Fotografija: Maja Drolec
Aleksander Zorn: Neumno kakor kakšno dejstvo; Beletrina 2025
Aleksander Zorn (1947) sodi med najbolj aktivne ustvarjalce svoje generacije, saj je deloval kot urednik, kritik, dramaturg, pisatelj in politik. Sprva je deloval kot urednik glasila Mlada pota, študentskega časopisa Tribuna in Radia Študent ter bil prvi predsednik ŠKUC-a. Kot dramaturg se je kalil pri eksperimentalnem gledališču Glej in Viba filmu. Sedem let je bil svobodni književnik, kritik Naših razgledov ter sourednik Nove revije, nato osemnajst let urednik pri založbi Mladinska knjiga. Od leta 2005 do 2008 je bil državni sekretar v kabinetu predsedstva Vlade RS, zatem poslanec v Državnem zboru. Za knjigo esejev Smešna žalost preobrazbe je leta 2005 prejel Rožančevo nagrado. Njegova intelektualna širina in jezikovna gibkost sta oblikovali tako literarno kot javno življenje v Sloveniji.
Neumno kakor kakšno dejstvo je izjemna avtobiografska pripoved Aleksandra Zorna, ki nas z lucidno ironijo in prefinjeno občutljivostjo popelje skozi več kot pol stoletja slovenske kulturne in družbene zgodovine. V času, ko so se meje svobode merile v centimetrih, je bil Zorn eden tistih glasov, ki je misel potiskal čez rob konvencionalnega. Zgodba ni zgolj osebna retrospektiva. Je obenem kronika generacije, ki je iskala glas sredi institucionalnih omejitev in političnih konvencij ter tudi pri tem ni bila nikoli tiho. Generacija umetnikov in intelektualcev je v veliki meri preoblikovala slovensko umetnost in kulturo sedemdesetih in osemdesetih let, slovenski duhovni prostor pa je z njenim delovanjem postal precej bolj svetovljanski in svoboden kot dotlej. Zornov lucidni, igrivi in zafrkljivi slog pripovedovanja nas popelje od njegovega otroštva do legendarne komparativistike, od alternativnih odrov do filmskih studiev, ustavi pa se tudi na uredništvu ene naših osrednjih založb.
Neumno kakor kakšno dejstvo je izjemna avtobiografska pripoved Aleksandra Zorna, ki nas z lucidno ironijo in prefinjeno občutljivostjo popelje skozi več kot pol stoletja slovenske kulturne in družbene zgodovine. V času, ko so se meje svobode merile v centimetrih, je bil Zorn eden tistih glasov, ki je misel potiskal čez rob konvencionalnega.
Avtor bralca najprej popelje v svoje otroštvo na Viču, v Langusovi ulici. Med vojno je na Mirju bombnik odvrgel bombo in na Hribčku so se potem zbirali otroci, med njimi Aleksander, ki mu je mama sešila plašček iz dekliškega svetlega plašča. Hišo je njegova družina dobila od ljudi, ki so se izselili, na cesti je bil še makadam, Zorn pa je imel le nekaj prijateljev: pekovega sina, sina vdove in sina šoferja. Mama ni hodila v cerkev. Ker je bila tedaj Langusova nekakšna vas, ljubljansko predmestje, je bilo tam tudi nekaj otrok, ki ga niso marali in so ga brcali. Nasproti hiše je stala posebna šola, kjer so po vojni živeli invalidni otroci, in dom za slepe. Pred prvim majem so vsako leto »prirohneli« tanki in iz njih so poskakali vojaki, ki so se otrokom smehljali. Ko je šel Zorn prvič na morje, se je zavedel, da je prerasel luže iz Langusove; tisto ni bil več ves njegov svet, zdaj je tam samo še stanoval. Z učitelji ni imel dobrih izkušenj, tekla je tudi kri, ni dobival dobrih ocen, je pa vedno rad bral.
Iz osnovne šole je šel na gimnazijo Vič in tedaj je vzljubil šolo. Imel je dobre izkušnje s profesorico matematike, ki je bila stroga, a neizmerno pravična. Med počitnicami je delal v vinogradih v Franciji in si za prisluženi denar kupil pisalni stroj. Želel si je pisati.
Od študentskih dni mu ostaja živ spomin na legendarno komparativistiko na Filozofski fakulteti, kjer je študiral primerjalno književnost. Študentje so se družili v NUK-u, Slovanski knjižnici, skupaj so spoznali prvo travo in hipije, kasneje pa se je njegovo življenje dogajalo v kulturnih žariščih Ljubljane: Radio Študent, revija Tribuna, Mlada pota in ŠKUC. V ospredje v knjigi stopijo tudi stranske figure – uredniki, umetniki, profesorji, politiki –, ki s svojimi pojavi obogatijo pripoved.
Zorn ne olepšuje spominov. Z nekaterimi profesorji na »Filofaksu« je imel težko izkušnjo, z drugimi se je ujel, prisluhnil njihovim predavanjem brez daha, se družil z njimi tudi v prostem času, a vse obarva z igrivo distanco in pogosto samoironijo. V poglavju Moj profesor takole piše: »Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih.«
Zorn ne olepšuje spominov. Z nekaterimi profesorji na »Filofaksu« je imel težko izkušnjo, z drugimi se je ujel, prisluhnil njihovim predavanjem brez daha, se družil z njimi tudi v prostem času, a vse obarva z igrivo distanco in pogosto samoironijo. V poglavju Moj profesor takole piše: »Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar.
Ko je profesor umrl, si je Zorn mislil: »Nekaj živega se je končalo, da je lahko naprej živelo v spominu.«
Njegova pripoved je razmišljanje svobodnega duha, ki se nikoli ni povsem uklonil sistemu; večkrat so ga vabili v komunistično partijo, povojna oblast je bila totalitarna, čuti se evropski padec socializma. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na Radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, kjer spozna, da je »Viba minirano polje z intrigami«, nato na Naše razglede, na Novo revijo, od tam pa prestopi v knjižni svet – kot urednik ene največjih slovenskih založb, Mladinske knjige. Pisatelj sam je posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja: knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, knjigo Janeza Drnovška Moja resnica in knjigo Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit in resničen.
V vseh teh vlogah je Zorn ostal mislec. V knjigi je polno pronicljivih razmislekov o vlogi intelektualca v družbi; literatura ga je osvobodila, z njo je začutil ustvarjalno svobodo, a ga vedno znova premotijo prelomni trenutki v kulturi ter napake, zgrešene iluzije: »Biseri se rodijo v bolečinah školjk, … stiske srca pa so doma v stiskah sveta. In stiska srca so raj za knjige. Raj za poezijo. Raj za dušo …« Pisatelj se večkrat spopada s samim seboj. Z ironijo razmišlja o premnogih zapisih, med njimi hudomušno navrže misel o »žuljavih delavkinih prsih«, o čemer bere v neki knjigi.
Po sedmih letih je spoznal, da nima smisla hvaliti dobre knjige in kritizirati slabe: »Grobarjenje in literarno parazitstvo se ne izplačata …«
O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: »Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč.«
A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: »Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse.«
Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: »Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse.«
Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature, kar je vedno zelo dragoceno.
Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Ko bralec bere knjigo, se počuti nagovorjenega kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sta bralec in avtor v neposrednem stiku. Ker smo mnogi doživljali iste čase, se mi Zornova »dejstva« niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad.
A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas je nekoliko zamegljen, Zornovi uvidi pa so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisateljevi osebni spomini so živi, vetrovi se dolgo niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bodo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, »so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali«.
Zorn je deloval tudi v kabinetu predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar, nato pa poslanec v Državnem zboru. Vsaki postaji je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj?
Aleksander Zorn je eden izrazitih predstavnikov te – v marsičem pogumne – generacije. Socializem je bil precej naporen čas, on pa je bil upornik; večkrat ni uspel opraviti preizkusne dobe za službo, ni hotel vstopiti v partijo. Bil je literarni kritik, gledališki in filmski dramaturg ter knjižni urednik, ki je s prodorno mislijo sooblikoval tedanjo ustvarjalno klimo in ji – če uporabimo staro sintagmo – pogosto tudi zarisoval smeri razvoja. Gre za redko iskreno in slogovno dovršeno avtobiografijo slovenskega intelektualca. Prinaša duhovite, včasih grenke, a vedno prodorne uvide v svet umetnosti, politike in mišljenja. S svojim pisanjem omogoča razumevanje slovenske kulturne scene – ne samo skozi ideje, temveč tudi skozi ljudi.
Gre za redko iskreno in slogovno dovršeno avtobiografijo slovenskega intelektualca. Prinaša duhovite, včasih grenke, a vedno prodorne uvide v svet umetnosti, politike in mišljenja. S svojim pisanjem omogoča razumevanje slovenske kulturne scene – ne samo skozi ideje, temveč tudi skozi ljudi.
Njegova intelektualna avtobiografija z naslovom Neumno kakor kakšno dejstvo je tako dragoceno pričevanje o naši – ne tako oddaljeni – zgodovini, ki se pogosto kaže kot naporna in omejujoča, a po drugi strani za svobodnega duha tudi kot izzivalna arena življenja z mnogimi slikovitimi liki v glavnih in stranskih vlogah.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
