Foto: naslovnica romana Bela je za copranje Helen Oyeyemi
Helen Oyeyemi: Bela je za copranje (prevedla Anja Radaljac, Litera 2024)
»Želela sem napisati roman o vampirjih« je dejala Helen Oyeyemi v enem izmed intervjujev, ki jih je leta 2009 dala ob izidu njene knjige Bela je za copranje. Ko sem odložila knjigo nisem bila več prepričana, kaj pravzaprav sem prebrala; grozljivko, čudovito napisan roman o medgeneracijski travmi, gotsko in mračno zgodbo o družinski sagi ali vse to naenkrat? Njena pripoved me je povsem zgrabila, knjigo sem prebrala v enem zamahu in, čeprav me je mestoma obšel srh, je bila to samo potrditev, da se me je roman dotaknil; tudi v svojem najmračnejšem kotičku pripovedi.
Avtorica je še priznala, da je želela napisati knjigo o »stradajočem dekletu in ksenofobni hiši.« A kljub temu, da sta to tudi najpomembnejši temi romana, zgodba razkriva veliko več.
Avtorica je še priznala, da je želela napisati knjigo o »stradajočem dekletu in ksenofobni hiši.«
Helen Oyeyemi je priznana, v Nigeriji rojena britanska romanopiska in avtorica kratkih zgodb. Rodila se je leta 1984, na literarno prizorišče pa je stopila z mednarodno uspešnim prvencem The Icarus Girl, ki ga je napisala še pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Znana je po nadrealističnem pripovedovanju, ki prestopa meje žanrov ter prepleta pravljice, folkloro in mitologijo s sodobnim svetom. Študirala je družbene in politične vede na kolidžu Corpus Christi v Cambridgeu ter je članica Kraljevega literarnega društva (Royal Society of Literature). Živela je v številnih svetovnih mestih; v Londonu, Parizu, Torontu in Berlinu, trenutno pa živi v Pragi.
V slovenščini smo njen prvi prevod dobili pri Založbi Litera (2024), in sicer roman Bela je za copranje (White Is for Witching). Prevedla ga je Anja Radaljac, ki je h knjigi prispevala tudi odlično spremno besedo.
V romanu se znajdemo sredi vsakdana družine Silver; mlade junakinje Mirande Silver, njenega brata dvojčka Eliota in očeta Luca. Družina živi v Dovru, v hiši, ki je preurejena v penzion. Luc kuha in peče za goste, dvojčka pa se pripravljata na zaključek šolanja in vpis na univerzo. Posebno, mračno vlogo v romanu ima sama hiša, saj v njej namreč še vedno živijo prababica Anna, babica Jennifer in mama Lily, pa čeprav so vse že pokojne. Miranda Silver (še ena v generaciji Silverjevih žensk) boleha za pico – prehransko motnjo, zaradi katere uživa kredo, baterije in druge neužitne stvari. Miranda je tudi tista, ki svoje prednice vidi in se z njimi pogovarja. Lily – Mirandina in Eliotova mama je namreč umrla na potovanju na Haitiju, kjer je delala kot fotografinja, in Mirandi se je od takrat bolezensko stanje močno poslabšalo, zaradi česar je za nekaj časa pristala tudi na zdravljenju.
V romanu se znajdemo sredi vsakdana družine Silver; mlade junakinje Mirande Silver, njenega brata dvojčka Eliota in očeta Luca. Družina živi v Dovru, v hiši, ki je preurejena v penzion.
Oyeyemi nenehno spreminja perspektivo pripovedovalca, zato je čas v romanu izmuzljiv, sama naracija protagonistov pa večperspektivna in včasih kontradiktorna. Brat dvojček Eliot je na eni strani odsoten, a je hkrati močno povezan s sestro. Potem je tu njena nigerijska študentska ljubezen Ore iz Cambridgea. Ko se dekleti približata druga drugi, Miranda znova zadiha; zaljubljena je in kljub nespečnosti, ki jo preganja, začne jesti ter postane bolj družabna. Vendar Mirando hiša nenehno kliče in želi, da se vrne nazaj v Dover.
Tako smo v nadaljevanju romana priča Mirandinemu propadanju, saj postaja fizična kopija svojih prednic in je vedno bolj nevidna, dokler dokončno ne izgine. Stavbo namreč preganjajo tako duhovi preteklih žensk kot mistične entitete, kot sta Dobražena ali soucouyant. Hiša v romanu izstopa kot živ organizem. Polna je skrivnostnih sob in spreminjajočih se prehodov ter deluje kot zlonamerna, ksenofobna, rasistična in homofobna entiteta. V njej se kvari dvigalo, elektrika izpada, stene in predmeti pa vplivajo na prebivalce. V svoji sprevrženi obliki ljubezni želi ženske iz družine Silver za vedno pokopati med svoje stene: »Rešila bi Mirando, četudi bi jo morala zlomiti«.
Radaljac v spremni besedi opozori še na en vidik romana. Izpostavlja, da tisto zares strašljivo v romanu ne izhaja zgolj iz nadnaravnih sil ali klasičnih zakonitosti grozljivk, temveč iz prepleta dveh specifičnih gotskih motivov: »grozljivke medgeneracijske travme,« ki uničuje identiteto dekleta, in »grozljivke sistemskega rasizma ter ksenofobije«, ki jo pooseblja sama hiša. Po njeni interpretaciji avtorica skozi zapleteno, večperspektivno in fragmentirano formo prikaže, kako globoko so strah pred tujim, kolonialna preteklost in potlačeni družinski vzorci vtisnjeni v prostor (hišo) in telo (prehransko motnjo), zaradi česar roman presega okvire trivialnega strašenja ter postane ostra in lirična družbena kritika sodobnega sveta.
Ko sem odložila knjigo, sta pred menoj ostali le še Miranda in njen težki boj z lastnim psihičnim bremenom. Mar ni izjemno pomenljivo, da v romanu Oyeyemijene ženske čutijo preveč, se manjšajo in postajajo vse bolj prozorne, celo bolne, medtem ko so moški trdno vpeti v zunanji svet, odsotni, predvsem pa povsem normalno delujoči? Mar ne gre v njenem romanu, navkljub zlohotnosti same hiše, iskati močnega feminističnega sporočila o vidnosti in udejstvovanju žensk, ki je že v naprej obsojeno na propad?
Mar ne gre v njenem romanu, navkljub zlohotnosti same hiše, iskati močnega feminističnega sporočila o vidnosti in udejstvovanju žensk, ki je že v naprej obsojeno na propad?
Miranda si za to prizadeva, skoraj ji uspe … Sama njeno usodo berem kot družbeno kritiko sistemov – od šolskih in zdravstvenih do samega podpornega družinskega okolja, ki so odpovedali in niso znali zagotoviti primernih pogojev za mlado odraščajočo žensko. Niti na Univerzi ji ne pomagajo, oče si domišlja, da ve kaj je zanjo najboljše, brat je umaknjen, njihovi družinski odnosi odtujeni. Miranda nima nikogar, ki bi ji pomagal, ki bi ji vsaj malo olajšal življenje.
Morda pa smo zaradi medgeneracijskih bremen ženske usojene na lastno »hišo«, ki nas skuša zlomiti, udomačiti in prikleniti nase? Zdi se, da zunanjega sovražnika, tistega »gotskega vampirja« ženske sploh ne potrebujemo, saj ga prenašamo generacijsko že v sebi kot nekaj priučenega in globoko vtisnjenega v kožo.
Naučena generacijska nemoč? Morda.
Ne glede na interpretacijo pa roman to mračnost in zadušljivost vzpostavlja kot nekaj srhljivo normalnega. In kdo drug, če ne prav ženske, to zadušljivo vzdušje še prehitro in predobro poznamo?
Oziroma kot je v enem izmed intervjujev povedala Oyeyemi: »Ženska norost je nekaj, kar me zelo zanima, kako se lahko manifestira, kaj pomeni, kakšni pritiski prisilijo nekoga v takšno vedenje. Skoraj obsedena sem z norostjo.«
Morda pa nam želi povedati Oyeyemi, da ženska norost ni nikoli bolezen, ampak je vedno znamenje upora. Morda je to tudi edini Mirandin jezik, ki ga ima na voljo, da se upre očetu, bratu in vlogi, ki ji je bila že v naprej določena.
Morda pa nam želi povedati Oyeyemi, da ženska norost ni nikoli bolezen, ampak je vedno znamenje upora.
Zgodba, ki jo je napisala Oyeyemi, je izjemno privlačna in berljiva. Bralca sicer velikokrat pušča v nejasnosti, saj se izogiba klasičnim zaključkom in tako odpira prostor lastnim interpretacijam.
Po drugi strani pa težko rečemo, da gre za tipično grozljivko, vsekakor ne gre za vampirsko zgodbo, čeprav je pripoved na trenutke izjemno tesnobna in zlohotna. Težko bi zapisali, da gre za lahkotno branje, je pa delo dovolj odprto in ambiciozno, da si preprosto želimo priti do konca.
Vsekakor gre za izjemno liričen roman, ki me je povsem očaral.
