Fotografija: Naslovnica romana Ženske v temi Maje Haderlap
Roman Ženske v temi (Goga, 2025, prevedel Štefan Vevar) Maje Haderlap je zgrajen kot večglasna, fragmentarna pripoved, v kateri se struktura ne opira na linearni razplet, temveč na plastenje spominov, notranjih monologov in izmenjavo pesrpektiv različnih ženskih likov. Poglavja so kratka, pogosto asociativna, med seboj povezana tematsko in motivno, ne pa kronološko. Takšna zgradba poudarja notranji čas – tok zavesti, travme, molk in dediščino neizrečenega, kar omogoča, da se individualne zgodbe prelivajo v kolektivno izkušnjo. Roman tako deluje kot mozaik glasov, kjer se pomen gradi postopoma, skozi ponavljanje podob, zamolke in prekinitev.
Osrednja junakinja Mira je ženska, ki ustvarja distanco do same sebe. Ne gre toliko za to, da bi bila brezbrižna, bolj za njeno strategijo preživetja. Mira je opazovalka, vajena notranjega umika, vendar natančna v zaznavah in previdna v izražanju svojih čustev. K materi Ani potuje, ker preteklosto ni več mogla zaobiti; materina starost ter propadajoča hiša sta jo prisilili v vrnitev v prostor, kjer so se molk, sram in odpovedi nalagali generacijsko. Potovanje k materi tako ne napoveduje toliko sprave, kot gre bolj za izpostavitev; Mira se znajde v bližini ženske, ki je preživela tako, da je svoja resnična čustva potisnila v temo, in na nek način hčerki tudi ni znala prenesti jezika, s pomočjo katerega bi se med njima ustvarila bližina.
Osrednja junakinja Mira je ženska, ki ves čas ustvarja distanco do same sebe. Ne gre toliko za to, da bi bila brezbrižna, bolj za njeno strategijo preživetja. Mira je predvsem opazovalka, vajena notranjega umika, vendar natančna v zaznavah in previdna v izražanju svojih čustev.
Mirin odnos do slovenskega jezika je ambivalenten, zaznamovan z izgubo in nelagodjem. Slovenščina, jezik opredelitve, politična drža, ki je spodkopavala zaželeno nemško identiteto, kot beremo v romanu, je zanjo predvsem jezik spomina, otroštva, domačijskosti; nenazadnje pa je tudi jezik tišine. Mira ga nosi kot sled. Razume ga, a se v njem nikoli ni mogla povsem naseliti. Prav v tej razpoki pa se razkrije ena osrednjih napetosti romana. Jezik je z Mirine perspektive razumljen kot nekaj, kar naj bi pomenilo pripadnost, a namesto tega kaže na odtujenost. Tako kot odnos z materjo tudi odnos do jezika ostaja neizrečen, prekinjen, zaznamovan z občutkom, da bistveno vedno ostaja izven njegovega dosega.
Mira, poročena in varno umeščena v dunajski vsakdan, z vnovičnim srečanjem z Jurijem izgubi iluzijo, da je preteklost mogoče preprosto odložiti. Jurij ni zgolj njena mladostna ljubezen, temveč toliko kot sprožilec; z njim se odpre zgodovina politične naivnosti in skoraj osebnega zloma. Zgodba z razstrelivom – mišljena kot simbolna gesta, skoraj otroško prepričanje, da bi bilo mogoče na ta način opozoriti mednarodno javnost na koroški problem, se izteče v brutalno streznitev. Jurija so tedaj odpustili iz vojaške službe, Mira pa je pobegnila: Dunaj je zanjo postal distance, pozabljanja in navidezne stabilnosti.
Vmes se Ani in Mira srečujeta, pogovarjata, dobimo določen uvid v njun kompleksen odnos. Roman je prešpikan s pesniškimi pasažami in prebliski. Vse zgodbe se razpletajo počasi in po asociativi logiki. Nekaj časa se zdi, da je zelo pomembno, na katerem mestu pisateljica poda katero informacijo, a ne gradi klasičnega dramaturškega loka. Vztraja v razpršenosti in tako dobimo občutek, da so življenja teh likov povezana predvsem skozi razpoke in nezmožnost, da bi preteklost kdaj lahko zares dobila zaključeno obliko ali da bi lahko vodila k spravi.
Nekaj časa se zdi, da je zelo pomembno, na katerem mestu pisateljica poda katero informacijo, a ne gradi klasičnega dramaturškega loka. Vztraja v razpršenosti in tako dobimo občutek, da so življenja teh likov povezana predvsem skozi razpoke in nezmožnost, da bi preteklost kdaj lahko zares dobila zaključeno obliko ali da bi lahko vodila k spravi.
Ob srečanju z Jurijem se Mira prestraši, da bi ta opazil njeno notranje razpadanje. Njena nepripadnost slovenski narodni manjšini in tudi njena nezainteresiranost za slovenski jezik očitno nista edina razloga za neizpolnjenost in večno žalost. Njeno trenutno stanje je povezano tudi z odnosom do smrti, ki je v romanu Maje Haderlap osvetljena iz različnih perspektiv, Kasneje se izkaže, da je Mira obtožena očetove smrti. Na ta način postane razumljivo, zakaj je zbežala iz Bele, zakaj je Dunaj zanjo predstavljal pribežališče in nenazadnje tudi, zakaj ima tako zapleten odnos z materjo.
V romanu Ženske v temi pa Maja Haderlap ne gradi le družinske kronike treh generacij žensk, temveč riše subtilno mrežo notranjih svetov njenih sovaščank. Zgodba, ki ni (z)grajena retrogradno, so pripovedi žensk, nekvalificiranih delavk, ki jih je Mira pred tridesetimi leti intervjuvala za svoje diplomsko delo. Na ta način ni pomembno le osebno, pač pa tudi kolektivno; skozi življenja teh žensk so prevprašani odnosi moči, pa tudi nežnosti. Roman s polnim znosom odpira vprašanja avtonomije in identitete, hkrati pa v ospredje postavlja utrujene, a neuklonljive ženske, ki so navadno ostale v senci družinskih zgodb in družbenih pričakovanj.
Ti mini porteti gradijo širšo mrežo pripovedi in v tem delu romana imamo občutek, da mehko plujemo skozi zgodbo, pri čemer je pomemben tudi odličen prevod. V to se vpletata Anina zgodba in Mirino premišljevanje, ter njen odnos z Jurijem, ki predstavlja trenutek prizemljenosti. Mira se pri tem ves čas trudi, da ji kraj njenega otroštva ne bi prišel do živega. Roman je v tem smislu tudi nekoliko proustovski, saj s pomočjo vonjav in drugih dražljajev pronika v preteklost. Bolečina napetih odnosov med materjo in hčerjo, občutek izgube in spomin na nikoli izrečene besede se razširijo v nekaj bolj univerzalnega: v razmislek o tem, kako so ženske v preteklosti pogosto ostale same s svojim spominom in molkom; v romanu se svetoví srečujejo in razhajajo v prostoru, ki je presvetljen z določeno iskrenostjo.
Bolečina napetih odnosov med materjo in hčerjo, občutek izgube in spomin na nikoli izrečene besede se razširijo v nekaj bolj univerzalnega: v razmislek o tem, kako so ženske v preteklosti pogosto ostale same s svojim spominom in molkom; v romanu se svetoví srečujejo in razhajajo v prostoru, ki je presvetljen z določeno iskrenostjo.
Tudi zaradi te nepopustljive iskrenosti je Ženske v temi roman, ki sodi med redka literarna dela, kjer je odnos med materjo in hčerjo izpisan brez olepševanja in celo brez sprave, ki bi bila ponujena kot samoumevni zaključek. Pisateljica ne beži pred plastmi travme, tako tistimi, ki se prenašajo med generacijami, kot tudi pred dejanskim fizičnim nasiljem. Temu se pridruži še značilni slovenski občutek krivde, ki ni nikoli docela individualiziran, temveč se vedno znova razpira kot kolektivna usedlina zgodovine. Mira ima to nesrečo, da je s tem bremenom soočena že zelo zgodaj, še preden bi lahko razvila distanco ali jezik, s katerim bi ga osmislila. Roman zato deluje kot prostor ponavljajočega se vračanja, kot večno kroženje okoli bolečih jeder, ki se ne dajo razrešiti, temveč zgolj vedno znova osvetliti iz drugega zornega kota.
Ženske v temi torej zavestno izberejo drugačen, bolj negotov notranji tempo kot roman Angel pozabe. Pripoved se sproti rahlja, sledi tipajočemu toku zavesti, ki natančno zrcali Mirino notranjo razpršenost, a hkrati ustvarja vtis, da se roman nenehno poglablja, ne da bi si dovolil selekcijo. Premišljevanja o slovenski identiteti, jeziku, krivdi in zgodovini so nedvomno dragocena, vendar mestoma preveč raztegnjena in pripovedno zaviralna. Podoben občutek se ustvari v drugem delu romana; Anina perspektiva je razkrivajoča, vendar ne deluje kot sklep, temveč kot dodatna razširitev, ki roman še bolj odpre. Konec zato ne deluje kot premišljena odprtost, temveč kot nezmožnost zaključka – kot zadrževanje v temi, kar je tematsko dosledno, a strukturno tvegano. Ženske v temi so tako roman velikega etičnega in čustvenega poguma, ki pa svojo moč mestoma razprši prav tam, kjer bi lahko z redukcijo dosegel še več.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
