Fotografija: ustvarjeno s pomočjo umetne inteligence
V vetru spokojnega časa sestopam med predrzne ljudi.
Mrak se solzi skozi svetlobo okamenelih ptic,
v njih nedrjih drvijo pohotni ljubimci,
ko se skozi na stežaj priprta vrata prikaže starec,
zajet v madeže nekdaj izgovorjenih besed.
Te je sram, drgetajo vanj bele mladenke,
prepojene z oblaki pobeglega sonca?
Skozi žalostno špranjo izgorelih prehodov odidejo v poraščen vrt,
samotne žalujke slutijo medčloveško berglo,
med vznožjem misli in dolino šepetajočih skrivnosti
izležejo spomin v naslednje snidenje.
Predrzen si, zakriči pobegla nevesta,
poklekne beraču v naročje,
ga objame pod telo duše
in zalije solze iz tolmuna brez sramu.
A zato te je sram, ker se ne sramuješ,
zaloputne s srcem stoječa senca starčev obraz.
In šli so po poti neke steze,
daleč od zelenih praproti,
skozi pajdaštvo silhuet,
da je nesramen gospod iz sramu objel besedo,
katere potomci so postali rešeniki zarodkov,
kjer je odveza od sramu stekla v naročje nove mladosti.
Do planeta onstran oble, kjer sram obliva čuječo svobodo.
In tirnice skalpa pokojnega grešnika udrihajo smer,
katere pot je nedokončana melodija ostinatnih oblik,
v svetlost obzorja izdolbenih zoglenelk.
Plenilci nikoli zaznane sirotišnice snubijo utrip svetnikov,
za sramoto grenijo milost plapolajočih zmagovalcev,
za utiranje smeri, kamor bežijo brezdomci svetle dežele.
Nikogar njih ni zajela obsesija propadlega semena,
vsi zlekneni v zakulisje večera utripajo skozi podobo noči,
kjer na preži čaka sonce sveže obraze novega jutra.
Iz perjenice v sram,
iz sramu v svobodo,
skozi sončne odtenke v orbito zarje,
kjer se potok življenja izteka v tolmun oceana,
do končne zibeli v jezeru večnosti.
