Kaligrafije: Khaled Al-Saai
Prvi sklop izbranih pesmi
I
Sedem plošč
Prva plošča
Nebo ob nebu, neba, obešena na belih apnenčastih vrveh za perilo, sosednja neba, globoko modra, prosojna neba, ki dišijo po perilu mitskih mater, ki so sedele v modrem soncu in pele morju.
Moj dan je dolg; tava kakor čreda ovac po ravnini, kjer visoko raste zelena in rumena trava ter s prebrisano nedolžnostjo zakriva ruševine stebrov in njihove marmorne kapitele, v katerih kamnitih profilacijah se igrajo očarljivi kuščarji; mladiči posnemajo odrasle in izginjajo ob zvoku bližajočega se koraka ali sunku zraka.
Hvala ti, deček, ker si edini videl, da sem slep, mi podal roko in mi pokazal pot. Hvala ti, deček, odrasel boš in se mi prikazal, ko nihče ne bo gledal: fant v srajci, ki maha, v njegovem prerezanem grlu žalosten krik, telo mladostnika, prerešetano s kroglami, nošeno na ramenih mladeničev, ki so se spustili iz votline v gori in mesto napolnili s pogrebi.
Sapica mu je pela
z globoko modrim glasom
in ga obesila
med morje in nebo
in ga pustila
stražiti izgubljene čolne.
Ti si moj amulet,
viseč
v moji deželi, viseči
med zemljo in nebom.
Druga plošča
Moj dan je čoln med drobci modrine pod zaplatami neba, jate bežečih robcev, medli zvoki v prestrašenem perju in okna, puščena odprta sapici. Moj slepi dan je slep korak v poblaznelem soncu, medtem ko sem še pred današnjim dnem metal kamenček v reko in ga videl kot smejoče se sonce, ki na vodi dela kroge.
In zdaj je moje sonce moja elegija in moje raztrgano jadro.
Nebo znotraj neba, čreda ovac, ki blodi po polju, prepredenem s prestrašenimi rastlinami in bežečimi glasovi. Glasovi, glasovi in kamnite plošče, ki plavajo v brezbrižni modrini. In iz valov, visokih kakor gore, vidim kopno, kako požira tiste, ki tavajo v zmedi, in slišim drhtenje jader ter krik ptice, ki se izmika puščici.
Moje slane oči pečejo in hrepenijo po poletju.
Kaligrafije: Khaled Al-Saai
je sirski kaligraf in vizualni umetnik, rojen leta 1970 v Homsu v Siriji. Študiral je slikarstvo na Univerzi v Damasku, kjer je diplomiral in magistriral, kaligrafijo pa je izpopolnjeval pri Hasanu Çelebiju ter leta 1998 pridobil certifikat za kaligrafijo pri IRCICA v Istanbulu.
Tretja plošča
Bled je jezik kameleonke.
Omahuje in se obrne
ter me pogleda.
Iztegne jezik proti meni in ta se daljša, jaz pa se zagledam, kako ležim na bledozelenem jeziku, s trepetajočimi vekami, ki se zapirajo in odpirajo, medtem ko mi pogled uhaja iz jantarnih oči, lebdi s sončnimi žarki nad vrhovi topolov, se pogreza navzdol in omadežuje sončevo perilo.
Ležeča na rumenem apnenčastem zidu v tihem poletju mala kameleonka zraste v velikanko,
razprostre se čez zid, da se bujne zelene rastline pomečkajo in mi ušesa napolnijo glasovi.
Ni časa za modrino, ne za pričakovanje, v večerni modrini, ko se razrašča tema in zvezde padajo na hiše.
Hlipanje vodnjaka dvigne pesem v zrak, ki suši vonj oleandra
in poželenje vse naokrog.
Drobne svetlikajoče se ličinke se skrivajo v drevesni skorji
in veke se povešajo.
Četrta plošča
Kakšna pot, kakšno nebo.
Kako dolga je pot, brez sledu ptice v modrini
in brez zveri v divjini
in brez gore, ki bi rekla: jaz sem Damask.
Tvoj opis, moj skrivnostni ujeti amulet, bom prepustil ljubimcem v karavanah, ki se vračajo iz puščav, zaprtih v knjigo, prečkajo obokane mostove in te opisujejo svojim dragim, ki si iz ljubosumja na tvojo nenavadno lepoto režejo zapestja.
Tvoj opis bom prepustil začaranemu osvajalcu, ki je taval pod tvojim obzidjem in te hotel dodati svojemu zemljevidu, prepojenemu s krvjo junakov; pustil mu bom, naj obrača plošče, ki jih je napolnil s tvojim imenom, Damask, in naj ne najde niti sledi o tebi.
Bojevnik je vrgel kopje v polje vetrnic
in stekel za njim.
Brezglavi meteorji zažigajo pesek, sapica se igra pri oknu,
in ribiči, ki so se vrnili iz sončnega zahoda, so na obali pustili goreče sence.
Modrina se skriva med kupolami,
oblaki plapolajo v jadrih in nebo se premetava v čolnih.
Kako lahko pesnik izreče tvoje ime, o popek Zemlje,
pa se mu vrata ne odprejo?
Peta plošča
Tu, na svetlikajočih se obalah, sončni zahod trešči
in se pogrezne
v globoko modrino.
Očarljivi raki se razposajeno igrajo, njihove kljukaste klešče pa za seboj puščajo sled sijočih kapelj,
drobni škorpijoni ubežijo jeziku vode in ga pustijo, da se povrne v tolmun turkizne zelenine, ki se greje na soncu,
medtem ko šepetajoči valovi pregledujejo Pozejdonovo zvezdo v pesku, oddaljene trdnjave žarijo v soju bakel in odmevi donijo iz zibajočih se čolnov.
Kolut zahajajočega sonca iz resničnega sveta povleče svoj rdeči žar in ga pokoplje v strmečih očeh.
Sem tu ali sem tam?
Šesta plošča
Tu.
Tu sem.
Brezno se prebuja, zrcaljeno v izdrtem očesu, ki se blešči v prazni očnici
in zaslepljuje z nasilno svetlobo.
Naj ostanem tu,
gost ene nevihte za drugo v temi,
medtem ko mi strupeni zrak polni pljuča na sivi, zapuščeni obali?
Kamni mi stiskajo glavo,
hudičeva rastlina lovi sapo ob mojih očeh,
moje oči pa me opazujejo, ko ležim tu.
Rastline svetlobe dihajo v podzemnih votlinah za kamnolomi, polnimi saj.
Senzorji slepote vpijajo svetlobo v velikanskih, zvijajočih se žicah.
Podobe drsijo skozi rove in me nosijo s seboj.
Pošasti z živo obarvanimi krili tavajo za svojimi lebdečimi udi v razkosanem toku.
Nagonsko opazujem tok, moje zamegljeno oko pa pošilja signale,
ki polnijo zrak s koščki mokrega papirja.
Rezgetajoč zvok zareže skozi zrak
in živalski rogovi suvajo v tok.
Mehanska mavrica z žarečimi prsmi in bradavicami se zvija in obrača,
spreminja barvo
in se zaustavi v kanalih, kjer teče tema.
Kremplji se stegujejo s koncev dolgih rok
in s prsi, prekritih z razcepljenimi luskami.
Kdo stoji tam?
In ta obraz, prekrit z modrimi podplutbami — je bil nekoč moj obraz?
***
Tu.
Tu sem.
Vidim velikanska krila, ki se spuščajo na razpokane reklamne panoje.
Kako naj vstanem, kako naj se rešim iz te pasti?
Kaligrafije: Khaled Al-Saai
velja za enega pomembnejših sodobnih mojstrov arabske kaligrafije; njegovo delo povezuje klasično kaligrafsko tradicijo z izrazito sodobnim, slikarskim pristopom. Razstavljal je mednarodno, njegova dela pa raziskujejo črko kot vizualni, ritmični in duhovni prostor.
Sedma plošča
Odpiram vrata in hodim po sencah.
Trava raste na stenah.
Suhe vitice utapljajo fantazije in razpadajo na balkonih in oknih.
Nikogar.
Tu.
Nikogar.
Hodnik, ki se je tresel pod mojimi nogami,
mi je prinesel zrak mrtvih, poblaznelih poletij.
***
Hodim in slišim razbitine smeha, ki se modro razlivajo čez belo vezeno blago; vonj včerajšnjega dne veje iz fantazij žensk, ki so prikrito šle mimo in se skrile za glasove; zasopli dihi so svoje tihe prste pustili v robcih. Za tančicami sem slišal pričakovanja, šepetanje deklic, ki je bledelo, nežne korake, ki so se oddaljevali, in loputanje vrat, puščenih odprtih, da bi kratkočasila veter.
***
Čas se je poigral z zavesami
in odšel.
Prišel je veter in sedel na zofo.
***
Sonce se spušča nad vinsko trto in zaide v hišo,
meni, slepemu, pa pušča jokajoča drevesa in zofe, ki hlipajo v sencah.
Zdaj
se obrni z menoj
in poglej
in ne pusti, da podoba pobegne iz tvojega videčega očesa
***
Katero pot naj uberem, da pridem do tebe, Damask, moje začarano mesto?
Katera vrata se mi bodo odprla, ko bom potrkal,
meni, ubežniku, ki ga preganjajo biči puščave?
Hodim po deželi, ki jo tolčejo potresi.
Brodim v oblakih pod nebom, ki se lomi.
Ogledala se drobijo in požirajo gore.
Izgubljen pod poblaznelim nebom — kadar koli dosežem deželo, jo kamenja nevidno
in ta poka pod mojimi nogami,
kot da bežim pred brezbrižnim bogom, ki mi vrže čoln, samo zato, da za njim pošlje ognjeno kroglo.
Zaprem oči in izginem v žarečem pesku.
Utrip slepote.
Utrip slepote.
Avtorju se zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
Iz angleščine, usklajeno s francoskim in arabskim prevodom, prevedla Gabriela Babnik Ouattara.
