Fotografija: Pexels
Nadaljevanje eseja Rehame Al-Saba Na tvojem pragu
1. Krog omejitev
Po čemer vsi hrepenimo, je občutek varnosti. Z vso svojo bolečino sem si ga želela, čeprav sem vedela, da je varnost, ki sem jo v preteklih letih vsilila sama sebi, popolnoma nerealna. Nevarnost sem čutila v kosteh, vsi moji pretekli jazi pa so se mi vrnili kričeči v glasovih, ki jih ni mogoče prezreti.
Laila. Moraš pobegniti. Pobegni nazaj v mesto, ki si ga prvič imenovala dom.
»Amen,« sem rekla.
***
Ko sem se vračala v mesto, ki sem ga prvič imenovala dom, sem prečkala križišče, kjer sem nekoč živela. Vzela sem taksi in se odpeljala proti hiši. Ko sem prestopila meje mesta, sem se spomnila trenutka, ko je Dante vstopil v svoj Inferno. Vrata v pekel so bila vrezana s stavki, ki se jih nisem mogla jasno spomniti, razen vrstice, ki se je glasila:
»Skozi mene vodi pot v žalostno mesto; skozi mene vodi pot v večno žalost.«
Nisem Dante, in ne morem ne soditi drugim ne jih postavljati v kroge, kjer bijejo vojne človeške duše. Ne. Nisem Dante. A od trenutka, ko sem prestopila vhod, sem vedela, da sem vstopila v svoj lastni osebni Inferno, kjer bom živela in bila ujeta, kjer se bom spominjala sebe, kako se spotikam med njegovimi krogi.
Nisem Dante, in ne morem ne soditi drugim ne jih postavljati v kroge, kjer bijejo vojne človeške duše. Ne. Nisem Dante. A od trenutka, ko sem prestopila vhod, sem vedela, da sem vstopila v svoj lastni osebni Inferno, kjer bom živela in bila ujeta, kjer se bom spominjala sebe, kako se spotikam med njegovimi krogi.
Tudi nisem samo ena Laila, ampak so se naselili vsi moji pretekli jazi. Ne vem, če sem jaz ustvarila njih, jih vzgojila in jim dodelila pravico in sposobnost, da me nadvladujejo. Morda so se rodili z mano. Ali pa sem jih morda ustvarila zato, da bi upravičila svoje lastne pomanjkljivosti, da bi lahko rekla, da nisem bila jaz, ampak oni. Bila sem igračka, s katero so se igrali, a kljub temu mi je pogosto uspelo vplivati nanje, postaviti meje, jih spraviti pod kontrolo.
Bila sem presenečena nad novimi, asfaltiranimi cestami, ki niso bile nič podobne tistim, kakršne so bile, preden sem odšla. Včasih so bile polne lukenj in ležečih policajev, ki so jih prebivalci izdelovali po svoji meri, vsak po svojih muhah. Eden bi oblikoval ležečega policaja iz neenakomernih kosov betona, drugi bi položil debele, dvojno prepletene vrvi. Bilo je redko najti celo majhen del ceste, ki ne bi bil razpokan ali razrit, zato me je presenetilo, ko sem ugotovila, da so zdaj nove, lepo urejene in varne za vožnjo. Pri semaforju, ki je ločeval dve guberniji, sem opazila otroka, ki je tipal po zidu, na katerem sta bili naslikani dve povedi:
»Otroci imajo pravico do izobraževanja in do zaščite pred nasiljem.«
»Vsi smo proti otroškemu delu.«
Bilo je očitno, da je otrok, ki je preskakoval zid, delal kot berač, in to me je spomnilo na čase, ko sem sama beračila kot otrok. Spomin mi je zasijal v mislih in videla sem sebe, majhno Lailo, na mestu tega otroka. Poklicala sem ga in ukazala vozniku, naj počaka.
Bilo je očitno, da je otrok, ki je preskakoval zid, delal kot berač, in to me je spomnilo na čase, ko sem sama beračila kot otrok. Spomin mi je zasijal v mislih in videla sem sebe, majhno Lailo, na mestu tega otroka. Poklicala sem ga in ukazala vozniku, naj počaka.
»Kako ti je ime, habibi?«
»Moje ime je Ahmed.«
»Tvoje ime je čudovito. Nimam denarja, da bi ti ga dala, a sem ti želela reči samo to: posveti se učenju. Kot vidiš, piše tam na zidu, da imaš pravico do izobraževanja, ne do dela.«
»Poberi se.«
V resnici nisem govorila z otrokom, temveč s svojim lastnim spominom. Poskušala sem najti pot nazaj do spomina na čas, ko se je nek moški približal meni, rekel, da je moje ime čudovito, in mi naročil, naj se posvetim učenju. Nasmehnila sem se Ahmedu in se zasmejala, vedoč, da mu zapovedujem besede brez pomena, da ga uporabljam kot most do trenutka blaženosti v mojem lastnem spominu.
Pustila sem otroka, se vrnila v avto in se znova odpravila domov.
Na vsakem križišču, metaforičnem ali ne, se zablešči naključje, ki vedno prepusti končno odločitev ne meni, temveč sreči. Prav naključje me torej vleče k odločitvam, ki so že sprejete, ali k tistim, ki bodo kmalu.
Včasih se imenujem hči sreče.
Moja mati je poskusila odpraviti breme mojega obstoja, ko sem bila še plod v njeni maternici. Nisem se ujemala v družinsko enačbo, nisem bila pričakovana in družina ni imela finančne gotovosti. Nosečnost se je zgodila po naključju, jaz pa sem vsilila svojo prisotnost tej družini, zavrnila splav, zanemarjanje ali prikrajšanje za užitke življenja. Zato sem se mame oklepala z divjim upiranjem, skoraj sem jo ubila.
Nisem se ujemala v družinsko enačbo, nisem bila pričakovana in družina ni imela finančne gotovosti. Nosečnost se je zgodila po naključju, jaz pa sem vsilila svojo prisotnost tej družini, zavrnila splav, zanemarjanje ali prikrajšanje za užitke življenja. Zato sem se mame oklepala z divjim upiranjem, skoraj sem jo ubila.
Po devetih mesecih in pol sem brcnila topli trebuh in se izmuznila ven tiho, z odprtimi očmi, osupnjena od bleščečega in novega belega sveta okoli sebe. Prav tako sem pozabila jokati kot drugi otroci, dokler me zdravnik ni prebudil z udarcem po moji desnici – tako mi je mama kasneje pripovedovala to zgodbo – dokler nisem zavpila in vpila še skoraj celo uro, preden je zdravnik obžaloval svoje dejanje in se opravičeval očetu:
»Ta udarec ni bil tako močan. Prisegam.«
Moji starši so pozabili zapeti adhan v moje uho, in morda ravno zato sem poseljena. Poseljena s svojimi preteklimi jazovi.
Nekateri ljudje, ki so vedeli, da je moj oče pozabil zapeti adhan v moje uho, so mi govorili, da me bodo na Dan sodbe uvrstili med nevernike.
Moj oče je to večkrat poskušal ovreči, govoril je, da je hadis, ki omenja petje adhana v uho novorojenčka, šibek, ali pa da ga je v resnici zapel in da govorice niso resnične. Kljub temu so ljudje to še naprej govorili.
Od najzgodnejših dni sem v sebi omahovala. Tisto, po čemer je hrepenelo moje srce, ni bila smer, v katero se je gibalo moje telo, in skozi leta me je življenje vleklo naprej in nazaj med tem, kar je želelo moje srce, in tem, kar je hotel moj um. Med tem, čemur sledijo moje oči, in tem, kar moja pot zanika.
Naključno srečanje s tistim otrokom se mi je zdelo kot prevara mojega spomina. To naključje me je spomnilo name, sedemletno, ko sem prvič slišala besedo odločitev – izrekel jo je električar, ki je naznanil, da je bila sprejeta odločitev o prekinitvi dobave elektrike v našo hišo.
Tisti dan sem razumela, da odločitev pomeni idejo, ki začne delovati, in takrat sem se odločila, da bom delala kot beračica. Če sem iskrena, povezave med električarjem in mojo odločitvijo za beračenje v resnici ne razumem povsem. Toda takšni so spomini.
Tisti dan sem razumela, da odločitev pomeni idejo, ki začne delovati, in takrat sem se odločila, da bom delala kot beračica. Če sem iskrena, povezave med električarjem in mojo odločitvijo za beračenje v resnici ne razumem povsem. Toda takšni so spomini.
Moja družina ni bila revna, a tudi premožna ne. Tudi pomena družbenega položaja sploh nisem poznala, a sem srečala toliko otrok, ki so delali tako, da sem mislila, da je to delo posebej izdelano za otroke.
Poletne počitnice so me dolgočasile, ker sem se doma samo vrtela, ujeta k televiziji, ki so jo obvladovali tisti, starejši od mene. Ko je prišla moja vrsta, so se risanke že zdavnaj končale.
Spomnila sem se, kako sem tistega jutra skrbno pripravila svoj odhod na ulico. Seveda to ni bilo prvič, da sem se podala na ulico; našo četrt sem že poznala kot svoj žep. A tisti dan je bil drugačen. Čepela sem ob lončkih z rožami pri vhodu, ki jih je mama postavila tja, da bi vzgojila meto in baziliko. Zanemarila jih je in zemlja se je zdela kot pepel, zato sem zajela pest v dlan in si prekrila obraz in lase. Potem sem si stopala drgnila po tleh, razmazala prah po sebi, tako da sem izgledala kot eden tistih otrok, do katerih čutimo usmiljenje. Hotela sem biti kot oni. Hotela sem si prislužiti sočutje.
Spomini na beračenje, ki mi jih je priklical tisti otrok, so mi priklicali še mnoge druge podrobnosti, kot je trenutek, ko mi je nek pešec podal denar in vprašal:
»Kako ti je ime, srčica?«
»Moje ime je Laila.«
»Tvoje ime je čudovito. Poskrbi zase in ne pozabi na učenje. To bo izboljšalo tvoje življenje. Otroci imajo pravice, kot je izobraževanje in varnost pred nasiljem.«
Takrat nisem razumela ničesar, kar je rekel po »tvoje ime je čudovito«, in me ni zanimalo ničesar razen denarja.
En spomin povleče za sabo drugega …
Avtorici in urednici ArabLit, kjer je bilo besedilo prvotno objavljeno, se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo.
