Z veseljem sporočamo, da je alžirski pisatelj Said Khatibi nominiran za prestižno francosko literarno nagrado Prix de la littérature arabe 2025 za roman La fin du Sahara (Konec Sahare, Litera 2025), ki ga je v francoščino prevedel Lotfi Nia, izšel pa je pri ugledni francoski založbi Gallimard. V marcu 2026 pa se v prevodu Alexa Elinsona obeta tudi angleški prevod istega romana.
Iskrene čestitke avtorju!
Zaradi te pomembne nominacije danes na Jantarni lastovki poobjavljamo njegov prispevek Krematorij … in živeti med mrtvimi (prvič objavljeno 9. junija 2025), napisan v angleškem jeziku.
Roman Konec Sahare je v prevodu Barbare Skubic v letošnjem letu (2025) izšel pri založbi Litera.*
Krematorij … in živeti med mrtvimi
Aziz me pogleda v obraz, se nasmehne in izreče besedo »hvala«, kar v slovenščini pomeni »thank you«. To je bila prva beseda, ki se jo je naučil, ko je pred dvema letoma in pol prispel v Ljubljano, sredi pandemije COVID-19. Sprejme škatlo čokoladnih bonbonov, darilo za njegov štiriindvajseti rojstni dan. V tej tuji državi nima ne prijateljev ne družine, za njegov rojstni dan pa sem izvedel šele takrat, ko sem ga peljal v bolnišnico zaradi zastrupitve s hrano in sem moral izpolniti zdravstveni obrazec v njegovem imenu. Ne obvlada jezika države, prav tako kot ne obvlada nobenega drugega tujega jezika. To je zanj pomenilo veliko oviro pri iskanju primerne zaposlitve. Namesto tega je zadovoljen z delom, ki ga drugi prezirajo, ob pokopališču. Nima druge izbire, kot da živi med mrtvimi.
V tej tuji državi nima ne prijateljev ne družine, za njegov rojstni dan pa sem izvedel šele takrat, ko sem ga peljal v bolnišnico zaradi zastrupitve s hrano in sem moral izpolniti zdravstveni obrazec v njegovem imenu.
Imeti službo v državi, kot je Slovenija, zahteva vsaj osnovno znanje lokalnega jezika — pogoj, o katerem ni razmišljal, ko je prispel v to državo, potem ko je ilegalno prečkal mejo iz Turčije v Bolgarijo, skrit v zadnjem delu tovornjaka. »Ko sem stopil s tistega tovornjaka, sem bil črne barve kot premog,« se smeje spominja. A njegovo veselje je bilo večje kot skrb za videz. V tistem trenutku je preveril GPS, in takoj ko je ugotovil, da se nahaja na tleh ene izmed držav Evropske unije, ga je preplavilo olajšanje. Pozabil je na dolge dneve, ki jih je preživel v Istanbulu in nato v Edirnu, kjer se je preživljal s tem, da je kradel mobilne telefone in piškote iz trgovin ali menjal rabljena oblačila za sendviče. Prihod v njegov »raj« je omilil vse, kar je prestal.
Svojo pot je nadaljeval peš ali z avtobusi in vlaki, potoval je skozi še tri druge države, dokler ni prispel v Slovenijo, kjer ga je ustavila policija. Ni mu uspelo nadaljevati poti v Nemčijo in je bil prisiljen zaprositi za azil. Ta je bil sprva zavrnjen, zato se je pritožil. Še vedno je v Ljubljani in čaka na odločitev. »Če mi zavrnejo pritožbo, ne bom sprejel njihove odločbe o deportaciji,« je zamrmral, ko je sedel nasproti mene v kavarni, ki gleda na reko, ki razpolavlja mesto.
Nato je odprl škatlo čokolade in jo začel grizljati z zobmi, porumenelimi zaradi pretiranega kajenja. Pripovedoval je, kaj se mu je zgodilo prejšnji dan v službi, kjer pregleduje trupla in jih pred kremacijo osvobodi osebnih predmetov, kot so kovinski ali dragoceni predmeti. Aziz se čudi, kako kratek čas Slovenci žalujejo za svojimi mrtvimi v primerjavi z Alžirci. »Videl sem dva mlada moška, ki sta po očetovem pogrebu šla v restavracijo, nasmejana!« je rekel osuplo.
Aziz se čudi, kako kratek čas Slovenci žalujejo za svojimi mrtvimi v primerjavi z Alžirci.
Hotel sem mu povedati, da imata prav — mrtvi ne potrebuje žalovanja. A Aziz ima versko vzgojo. Svoje argumente podpira s koranskimi verzi in hadisi, kar mi je otežilo, da bi ga prepričal, da primerjava med Alžirci in Slovenci glede žalovanja ni smiselna.
Ko je pojedel čokolado in jo poplaknil s skodelico sladkane kave — z dvema žličkama sladkorja — se je pritožil nad hrupom in kaosom v svojem trenutnem bivališču, kjer živi z Alžirci in Maročani, ter izrazil namero, da se preseli v drugo skupno nastanitev, kjer bi živel v bližini sirskih priseljencev. Predlagal sem mu, naj se vrne v azilni center, da bi prihranil nekaj denarja, vendar je to zavrnil, češ da je tam prevelika gneča.
Aziz je še naprej skušal sam sebe prepričati, da je Ljubljana zgolj »tranzitna postaja« in nestrpno čakal na priložnost, da pride do Münchna, kjer mu je sorodnik obljubil boljše življenje, bolje plačano delo z manj truda. Kot običajno me je spraševal o Alžiriji, o politiki in nogometu. Državo je sicer zapustil, a ostaja navezan na njene novice.
Aziz je še naprej skušal sam sebe prepričati, da je Ljubljana zgolj »tranzitna postaja« in nestrpno čakal na priložnost, da pride do Münchna, kjer mu je sorodnik obljubil boljše življenje, bolje plačano delo z manj truda.
Pozneje mi je Aziz začel pripovedovati zgodbo, ki jo je zadnjih nekaj dni zadrževal zase — tako kot sem jaz skrival svojo radovednost glede njegovega dela v krematoriju; kraju, ki ima korenine v zgodovini evropske civilizacije.
Demokratizacija kremacije
Aziz prejema urno plačilo, ki komaj zadostuje za plačilo najemnine in naročnine na internet, prek katerega ostaja v stiku s svojimi sorodniki. Zgodovina kremacije ga ne zanima — prakse, ki je bila razširjena v starem Rimu kot oblika rasne in družbene segregacije. Takrat so sežigali trupla elite in premožnih, medtem ko so revni in sužnji končali v skupinskih grobnicah. Prevladovalo je prepričanje, da se morajo bogati spremeniti v pepel, da se njihova telesa ne bi pomešala z zemljo, po kateri hodijo tisti nižjega stanu.
Z vzponom krščanstva so se verovanja začela spreminjati. Pokop je postal svet, posnemanje Kristusovega pokopa. Ideja, da bi se duša lahko povzpela v nebesa, če bi bilo telo sežgano, je postala nepredstavljiva. Ljudje so opustili kremacijo in se množično začeli odločati za pokop.
Z vzponom krščanstva so se verovanja začela spreminjati. Pokop je postal svet, posnemanje Kristusovega pokopa.
Leta 800 n. št., ko je Karel Veliki zasedel prestol Svetega rimskega cesarstva, ki je obsegalo tudi današnjo Slovenijo, je angažiral umetnike, učenjake in pesnike, da bi ljudi odvračali od sežiganja mrtvih, saj je to veljalo za pogansko prakso. Vendar njihovo poslanstvo ni uspelo, zato je Karel Veliki izdal uradni ukaz, s katerim je prepovedal kremacijo. Ukrep je bil obenem poskus poenotenja celotnega cesarstva pod zastavo krščanstva.
Kljub tej odločitvi so krematoriji skrivaj še naprej obstajali, kremacija pa se je proti koncu devetnajstega stoletja znova pojavila kot javna praksa. Na začetku dvajsetega stoletja je postala razširjena, saj je Cerkev začela izgubljati svoj vpliv na javno življenje, kar je Vatikan leta 1963 prisililo, da prizna pravico ljudi do kremacije svojih pokojnih. V zadnjih letih se zanimanje za krematorije povečuje zaradi prednosti, ki jih imajo v primerjavi s pokopom. Kremacija je cenejša od tradicionalnih verskih pogrebov in velja za okolju prijaznejšo, kar družine spodbuja, da se izognejo zapletenostim prenatrpanih pokopališč, ki so pogosto oddaljena od naseljenih območij.
Veliko ljudi je zadovoljnih s tem, da pepel svojih pokojnih raztresejo po vrtovih, ga zakopljejo v jamice ali hranijo v steklenicah. Protestanti so kremacijo sprejeli, medtem ko jo pravoslavni popolnoma zavračajo — tako kot muslimani in Judje. Takšna je verska slika Evrope na splošno, tudi v Sloveniji.
In Aziz, nezakoniti priseljenec, ki dela v krematoriju, stopa v to evropsko zgodovino, ne da bi temu pripisoval kak poseben pomen.
Obujanje Džamela Bensmaila
V začetku avgusta 2021 so gozdne požare, ki so se razširili po provinci Tizi Ouzou v Alžiriji, spremljale številne akcije pomoči prizadetim posameznikom in družinam iz različnih delov države. Enajstega avgusta je na Facebooku zakrožil pretresljiv posnetek: na stotine jeznih ljudi iz mesta Larbaa Nath Irathen je obkolilo policijsko vozilo. V njem je bil pridržan mladenič. Razjarjena množica je zahtevala maščevanje, obtoževala ga je, da je podtaknil požare, in ga v divjem besu odvlekla iz vozila. Razmere so se zaostrile in pred očmi vseh se je odvila grozljiva scena — množica je mladeniča neusmiljeno pretepla in živega zažgala. Ime mu je bilo Džamel Bensmail, nedolžen prostovoljec, ki je prišel pomagati gasiti požare. Njegova zgodba je pretresla celotno alžirsko javnost.
Enajstega avgusta je na Facebooku zakrožil pretresljiv posnetek: na stotine jeznih ljudi iz mesta Larbaa Nath Irathen je obkolilo policijsko vozilo. V njem je bil pridržan mladenič.
Na Azizovem obrazu se je prikazala slika Džamela Bensmaila, ko mi je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na delu. Tistega jutra, polnega trupel, je pripravil telo mladega moškega za kremacijo. Ko je bilo truplo spremenjeno v pepel, je pregledal njegove stvari in v denarnici našel bankovce za tisoč alžirskih dinarjev. »Sem zažgal Alžirca?« me je vprašal s polzatisnjenimi očmi, medtem ko se je njegov suh trup pogrezal v stol, roke pa je odmaknil od čokolade.
Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim.
Ve, tako kot jaz, da kadar policija najde mrtvega, neidentificiranega in nezahtevanega nezakonitega priseljenca, truplo pošljejo v krematorij. Veliko priseljencev brez dokumentov je doživelo takšno usodo. Sam se še nisem popolnoma opomogel od tragedije Džamela Bensmaila, ko sem naletel na Azizovo zgodbo o upepeljenem telesu, za katerega sumi, da je bilo alžirsko. Nisem ga obtoževal— želel sem si le, da bi ga pomiril. Njegovo delo je dolžnost, in ni njegova pravica, še manj pa je v njegovi moči, da bi poznal identiteto trupla, ki bo vrženo v ogenj.
Vendar pa sem bil tistega trenutka prepričan, da njegova želja, da bi zapustil stanovanje z Alžirci, nima nobene zveze z »hrupom in kaosom«, kot je rekel. Gre za občutek krivde. Boji se, da bi se po naključju razkril kot tisti, ki je sodeloval pri upepelitvi Alžirca. Do danes me ob vsakem srečanju vpraša: »Misliš, da je bilo telo Alžirca?« … Prepričan sem, da je zgolj opravljal svoje delo. Tako je tudi z vsakim nezakonitim priseljencem: ubogati mora ukaze, brez pravice do vprašanj ali izražanja mnenj.
V tisti kavarni ob reki, kjer mesto deluje mirnejše, sem mu ob vsakem bežnem znaku stiske na obrazu ponudil še košček čokolade in najin pogovor nežno preusmeril k politiki ali nogometu — stran od vonja po smrti, ki ga vsak dan nosi iz krematorija.
-
Nagrada Prix de la littérature arabe, ustanovljena leta 2013, je ena redkih francoskih nagrad, ki izpostavljajo književnost Magreba. Med letošnjimi osmimi finalisti so izbrana izjemna dela avtorjev iz različnih držav arabskega sveta, med njimi pet prevedenih iz arabščine in tri izvirno napisana v francoščini. Zmagovalca bo izbrala žirija, ki jo vodi nagrajeni libanonski pisatelj Alexandre Najjar, razglasitev pa bo potekala 18. novembra 2025 v Parizu.
Letošnji finalisti so:
Je suis ma liberté — Nasser Abu Srour (Palestina), v prevodu Stéphanie Dujols
Un goût de thé amer — Mohammed Alnaas (Libija), v prevodu Sarah Rolfo
La Naturalisation — Zied Bakir (Tunizija)
Je me regarderai dans les yeux — Rim Battal (Maroko)
La Danse du paon — Hanan al-Shaykh (Libanon), v prevodu Khaled Osman
La fin du Sahara — Said Khatibi (Alžirija), v prevodu Lotfi Nia
Brève histoire de la Création et de l’Est du Caire — Shady Lewis (Egipt), v prevodu Sophie Pommier in May Rostom
Pays amer — Georgia Makhlouf (Libanon), (Les Presses de la Cité)Poleg glavne nagrade v vrednosti 8.000 evrov bo podeljena tudi posebna omemba enemu izmed prevajalcev.
