, da govoriva o različnih svetovih. Tudi Selma prihaja iz specifične zgodovine. V Slovenijo je prišla med razpadom Jugoslavije, vendar je njeno resnično izgnanstvo nekaj drugega: življenje v prostoru, ki od nje pričakuje prilagoditev, ne da bi bil pripravljen podvomiti o lastnih predstavah o sebi.
Njegov odgovor me je dohitel med branjem romana kolega Muanisa Sinanovića Modra svetloba. Nenadoma se namreč ni več zdelo, da govoriva o različnih svetovih. Tudi Selma prihaja iz specifične zgodovine.
Založnikov odgovor me je vrnil več kot desetletje nazaj, na radijsko postajo v Bobo Dioulassoju, kjer sem Barryja prvič srečala. Takrat si nisem mislila, da bi človek njegovega profila, znanja in vztrajanja pri moči besede v vzhodni Evropi sploh lahko našel prostor zase. Zdelo se mi je, da izseljenski intelektualci pripadajo predvsem velikim evropskim mestom, nekdanjim imperialnim centrom. Toda seveda ima tudi vzhodna Evropa svoje razseljene glasove. Le da so ti pogosto manj vidni, ker prihajajo iz sosednjih prostorov, iz vojn, razpadle države.
Sinanovićeva odločitev, da roman najprej zaupa Selminemu glasu, nato pa še glasu Mihe, ki je v tem okolju udomačen in si dom še vedno deli z materjo, je tvegana in hkrati dragocena. Lahko bi izbral varnejšo pozicijo opazovalca, pisca, ki iz razdalje razlaga izkušnjo drugega. Namesto tega ustvari junakinjo, ki ni hvaležna za sprejetost. Njena tujost pa ni določena zgolj z dejstvom, da je v Slovenijo prišla iz Bosne. Sinanović jo zaostri tudi skozi njen zakon z Arabcem, zaradi česar Selma in njen soprog v nekem trenutku postaneta opazovana. V Mihinih očeh nista več dve osebi z različnima življenjskima zgodbama, ampak podoba, v katero se projicirajo širši evropski strahovi: rjavopolti moški in pokrita ženska.
Že na prvih nekaj straneh Selma na primer brez omahovanja razgrne svoj odnos do domovine, identitete in pripadnosti. Nacionalna pripoved je zanjo nekaj, kar je morala zavreči, da bi sploh lahko preživela. Ne verjame v brezdomovinskost kot novo ideologijo. Zgodovina ji je odvzela možnost, da bi domovino še razumela kot varen kraj. In tudi zato zavrne moralni imperativ, da mora priseljenec spoštovati družbo, v katero pride. V Selmini perspektivi je ta zahteva le druga oblika discipliniranja. Evropa migrantsko delo potrebuje; tu opravljajo slabo plačana, fizično in simbolno umazana dela, ki omogočajo udobje večinske družbe. Nato jih ista družba zlahka spremeni v objekt nezaupanja, poniževanja ali strahu.
Nacionalna pripoved je zanjo nekaj, kar je morala zavreči, da bi sploh lahko preživela. Ne verjame v brezdomovinskost kot novo ideologijo. Zgodovina ji je odvzela možnost, da bi domovino še razumela kot varen kraj. In tudi zato zavrne moralni imperativ, da mora priseljenec spoštovati družbo, v katero pride.
V eni najradikalnejših potez romana Selma obrne logiko gospostva. Ko je človek prisiljen sprejeti položaj sužnja, si lahko, beremo v romanu, ohrani vsaj notranjo aristokracijo. Če mora zaradi vojne in izmuzljivega kapitala, ne po lastni izbiri, živeti v državah, ki sodelujejo v vedno novih vojnah in jih legitimirajo, jim ni dolžan lojalnosti. Dolžan jim je kvečjemu vztrajanje pri lastni neodvisnosti, četudi se ta kaže kot oblika sabotaže.
Ob takšnih pasažah bi se lahko vprašali, ali Sinanović v Selmina usta morebiti ne polaga lastnih političnih premislekov. V resnici uvaja miselno polifonijo, kjer so skoraj vse izpeljave logične. Selma na primer, je prepričljiv, notranje koherenten lik; njena misel izhaja iz izkušnje vojne, razseljenosti in vsakodnevnega srečevanja z Evropo, ki je do ljudi od drugod bolj ali manj rasistična. To pomeni, da je Sinanović eden redkih pisateljev, ki v središče romana postavi izkoriščanje migrantskih delavcev – ne kot socialni dekor ali moralno kuliso, ampak kot eno od temeljnih protislovij sodobne Slovenije.
Da pri tem ne pretirava, potrjuje že pogled onkraj literature. V Sloveniji obstaja številčna in sistemsko izkoriščana migrantska delovna sila, brez katere številni sektorji gospodarstva ne bi delovali, pa vendar njene zgodbe le redko postanejo del javne razprave. Še redkeje postanejo predmet resnega novinarskega ali literarnega zanimanja.
V Sloveniji obstaja številčna in sistemsko izkoriščana migrantska delovna sila, brez katere številni sektorji gospodarstva ne bi delovali, pa vendar njene zgodbe le redko postanejo del javne razprave. Še redkeje postanejo predmet resnega novinarskega ali literarnega zanimanja.
Navzven bi Selma zlahka ustrezala podobi »pridne« Bosanke, ki čisti pisarne in stanovanja. Toda medtem ko čisti tuje prostore, premišljuje o izseljenstvu, zgodovini in Palestini. Palestinci zanjo niso žrtve zaradi neke domnevne civilizacijske zaostalosti, ampak zaradi konkretnih razmerij moči, ki jih vztrajno potiskajo v položaj dehumaniziranega drugega. Od tod njen premislek sega tudi k muslimanskim skupnostim v Evropi, katerih razčlovečenje omogoča, da nasilje nad njimi postaja nekaj skoraj samoumevnega.
Selma se v svoji aktivistični fazi vrača celo k Fanonu: kolonializem razume kot nasilje v najčistejši obliki, ki ga ni mogoče preseči z moralnimi apeli, ampak le z močjo, sposobno prekiniti njegovo logiko. Ni pomembno, ali se z njenimi sklepi strinjamo; pomembneje je, da jim Sinanović pusti, da zadihajo kot del avtentičnega miselnega toka junakinje.
Selmine misli se torej ves čas širijo iz osebnega v politično. Med ogledom filma Selma razmišlja, da nasilje prihodnosti morda ne bo več predvsem fizično; dovolj bo, da bo globalni Jug Zahodu odvzel iluzijo neomejene potrošnje in kulturne prevlade. Evropa se ji zdi civilizacija brez alternativne vizije, ki svoje protislovnosti zdravi z antidepresivi. Ni nepomembno, da so na tabletah skoraj vsi Sinanovićevi liki, ne glede na njihove politične nazore. Tabletka postane simptom družbe, ki učinkoviteje obvladuje posameznikovo stisko, kot pa odpravlja razmere, ki jo proizvajajo.
Evropa se ji zdi civilizacija brez alternativne vizije, ki svoje protislovnosti zdravi z antidepresivi. Ni nepomembno, da so na tabletah skoraj vsi Sinanovićevi liki, ne glede na njihove politične nazore.
Mihin pogled je Selmin antipod, vendar ga Sinanović, in kljub temu, da je jasno, da gre za lik, ki je omejen in skuša biti ljudsko pravičniški, ne zvede na karikaturo. Prav skozi njegova protislovja pokaže, kako se predsodki predstavljajo kot zdrava pamet in kako se politična stališča oblikujejo v vsakdanjih življenjih. Tudi zato Gaza v romanu ni oddaljena tema, ampak etični preizkus vseh likov.
Ko Selma z ironijo komentira slovensko podporo Palestini, medtem ko birokracija brez posebnega pomisleka otežuje prihod bolne Samijeve matere in sestre v Slovenijo, roman razkriva notranjo logiko sveta, v katerem so humanistične geste pogosto cenejše od dejanske solidarnosti. Sinanovića pri tem ne zanima zgolj kritika; njegovi liki berejo, premišljujejo in preverjajo lastna prepričanja. Prav v tem vztrajanju pri mišljenju, ki ni oblika rešitve, pač pa bolj način preživetja, je morda najbolj subverzivna gesta Modre svetlobe.
Pri tem pa je smiselno opozoriti, da se Modra svetloba izmika lastni formi. Začne se kot roman odraščanja razseljene intelektualke, nato prehaja v družbeni roman, esej in satirično anatomijo sodobne Slovenije. Sinanović se pretiravanja poslužuje, da bi razgalil protislovja. Ko skozi lik Kovača prikliče figuro Luke Meseca, obračun tako s konkretnim politikom kot tudi z levico, ki je medtem zasedla udobne meščanske pozicije in ob tem spregledala nove oblike izkoriščanja, predvsem izkoriščanje migrantskih delavcev. Podobno je z Žargijem, v katerem ni težko prepoznati Slavoja Žižka. Tudi tu zariše osebni portret, še bolj pa ga zanima trenutek, ko se je revolucionarna gesta izrodila v obliko samozadostnosti.
Ko skozi lik Kovača prikliče figuro Luke Meseca, obračun tako s konkretnim politikom kot tudi z levico, ki je medtem zasedla udobne meščanske pozicije in ob tem spregledala nove oblike izkoriščanja, predvsem izkoriščanje migrantskih delavcev.
Roman Modra svetloba torej nenehno prehaja v esej in politično analizo, ne zato, da bi dokazoval avtorjevo erudicijo, temveč da bi razkril razpoke med idejami in materialnimi razmerji. Ko Selma razmišlja o Žargiju, mu na primer ne odreka lucidnosti, opozarja pa na razkorak med revolucionarno govorico in dejansko analizo sveta. Prav v tem je Sinanović bližje Édouardu Louisu kot Michelu Houellebecqu: ne piše iz cinične distance, ampak iz bližine ljudi, ki nosijo posledice političnih in ekonomskih odločitev. Njegova literatura ne želi zgolj razgaliti anomalij sodobnosti, temveč razumeti mehanizme, ki jih proizvajajo.
Če Modro svetlobo beremo kot literarno intervencijo, njena tarča nikakor ni zgolj parlamentarna levica ali medijski progresizem. Enako neusmiljeno se loti kulturniškega polja, ki ga Selma vidi kot prostor udobnega radikalizma, kjer politične geste pogosto ostajajo ujete na ravni simbolov. Toda njena kritika kulture ni enostavna zavrnitev. »Ni marala uradne, državno sponzorirane kulture, želela je verjeti, da lahko katerakoli kultura vpliva na svet, saj tudi sama ni imela dosti drugih orožij za boj proti krivicam.« Prav v tem protislovju je ena od temeljnih napetosti romana: kultura je hkrati nezadostna in nujna.
Sinanovićev poseg pa je pomemben tudi zato, ker v slovensko literaturo odločno vpeljuje razredni moment – vprašanje izkoriščanja migrantskega dela, ekonomskih neenakosti in družbenih razmerij, ki jih je slovenska literatura pogosto pušča zunaj svojega vidnega polja. V družbi, ki samo sebe še vedno razume kot kot brezrazredno, je to vsekakor literarni novum.
Sinanovićev poseg pa je pomemben tudi zato, ker v slovensko literaturo odločno vpeljuje razredni moment – vprašanje izkoriščanja migrantskega dela, ekonomskih neenakosti in družbenih razmerij, ki jih je slovenska literatura pogosto pušča zunaj svojega vidnega polja.
Prav zato se zdi primerjava z Michelom Houellebecqom smiselna, saj oba skozi roman secirata protislovja sodobne Evrope in vanj vnašata prepoznavne javne figure, vendar je Sinanovićeva etična pozicija drugačna. Lažje ga je primerjati s pisci kot sta že omenjeni Édouard Louis, zaradi prepleta osebnega, političnega in razrednega, ali Annie Ernaux, zaradi prepričanja, da je zasebno vedno že politično. V njegovi večglasnosti in zaupanju različnim zavestim je mogoče prepoznati tudi nekaj Bolaña in Aleksijevičeve, v občutku, da zgodovina nikoli zares ne mine, pa recimo tudi Sebalda.
Toda Sinanović vse te linije preoblikuje v zelo specifičen slovenski roman: roman o svetu, ki se ima za razsvetljenega, a svoje največje anomalije še vedno najraje skriva v telesih tistih, ki v ta prostor šele prihajajo in včasih niti nimajo dovolj moči, da bi govorili.
V primerjavi s prejšnjim delom Vse luči je Modra svetloba bolj telesna, junaki več premišljujejo o nasilju. V tem smislu Sinanovič tudi ne skriva eksplicitnih seksualnih prizorov. Toda telesa svojih likov nikoli ne uporablja kot spektakel. Piše iz bližine nekoga, ki je njihove položaje raziskal in ki izkoriščanim ne vrača le glasu, ampak tudi kompleksnost – pravico do želje, protislovja in lastnega pogleda na svet. Tudi zato roman ni samo roman o žrtvah, ampak o ljudeh, ki kljub razmeram iščejo načine, kako ohraniti obliko notranje svobode.
Piše iz bližine nekoga, ki je njihove položaje raziskal in ki izkoriščanim ne vrača le glasu, ampak tudi kompleksnost – pravico do želje, protislovja in lastnega pogleda na svet. Tudi zato roman ni samo roman o žrtvah, ampak o ljudeh, ki kljub razmeram iščejo načine, kako ohraniti obliko notranje svobode.
Prav v tej napetosti med posameznikom in svetom je Modra svetloba zanimiva tudi v bahtinovskem smislu. Njeni junaki ne služijo eni sami ideji, ampak vztrajajo s svojimi nasprotujočimi si glasovi in izkušnjami. Vsi se na neki način poskušajo orientirati v svetu, ki ga zaznamujejo nasilje, razpad in izčrpanost. Posebej dragoceni so ženski liki, saj jih Sinanović ne zapira v vnaprej določene vloge. Tudi materinstvo pri njem ni idealiziran prostor, ampak zapleteno območje čustev – med nežnostjo, srečo, krivdo in frustracijo.
Ne glede na razsrediščenost sveta, ki ga roman pozneje razširi tudi iz Slovenije v Benetke in Dubaj, Selma vendarle ni brez opore. Njena vera ni prostor gotovosti, ampak nenehen premislek o religiji, kulturi in skupnosti. Brez zadržkov opozarja tudi na napačne interpretacije tekstov znotraj muslimanskih skupnosti, Sinanović pa pokaže širša protislovja – od arabske vpetosti v kapitalistične modele do političnih ideologij in njihovih posledic. Če Miha pride do spoznanja, Selma pride do težjega uvida: da nobena družba ni enoznačna.
Modra svetloba je zato res nekakšna »molotovka, vržena v ministrstvo za resnico«. Roman se brezkompromisno zapiči v protislovja sodobnega sveta, hkrati pa gre za inteligentno in gibko pisavo, ki v pripoved vnaša tudi odrinjeno vednost teorije svetovnega juga. Sinanović znanje uporablja kot živo snov in ga preverja ob telesih, zgodovinah in konkretnih usodah. Prav zaradi prepleta erudicije in pripovedne intenzivnosti roman deluje tako osvežujoče: prisili nas, da se ponovno soočimo z vprašanji, za katera smo morda mislili, da odgovore nanje že poznamo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
