Foto: ustvarjeno z umetno inteligenco
O romanu Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara
Obstajajo knjige, ki nas spomnijo na preteklost.
In obstajajo knjige, ki nas spomnijo na prihodnost.
Ne na tisto, ki prihaja, temveč na tisto, ki je nikoli ne bo.
Na prihodnost, ki smo si jo nekoč predstavljali zase. Na življenje, ki bi ga lahko živeli. Na odločitve, ki jih nismo sprejeli. Na ljudi, ki so v nekem trenutku stali pred nami kot obljuba, nato pa počasi izginili v eno izmed številnih različic sveta, ki se niso zgodile.
Ko sem zaprla roman Gabriele Babnik Ouattara Nostalgija po prihodnosti, najprej nisem razmišljala o slikarstvu. Nisem razmišljala o Ivani Kobilci, čeprav njena senca spremlja skoraj vsako stran romana. Nisem razmišljala niti o Parizu, Berlinu ali Sarajevu, mestih, skozi katera se premikajo junaki v romanu.
Razmišljala sem o nečem veliko bolj vsakdanjem in hkrati veliko bolj bolečem.
O vseh tistih življenjih, ki jih človek nosi v sebi.
O življenjih, ki jih ni nikoli živel.
S starostjo namreč ne izgubljamo samo ljudi. Ne izgubljamo samo krajev. Ne izgubljamo samo časa.
Počasi izgubljamo tudi svoje možnosti.
Včasih verjamemo, da lahko postanemo skoraj karkoli. Da bomo ljubili določene ljudi. Da bomo živeli v določenih mestih. Da bomo napisali knjige, ki jih želimo napisati. Da bomo postali različice sebe, ki jih občudujemo.
Potem minejo leta.
Nekatere poti se odprejo.
Druge se zaprejo.
Včasih verjamemo, da lahko postanemo skoraj karkoli. Da bomo ljubili določene ljudi. Da bomo živeli v določenih mestih. Da bomo napisali knjige, ki jih želimo napisati. Da bomo postali različice sebe, ki jih občudujemo.
Potem minejo leta.
Nekatere poti se odprejo.
Druge se zaprejo.
In nekega dne ugotovimo, da nas ne spremljajo samo spomini na to, kar se je zgodilo, temveč tudi spomini na to, kar se ni.
Prav zato se mi zdi naslov romana eden najlepših in najbolj natančnih naslovov, ki sem jih prebrala v zadnjih letih.
Nostalgija po prihodnosti.
Dovolj je, da ga izgovorimo naglas, pa že razumemo, da ne govori samo o njegovih junakih.
Govori o vseh nas.
Čeprav roman temelji na življenju Ivane Kobilce, se mi zdi, da Gabriela Babnik Ouattara ni napisala biografskega romana v običajnem pomenu besede.
Ive je ne zanima kot zgodovinska osebnost. Ne zanima je predvsem kot velika slikarka, ki je ustvarjala v Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu. Zanima jo kot ženska, ki je poskušala živeti življenje po lastnih pravilih.
To pa konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja ni bila majhna ambicija.
Ko danes govorimo o Ivani Kobilci, pogosto govorimo o njenem uspehu. O slikah. O razstavah. O mestu, ki ga zaseda v zgodovini slovenske umetnosti. Gabrielo pa, kot se zdi, zanima nekaj drugega. Zanima jo cena tega uspeha.
Toda cena uspeha v romanu ni omejena le na Ivano Kobilco.
Gabriela Babnik Ouattara: Nostalgija po prihodnosti (Beletrina 2025)
Zdi se, da Gabriela Babnik Ouattara podobno vprašanje postavlja skoraj vsem svojim umetnikom.
Ali umetnost od človeka zahteva več kot mu vrača?
Ali ustvarjanje opraviči samoto, izgubljene odnose, nenehna odhajanja in občutek, da nikoli zares ne pripadaš nikamor?
Njeni junaki ne dvomijo v vrednost umetnosti. Dvomijo predvsem v lastno sposobnost, da bi hkrati živeli in ustvarjali. Kot da bi bili prisiljeni izbirati med življenjem in njegovim odsevom.
Prav zato roman Nostalgija po prihodnosti ni le zgodba o umetnosti, temveč tudi zgodba o ceni, ki jo človek zanjo plača.
Kaj mora ženska izgubiti, da lahko ostane zvesta sama sebi?
Koliko samote je skrite za svobodo?
Koliko odpovedi?
Koliko neizživetih možnosti?
Iva skozi roman potuje od mesta do mesta, od ateljeja do ateljeja, od odnosa do odnosa, toda ob branju sem imela občutek, da ne išče le umetnosti. Išče obliko življenja, v kateri bi lahko ostala zvesta sebi.
Prav zato se mi zdi, da je Iva veliko več kot literarna različica Ivane Kobilce.
Postane podoba vseh žensk, ki so morale izbirati med pripadnostjo in svobodo.
In zato njen boj še danes deluje presenetljivo sodobno.
Čeprav se roman nenehno vrača k vprašanjem ljubezni, pripadnosti in izgube, v njegovem središču ostaja tudi umetnost. Ne kot okras zgodbe in ne kot dokaz izjemnosti njegovih junakov, temveč kot eden od načinov, kako se človek upira minljivosti. Gabriela Babnik Ouattara umetnosti ne razume kot poklic ali družbeni položaj, ampak kot globoko človeško potrebo. Njeni umetniki ustvarjajo zato, ker slutijo, da življenje samo po sebi ni dovolj. Ker želijo nekaj ohraniti. Ujeti obraz, trenutek, občutek ali svet, za katerega vedo, da bo nekoč izginil.
Zato se mi zdi pomembno, da je v središču romana prav Ivana Kobilca. Ne le zato, ker je bila velika slikarka, temveč zato, ker njeno življenje razkriva eno temeljnih vprašanj umetnosti: kaj ostane za človekom, ko ga ni več? Slike, zgodbe in spomini so v romanu ves čas v dialogu z minljivostjo. Morda je tudi ustvarjanje ena od oblik nostalgije po prihodnosti – poskus, da bi nekaj iz sedanjosti preživelo v času, ki ga sami ne bomo nikoli dočakali.
Zato se mi zdi pomembno, da je v središču romana prav Ivana Kobilca. Ne le zato, ker je bila velika slikarka, temveč zato, ker njeno življenje razkriva eno temeljnih vprašanj umetnosti: kaj ostane za človekom, ko ga ni več? Slike, zgodbe in spomini so v romanu ves čas v dialogu z minljivostjo. Morda je tudi ustvarjanje ena od oblik nostalgije po prihodnosti – poskus, da bi nekaj iz sedanjosti preživelo v času, ki ga sami ne bomo nikoli dočakali.
V središču romana stoji še ena skrivnost.
Gretor.
Med branjem sem se večkrat spraševala, kdo pravzaprav je. Ne kot literarni lik, temveč kot sila, ki premika življenja drugih ljudi.
Na prvi pogled je umetnik. Karizmatičen moški, ob katerem se zbirajo ženske, prijatelji, občudovalci in sopotniki. Toda bolj ko roman napreduje, manj se zdi, da imamo opravka z običajnim človekom.
Gretor postaja nekaj izmuzljivega.
Za nekatere je velika ljubezen.
Za druge obljuba drugačnega življenja.
Za tretje zgolj iluzija.
Zanimivo je, da ga skoraj nihče ne uspe zares zapustiti. Tudi ko izgine iz njihovega vsakdana, ostaja prisoten v njihovih mislih, spominih in odločitvah. Kot da ne pripada samo svojemu življenju, temveč tudi življenjem drugih.
Morda prav zato Gretor ni najzanimivejši kot oseba. Najzanimivejši je kot vprašanje.
Kaj je tisto, kar človeka spremlja desetletja?
Toda Gretor ni samo velika ljubezen, iluzija ali neuresničena želja.
V njem je še nekaj drugega.
Nekaj, kar presega intimne odnose in sega v zgodovino, politiko in vprašanje pripadnosti.
Kot Afričan v Evropi nosi izkušnjo človeka, ki nikoli ne pripada popolnoma svetu, v katerem živi. Njegova karizma ni ločena od njegove ranjenosti. Njegova želja po vplivu ni ločena od občutka izključenosti. Njegova obsedenost z umetnostjo in afriškimi artefakti ni le zbirateljska strast, temveč tudi poskus vračanja izgubljene zgodovine.
Prav zato se mi zdi, da Gretor ni le eden najbolj skrivnostnih likov romana, temveč tudi eden njegovih najpomembnejših simbolov. Predstavlja svet, ki ga je Evropa stoletja opazovala, redkeje pa zares poslušala.
Morda je prav zato tako neulovljiv.
Ker ni zgolj človek.
Je tudi vprašanje o tem, komu pripada zgodovina, komu pripada spomin in kdo ima pravico pripovedovati zgodbo.
Čeprav se Nostalgija po prihodnosti razteza čez mesta, države in desetletja, sem imela med branjem občutek, da v njegovem središču obstaja še eno mesto.
Sarajevo.
Ne zato, ker bi bilo v romanu najpogosteje prisotno. Ne zato, ker bi se tam zgodili najpomembnejši dogodki. Temveč zato, ker se prav tam nekaj spremeni.
V ljudeh.
V pogledu na svet.
V načinu, kako roman diha.
Morda sem to občutila tudi zato, ker Sarajevo nosim v sebi. Težko ločim mesto od spomina, spomin od jezika in jezik od ljudi. Toda med branjem sem imela občutek, da Gabriela Babnik Ouattara Sarajeva ne uporablja kot kulise. Ne zanima je eksotika mesta na robu imperijev. Zanima jo nekaj veliko bolj krhkega.
Način, kako se ljudje srečujejo.
Kako živijo drug ob drugem.
Kako se njihove zgodbe prepletajo.
Kako mesto počasi postane večje od vseh, ki živijo v njem.
Zato je Sarajevo v romanu Nostalgija po prihodnosti več kot geografska točka. Postane prostor možnosti. Prostor, v katerem se srečujejo jeziki, vere, kulture in usode. Svet, ki ga danes pogosto opisujemo kot izgubljenega, Gabriela Babnik Ouattara pa ga prikliče brez nostalgije in brez idealiziranja.
To ni raj.
To ni pravljica.
To je živ svet.
Poln napetosti, protislovij, želja in razočaranj.
Morda prav zato deluje tako resnično.
Zato je Sarajevo v romanu Nostalgija po prihodnosti več kot geografska točka. Postane prostor možnosti. Prostor, v katerem se srečujejo jeziki, vere, kulture in usode. Svet, ki ga danes pogosto opisujemo kot izgubljenega, Gabriela Babnik Ouattara pa ga prikliče brez nostalgije in brez idealiziranja.
To ni raj.
To ni pravljica.
To je živ svet.
Poln napetosti, protislovij, želja in razočaranj.
Morda prav zato deluje tako resnično.
Ko pomislim na sarajevske strani romana, spomnim se občutka, da so njegovi junaki za kratek čas verjeli, da bodo njihova življenja postala nekaj drugega. Nekaj večjega. Nekaj, kar bo trajalo.
Toda prav tu se znova vrnemo k naslovu romana.
Nostalgija po prihodnosti.
Ker so tudi mesta podobna ljudem. Tudi mesta imajo prihodnosti, ki se nikoli ne zgodijo.
In morda je Sarajevo v tem romanu to.
Ena od prihodnosti, ki je ostala neizživeta.
Ob tem pa ne morem mimo načina, kako je roman napisan.
Danes nastaja veliko zgodovinskih romanov. Nekateri očarajo z raziskavo. Drugi z natančnostjo pri obnavljanju preteklosti. Tretji z obiljem podatkov, ki bralcu omogočajo vpogled v čas, ki ga ni nikoli doživel.
Gabriela Babnik Ouattara izbere drugačno pot.
Preteklosti ne rekonstruira.
Naseljuje jo.
Zato med branjem nikoli nisem imela občutka, da spremljam zgodovinsko gradivo, preoblečeno v literaturo. Imela sem občutek, da hodim med ljudmi. Da poslušam njihove pogovore, njihove zamolke, njihove strahove in njihove želje.
Njena največja pripovedna moč ni v velikih dogodkih, temveč v podrobnostih. V pogledih, ki trajajo nekoliko predolgo. V stavkih, ki ostanejo nedokončani. V občutku, da se najpomembnejše stvari pogosto zgodijo med besedami in ne v njih.
Zaradi tega roman nikoli ne postane biografija Ivane Kobilce. Še manj postane zgodovinska razprava o umetnosti. Ostaja literatura.
Literatura v najlepšem pomenu besede.
Prostor, v katerem nas ne zanimajo samo dejstva, temveč predvsem ljudje.
In prav v tem se skriva ena največjih odlik romana. Gabriela svojim junakom ne sodi. Ne razlaga jih. Ne poskuša jih pojasniti do konca. Dovoli jim, da ostanejo protislovni, ranljivi in včasih celo nerazumljivi.
Takšni kot ljudje tudi smo.
Posebno mesto v romanu pripada jeziku.
Gabriela Babnik Ouattara piše drugače od večine sodobnih pripovednikov. Njenih stavkov ne vodi želja po zgodbi, temveč po občutju. Zdi se, kot da jo bolj kot vprašanje, kaj se bo zgodilo, zanima vprašanje, kako nekaj ostane v človeku.
Zato njen jezik deluje impresionistično. Prizorov ne gradi z dogodki, temveč s podrobnostmi, pogledi, predmeti in razpoloženji. Včasih se zdi, da ne opazuje sveta kot pisateljica, temveč kot slikarka. Kot nekdo, ki poskuša ujeti svetlobo na obrazu, spremembo izraza ali komaj opazen premik v odnosu med dvema človekoma.
Prav v tem se skriva posebnost njenega pisanja. Njeni liki redko povedo vse, kar mislijo. Še redkeje pojasnijo sami sebe. Veliko pomembnejše od izrečenega postane zamolčano. Veliko pomembnejše od dejanj postane vzdušje, ki jih obdaja.
Takšen način pisanja od bralca zahteva potrpežljivost. Gabriela ne piše romanov, ki bi jih prebirali zaradi napetega dogajanja. Njene knjige se odpirajo počasi. Kot impresije, pred katerimi je treba nekaj časa stati in jih opazovati od daleč, da bi jih zares videli.
Toda prav zaradi tega ostanejo v nas.
Njene najlepše strani niso tiste, na katerih se zgodi največ. Najlepše so tiste, na katerih se skoraj ne zgodi nič, pa vendar po branju nosimo občutek, da smo se nečemu zelo približali. Človeku. Spominu. Izgubi. Ali pa življenju, ki se je za hip pokazalo v vsej svoji krhkosti.
Njene najlepše strani niso tiste, na katerih se zgodi največ. Najlepše so tiste, na katerih se skoraj ne zgodi nič, pa vendar po branju nosimo občutek, da smo se nečemu zelo približali. Človeku. Spominu. Izgubi. Ali pa življenju, ki se je za hip pokazalo v vsej svoji krhkosti.
Morda je prav zato Nostalgija po prihodnosti roman, ki ga ni mogoče prebrati na hitro. Zahteva pozornost, potrpežljivost in pripravljenost, da se prepustimo njegovemu ritmu. Tisti, ki to storijo, pa bodo nagrajeni z nečim redkim – z občutkom, da niso prebrali zgodbe o preteklosti, temveč roman o tistih delih človeškega življenja, ki jih je najtežje ubesediti.
Ob Gabrieli Babnik Ouattara se pogosto omenja erotika. Toda med branjem Nostalgije po prihodnosti sem imela občutek, da ta oznaka pove veliko premalo.
Njeno zanimanje ni usmerjeno v erotiko samo po sebi. Veliko bolj jo zanimajo telo, bližina in želja kot temeljne človeške izkušnje. Njeni liki niso zgolj misleča bitja, temveč ljudje iz mesa in krvi, ki hrepenijo, ljubijo, se bojijo osamljenosti in iščejo stik z drugim človekom.
Prav zato so telesa v njenem pisanju tako prisotna. Ne kot provokacija in ne kot okras, temveč kot prostor, v katerem se razkrivajo najgloblja protislovja njenih junakov. Včasih je bližina izraz ljubezni. Drugič izraz moči. Tretjič poskus, da bi za hip premagali občutek osamljenosti.
Gabriela Babnik Ouattara dobro razume nekaj, kar literatura pogosto pozablja. Da človek ne živi samo v jeziku, idejah in spominih. Živi tudi v telesu. In da so nekatere resnice o nas samih dostopne šele takrat, ko se odpovemo potrebi, da bi vse pojasnili z razumom.
Morda prav zato njeni najbolj intimni prizori niso nujno najbolj erotični. Pogosto so najbolj ranljivi. V njih se razkrijejo želje, strahovi in pomanjkanja, ki jih njeni liki sicer skrbno skrivajo pred svetom.
Telesnost v tem romanu zato ni stranska tema. Je eden od jezikov, v katerih Gabriela Babnik Ouattara pripoveduje o človekovi potrebi po bližini.
Med prebiranjem Nostalgije sem večkrat pomislila, da človek z leti postaja zbirka različnih življenj.
Eno je tisto, ki ga je zares živel.
Druga ostanejo nekje ob poti.
V odločitvah, ki jih ni sprejel. V ljudeh, ki jih ni izbral. V mestih, v katerih ni ostal. V besedah, ki jih ni izrekel. V ljubeznih, ki se niso razvile tako, kot si je nekoč predstavljal.
Med prebiranjem Nostalgije sem večkrat pomislila, da človek z leti postaja zbirka različnih življenj.
Eno je tisto, ki ga je zares živel.
Druga ostanejo nekje ob poti.
V odločitvah, ki jih ni sprejel. V ljudeh, ki jih ni izbral. V mestih, v katerih ni ostal. V besedah, ki jih ni izrekel. V ljubeznih, ki se niso razvile tako, kot si je nekoč predstavljal.
Večina teh življenj sčasoma potihne. Nekatera pa ostanejo. Ne kot obžalovanje, temveč kot tiha prisotnost. Kot vprašanje, ki se občasno vrne in nas za trenutek spomni, da bi lahko bilo tudi drugače.
Prav zato se mi zdi, da Gabriela Babnik Ouattara ni napisala romana o preteklosti.
Napisala je roman o možnostih.
O tistih krhkih in neulovljivih možnostih, ki človeka spremljajo še dolgo potem, ko je njihova priložnost že minila.
Njeni junaki ne žalujejo samo za ljudmi, ki so jih izgubili. Žalujejo tudi za različicami sebe, ki niso nikoli zaživele. Za prihodnostmi, ki so nekoč obstajale kot obljuba in se nato neopazno spremenile v spomin.
Morda prav zato roman nosi naslov Nostalgija po prihodnosti.
Ker govori o eni najbolj nenavadnih in hkrati najbolj človeških oblik hrepenenja.
O hrepenenju po nečem, kar se ni nikoli zgodilo.
In morda prav zato knjiga ostane z bralcem.
Ne samo zaradi zgodbe.
Ne samo zaradi zgodovinskih okoliščin.
Ne samo zaradi umetnosti.
Temveč zato, ker v nekem trenutku prepoznamo, da tudi sami v sebi nosimo življenja, ki jih nismo živeli.
Ko sem z branjem prišla do konca, nisem razmišljala o njegovem koncu.
Razmišljala sem o naslovu.
In o tem, kako redko literatura tako natančno poimenuje občutek, za katerega sploh nismo vedeli, da ga poznamo.
To je velika moč romana.
Ne ponuja odgovorov.
Ne išče tolažbe.
Le tiho in vztrajno opominja, da človeka ne oblikuje samo to, kar je doživel, temveč tudi vse tisto, kar bi lahko bilo.
In da so včasih prav neizživete prihodnosti tiste, ki nas spremljajo najdlje.
