Foto: Mirjam Dular
Louise Glück: Averno. Vaško življenje. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2025. Prevedla Veronika Dintinjana.
Ne spominjam se dobro, kako in kdaj ali od koga sem izvedela za ameriško pesnico Louise Glück in ali je bilo to še preden je leta 2020 postala Nobelova laureatka ali po tem. Kakorkoli, že prvo branje te poezije me je navdušilo, nekaj podobnega kot pri 20 let starejši Wisławi Szymborski: bralca prepriča že prva prebrana pesem.
Kot o drugih Nobelovcih sodobnega časa, je tudi o Louise Glück na internetu polno informacij. Zanimivo, spremna beseda v slovenski knjigi, ki jo berem, in o kateri tu pišem, je posvečena predvsem razmišljanju o poeziji. Tudi na koncu, v razdelku o življenju Louise Glück, je v resnici zelo malo njene biografije. Po svoje razumljivo. Glück je vse tisto, kar je želela, da o njej vemo drugi, vtisnila v svojo poezijo. Težko bi jo kdo opisal bolje, kot se sama razkrije v teh uvidnih, kruto neposrednih verzih.
Po svoje razumljivo. Glück je vse tisto, kar je želela, da o njej vemo drugi, vtisnila v svojo poezijo. Težko bi jo kdo opisal bolje, kot se sama razkrije v teh uvidnih, kruto neposrednih verzih.
Louise Glück (1943–2023) pa je označena tudi kot pesniški genij. Kako se to »vidi«? Preprosto. Zadošča prebrati pesem, ali del verzov v njej. In če se bralcu zgodi nemudno prepoznanje, razumevanje tega, kar je avtorica v resnici »hotela povedati«, na ravni med razumevanjem in čutenjem, potem je to to. Zapis mešanice človeške misli in refleksije občutja, če to sploh sta zares dve različni zadevi, na takšen način, da je informacija povsem dostopna tudi drugemu človeku. Tistemu, ki se ji odpre; čisto prvi predpogoj pa je, da poezijo vzamemo »v roke«.
Luise Glück sicer velja za prvo prejemnico Nobelove nagrade za poezijo iz Združenih držav Amerike. Skupaj je izdala 13 pesniških zbirk.
O njej je na voljo kup zanimivosti (pri iskanju sem se opirala na Google Gemini, junij 2026). Na primer ta, da sploh ni diplomirala, pa je vseeno postala profesorica na prestižnih ameriških univerzah, kot sta Yale in Stanford. V mladosti je zbolela za hudo obliko anoreksije, ki je bila po njeni lastni razlagi skrajni poskus, da bi prevzela popoln nadzor nad svojim življenjem in se »ločila« od matere. Med zdravljenjem se je naučila mentalne samodiscipline, ki jo je nato prenesla v poezijo.
Veliko njenih pesmi črpa iz osebnih travm, vendar je sovražila uporabo poezije kot izpovedi, poleg tega ni marala patetike. Zato je za predstavitev osebnih zgodb angažirala junake grških mitov. Odbor za Nobelovo nagrado je ta njen pristop opisal kot »nezgrešljiv glas, ki s strogo lepoto naredi posameznikovo eksistenco univerzalno«.
Veliko njenih pesmi črpa iz osebnih travm, vendar je sovražila uporabo poezije kot izpovedi, poleg tega ni marala patetike. Zato je za predstavitev osebnih zgodb angažirala junake grških mitov.
Označili so jo tudi kot pesnico, ki govori skozi rože, iz tega naslova je posebej znana (in nagrajena) njena zbirka Divja perunika (1992). Razumevanje ter dejanski stik z naravo, čutenje narave, in ostro zaznavanje kontrasta med večnostjo narave in minljivostjo človeka so prav tako tipične značilnosti njenega poetičnega izraza.
Tudi “nepatetično” pisanje o rožah prispeva k moji očaranosti nad poezijo Luise Glück, in še to sem opazila, da je podobno, kot to počnem sama, lirski subjekt njenih pesmi tisti, ki si izbere, da bo povedal določeno zgodbo – včasih je to neka druga oseba, ne ona sama, ki v takšnem primeru postane le medij za zapis sporočila.
O njej nadalje pravijo, da je v poezijo vnesla »varljivo preprostost«, saj je uporabljala vsakdanji, skoraj pogovorni jezik, brez okraskov in zapletenih metafor. S tem se ne strinjam povsem, saj se zapletenost lahko ustvari tudi brez težkih in učenih besed, kot so tujke in obilje pridevnikov; kakšna od misli Luise Glück je kljub uporabljenim »običajnim« besedam takšna, da jo je potrebno prebrati po večkrat, preden lahko upamo, da smo jo razumeli.
Njena moč, nadalje povzemam po razpoložljivih internetnih virih, strinjam se z njimi, je v absolutni jasnosti in neizprosnosti pisave. Iz svojih pesmi je odstranila vsako odvečno besedo, dokler ni ostala le čista, boleča resnica o človekovi osamljenosti in minljivosti, kljub možnim variacijam ljubezni, ki jih nikakor ne zanemarja.
Njena moč, nadalje povzemam po razpoložljivih internetnih virih, strinjam se z njimi, je v absolutni jasnosti in neizprosnosti pisave. Iz svojih pesmi je odstranila vsako odvečno besedo, dokler ni ostala le čista, boleča resnica o človekovi osamljenosti in minljivosti, kljub možnim variacijam ljubezni, ki jih nikakor ne zanemarja.
Preden se posvetim nekaterim posameznim pesmim, naj povem še o dvojnosti naslova knjige. Dejansko gre za prevod oziroma, če pravilno razumem spremno besedo, izbor in prevod iz dveh pesniških zbirk.
Prva, v ZDA izdana leta 2006, ima naslov Averno. To je ime (vulkanskega) jezera južno od Neaplja, ki je v rimskih časih veljalo za vhod v podzemlje oziroma pekel. Ime izhaja iz grške besedo aornos (brez ptic), saj so strupeni plini, ki so se dvigovali iz jezera, ubijali ptice. Pesmi v njej so dejanska premišljevanja o koncu življenja, o onostranskosti, a brez religiozne ali misteriozne konotacije, ter v kontekstu raznolikih vsakdanjih življenjskih situacij.
Louise Glück se pač sprašuje o času »po smrti«, ker tega ne pozna, nima izkušnje, jo pa zanima, kako bo potem, in kaj v tem kontekstu pomeni vse, kar je sedaj. Kako je, če / ko (te) ni (več).
Druga zbirka, Vaško življenje, zbirka je izšla leta 2009, vsebuje pesmi, ki dejansko opisujejo različne segmente (sodobnejšega) življenja na podeželju, ki v Ameriki ni nič kaj drugačno kot pri nas. Te pesmi so različne od onih iz Averna, že oblikovno so verzi daljši, pesmi bolj »epske«, a prav tako uvidne. Kar pri teh uvidih najbolj pretrese, je ekonomična natančnost (natančna ekonomičnost?) sporočila, spretno umeščena v narative o tem, kako ljudje obdelujejo polja, hodijo k rekam in v gozdove, na vrtu obešajo perilo ali pa grabijo in nato kurijo jesensko listje.
Kar pri teh uvidih najbolj pretrese, je ekonomična natančnost (natančna ekonomičnost?) sporočila, spretno umeščena v narative o tem, kako ljudje obdelujejo polja, hodijo k rekam in v gozdove, na vrtu obešajo perilo ali pa grabijo in nato kurijo jesensko listje.
Ta moment – jesensko počiščenje površine in nato še skurjenje listja, da ne ostane skorajda nič več, jo še posebej pritegne, celo več pesmi je naslovila enako (Sežiganje listja). Presežne pridelke se odnese na tržnico, pa čeprav komaj kdo še kupuje tam. Poklepetajo s sosedi in si kaj popazijo, pa tudi na kavi se dobijo, medtem ko čas teče, odnosi se izbrusijo ali zbledijo, predvsem pa se rojeni na vasi tja nikoli ne neha vračati, pa četudi samo v mislih.
Izbrala sem štiri pesmi.
Averno: Mit o predanosti
Pesnica kot še marsikateri pesnik ali pesnica, veliko razmišlja o odnosih, še posebej o odnosu med moškim in žensko. Njena generacija je podvržena velikim, revolucionarnim spremembam. Kot dekle je bila ukleščena trpko sredi njih: sama je želela naprej, v svobodo, za katero je mislila, da ji je bila »jasna«.
Pesnica, kot še marsikateri pesnik ali pesnica, veliko razmišlja o odnosih, še posebej o odnosu med moškim in žensko. Njena generacija je podvržena velikim, revolucionarnim spremembam. Kot dekle je bila ukleščena trpko sredi njih: sama je želela naprej, v svobodo, za katero je mislila, da ji je bila »jasna«.
Njena mati Demetra jo je držala nazaj, v svojem svetu, ki svobode, o kakršni je razmišljala hči Perzefona, sama ni smela niti sanjati, zato je ni priznavala. Nekje vmes je bil mamin mož in hčerin oče, ki je sicer že postajal nevidni moški, a vsaj navidezno je ohranil vso svojo prevlado. In prav tako tam, nekje vmes, je bil potencialni hčerkin partner Pluton, ki je raje izbral zastarelo vlogo Hada, čeprav so mu bile na voljo tudi vse mogoče alternative, a bo raje le pasivno počakal, da ne bo več planet, dotlej pa bo najraje izbral kakšno majhno laž, od Perzefone pa pričakoval predanost, pa četudi za ceno njene »efektivne« smrti.
Pesem je zapisana prelepo, da bi se dalo napraviti njeno obnovo. Vsak jo mora prebrati sam.
Postopoma, si je mislil, bo dodal noč, / najprej nekaj senc, trepetanje listja. / Nato mesec in zvezde. Nato nič meseca, nič zvezd. / Naj se Perzefona počasi ptivadi. / Na koncu, si je mislil, ji bo to v tolažbo.
Averno: Perzefona, popotnica
Problemi so manj aktualni, ko je lik mrtev, in njegove skrivnosti z njim. Kompulzivnost starša (npr. matere) in večnost njegovega obstoja sta obe deteminajoči za otroka. Če hčerka umre, mati za večno tava po Zemlji (zemlji?), išče in razglaša, da je hči bila itak le podaljšek materinega telesa. Demetra lahko vsako pomlad, v toplih krajih celo dvakrat letno, poseje tisoče in tisoče žitnih semen, pa bo (zemlja, Demetra) vsakemu od njih naklonjena mnogo bolj, kot je bila le eni sami hčeri. A menjavanju letnih časov, vsaj v teh geografskih širinah, nikoli ni konca, pa če se Zevs na glavo postavi.
Pesem je zapisana prelepo, da bi se dalo napraviti njeno “pravo” obnovo. Vsak jo mora prebrati sam.
Žalujoča Demetra kompulzivno / obkroži svet. Ne pričakuje se, da bi vedeli / kaj počne Perzefona. / Mrtva je, in mrtvi so skrivnost.
Vaško življenje: Sončni vzhod
Na eni strani vonj sončnega zahoda, na drugi pravi nič z okusom po timijanu in rožmarinu. Ena od razlik med podeželjem in mestom je ta, da je tam zunaj, v naravi, vseeno, če kakšen dan zamudiš, saj bo naslednji. Vsak sončni vzhod je tako poseben, tako nedosegljiv, tako prvi: ker si želiš videti, kar vidi sonce, ko zdrsne izza skal. Hribi in nebo zavzamejo ves prostor, vsega, ki je vmes, pa si lahko vzameš zase.
Ena od razlik med podeželjem in mestom je ta, da je tam zunaj, v naravi, vseeno, če kakšen dan zamudiš, saj bo naslednji. Vsak sončni vzhod je tako poseben, tako nedosegljiv, tako prvi: ker si želiš videti, kar vidi sonce, ko zdrsne izza skal.
Pesem je zapisana prelepo, da bi kot bralka tvegala z dobesedno obnovo. Vsak jo mora prebrati sam.
Vrnila sem se, toda nisem ostala. / Vsi, ki sem jih imela rada, so odšli, / nekateri umrli, drugi izginili v enega tistih krajev, ki ne obstajajo, / o katerih smo sanjali, ker smo jih videli z vrhov – morala sem videti, ali se polja še svetlikajo, / sonce še pripoveduje iste laži o tem, kako lep je svet, // ko je vse, kar moraš vedeti o kraju, ali tam živijo ljudje.
Vaško življenje: Topel dan
Ko počistiš hišo, lahko začneš znova. Kot za pomladjo poletje in jesen in zima in spet pomlad (nekaj parov se celo sprehaja in si obljublja že kaj) in tako dalje – neprestano se začenjajo znova. Vmes najdeš svoj opravek, svoj počitek in – svojo toploto.
Tudi ta pesem je zapisana prelepo, da bi se dalo napraviti njeno pravo obnovo. Vsak jo mora prebrati sam.
… toplota se še ni zasidrala in mraz se vrača – // Občuti ga, kot bi ji v rokah zmrznil zadnji kos perila. / Zazre se v svoje roke – kako postarane so. Ni začetek, konec je. / In odrasli, vsi so že mrtvi. / Samo otroci so ostali, sami, starajo se.
Zelo priporočam branje te neposredne, subtilne poezije, ki je nastajala v času, ko je bila pesnica stara okrog ali nekaj nad šestdeset let. Saj smo vsi, ne glede na našo trenutno starost, na poti proti večnosti in Louise Glück je o njej premišljevala tudi namesto nas, zato nas zmore potolažiti, če smo nemara zaskrbljeni.
Zelo priporočam branje te neposredne, subtilne poezije, ki je nastajala v času, ko je bila pesnica stara okrog ali nekaj nad šestdeset let. Saj smo vsi, ne glede na našo trenutno starost, na poti proti večnosti in Louise Glück je o njej premišljevala tudi namesto nas, zato nas zmore potolažiti, če smo nemara zaskrbljeni.
Njen rojak Mark Twain je dejal, da pravzaprav ne bi smelo biti tako hudo, ko nas ne bo več, kajti preden smo se rodili, nas tudi ni bilo in to mnogo, mnogo dalj, kot traja naše življenje. (»I do not fear death. I had been dead for billions and billions of years before I was born, and had not suffered the slightest inconvenience from it.«)
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
