Fotografija: Pexels – Miguel Cuenca
Kratka zgodba je vzeta iz zbirke kratkih zgodb Fi Al-Tareeq (Na poti) avtorja Ibrahima Al-Maznija, izdane leta 1937. Večina izmed približno dvajsetih zgodb v zbirki je humornih ali satiričnih.
Iz arabskega v angleški jezik prevedel Amr El-Zawawy*
***
Jalila je sunkovito dvignila glavo s peska in si ogledala prsni koš, ki se ji je rahlo dvigal ob dihanju, ter svojo zagorelo kožo. Pogled ji je zdrsnil proti stopalom, k nohtom na nogah, ki si jih je prej skrbno nalakirala. Na obrazu se ji je razlezel zadovoljen nasmeh, ko je spustila glavo in se znova prepustila sončni kopeli. Sonce je njeno telo obarvalo v toplo bakreno senco – od prsi in zadnjice pa vse do prstov na nogah.
Tako je bilo vedno, kadar je bivala v Aleksandriji: v kopalkah je zjutraj zapustila hotel in se napotila proti plaži, kjer je plavala blizu obale. Nato se je vlegla na pesek in uživala v soncu ter njegovih blagodejnih učinkih. Tam je nihče ni mogel videti, saj je bil kraj obdan s skalami, med katerimi so bile razpoke tako ozke, da vanje ni bilo mogoče pogledati.
Tako je bilo vedno, kadar je bivala v Aleksandriji: v kopalkah je zjutraj zapustila hotel in se napotila proti plaži, kjer je plavala blizu obale. Nato se je vlegla na pesek in uživala v soncu ter njegovih blagodejnih učinkih.
Uzrla je jadro, ki se ji je približevalo, vstala in se naslonila na komolec. Pogled je preusmerila med jadro in svoje živo rdeče nohte, nato poskušala prisluhniti. Zdelo se ji je, da je zaslišala pok veje, kot da bi nekdo stopil nanjo. Prezrla je nohte in se vzravnala. Tokrat je jasno zaslišala korake v bližini. Na hitro je pokleknila in si z oblačili pokrila prsi. Komaj je začela zapenjati srajco, se je nad njo pojavil postaven moški v skrbno krojenem suknjiču, brez pokrivala.
Pogledala ga je navzgor, on pa je obstal z odprtimi usti, očitno očaran nad njeno lepoto.
»Oprostite,« je rekel.
Ni odgovorila. On je stal povsem pri miru. Nato se je zasmejal in dejal: »Videti ste kot Eva, ki moli v Raju!«
»Kaj mislite s tem — Eva in Raj?« je vprašala s tonom, ki je bil hkrati jezen in prežet z rahlim zanosom.
»Pravo naključje. Moje ime je Adam, in ko sem se sprehajal okoli, me je bilo strah, da bom naletel na kačo! Nikoli pa si nisem mislil, da bom srečal Evo.«
»Moje ime ni Eva,« mu je odrezavo odvrnila, medtem ko se je on zasmejal.
»Kako pa ti je ime?« je vprašal.
»Tega ti ne bom povedala,« je odvrnila.
»Potem te bom klical Eva. Pristoji ti. Ampak povej, ali je Eva v Edenu sploh uživala takšno morje?« je rekel in se zazrl proti morju.
»Kliči me, kakor hočeš — jaz grem nazaj v hotel,« je rekla in vstala, da bi odšla.
»Če misliš tistega tam,« je dejal in pokazal proti hotelu, »potem ti bom delal družbo.«
Iz trme se je ustavila in obstala na mestu. »Potem ostanem tukaj,« mu je vrnila.
»Tudi jaz. Ostal bom tukaj in preživel čas s tabo.«
Skomignila je z rameni in se ponovno vlegla na pesek. On pa je v svoji elegantni obleki sedel blizu nje in jo občudujoče opazoval. Tudi ona si ga je ogledovala — široka ramena, privlačen obraz, mišičaste noge. Zdelo se je, da ji njegova navzočnost in radovednost nista neprijetni.
»Kaj pa si počela tukaj?« je vprašal.
»Sprehajala sem se.«
Ko je zagledal njen živahen nasmeh, je dodal: »Je to nova oblika sprehajanja, ki vključuje ležanje na pesku?«
Ko je zagledal njen živahen nasmeh, je dodal: »Je to nova oblika sprehajanja, ki vključuje ležanje na pesku?«
»Plavala sem.«
»Plavala — morje pa je kakšnih sto metrov stran?«
»Ali se po tvoje ne smem sončiti, če mi paše?« ga je izzvala.
»Seveda, seveda,« je hitro odvrnil.
Nagnil je glavo, nato pa pogledal proti nebu. »Eva se je sončila, ko jo je Adam zmotil — medtem ko je iskal kačo …« Nenadoma je utihnil. »Oprosti še enkrat.«
»Misliš, da so tukaj okoli kače? In da se tudi one sončijo?« je rekla s ciničnim tonom. »Si se ti kdaj sončil?«
Hotel ji je nekaj brezbrižno odgovoriti, a se je ustavil. Iskal je pravi izraz, nato se je zasmejal in rekel: »Nikoli. Preizkusil sem vse vrste kopeli — razen te. Zdaj vem, kaj mi je manjkalo!«
»Nisem te hotela zasliševati,« je rekla in se prisiljeno nasmehnila. »Samo radovedna sem bila.«
»Kar nadaljuj s svojim sončenjem,« je dejal.
»Ne, ne morem. Nismo v Raju. Morda je bilo to mogoče nekoč, v drugih časih, danes pa ne več. Današnji svet nima več rajskih vrtov.«
»Zakaj bi se odrekla takšnemu užitku?« jo je vprašal.
»Ker me lahko kdo vidi,« mu je ostro odvrnila.
»To pa ni res.«
»Pa si me vendar ti.«
Za trenutek je umolknil, brez pravega odgovora. Nato si je z roko segel v lase in vzkliknil: »Evreka! Ti kar nadaljuj s kopanjem, jaz pa bom čakal za tisto skalo — da te varujem ali opozorim, če se kdo približa.«
Ne da bi čakal na njeno privolitev, je že skočil na noge in izginil za skalo. »Tukaj sem! Kaj praviš?«
»Prav. Če bo kdo prišel blizu, mi povej. Ampak pazi, brez kukanja,« je rekla z rahlo zadržanostjo v glasu.
»Brez skrbi,« jo je pomiril. »Že dovolj sem videl.«
Olajšano se je znova ulegla. Njene misli so nihale med starim Adamom in tem današnjim. Spraševala se je, ali res kuka izza skale. Skomignila je in vrgla pogled na svoje prsi. Zdelo se ji je, da je kar prijazen — in navsezadnje, res je že videl dovolj.
Moški si je slekel suknjič in si ga podložil pod glavo kot vzglavnik. Njegove misli so se vrtele okoli njene lepote. Spraševal se je, ali želi, da ostane tam, kjer je, ali da naredi pogumen korak, kot njegovi predniki. Kaj bi storil praoče Adam, če bi bil v tej situaciji? Bi poslušal žensko — ali sledil svojim nagonom?
Nenadoma se je zaslišal krik. Planil je pokonci in skočil čez skalo k Jalili. »Kaj se je zgodilo?«
Ni čakal na odgovor. Njen prestrašen pogled je bil dovolj poveden. Z očmi je prečesal okolico, da bi našel vir njene groze, in opazil kačo, komaj dva metra stran. Planil je proti njej, jo zgrabil za rep in jo zalučal proč. Nato je prijel napol golo žensko za roko, da bi ji pomagal vstati.
Z očmi je prečesal okolico, da bi našel vir njene groze, in opazil kačo, komaj dva metra stran. Planil je proti njej, jo zgrabil za rep in jo zalučal proč. Nato je prijel napol golo žensko za roko, da bi ji pomagal vstati.
»Ne dotikaj se me s to roko!« je zavpila.
Trznila je roko nazaj, kot da se je dotaknila nečesa kuženega.
»Kaj pa je?« je vprašal, obnemel, kri mu je vidno zaledenela in srčni utrip zastal.
»Ne dotikaj se me! Sovražim kače!«
Zdaj mu je bilo vse jasno in čutil je val olajšanja. Nasmehnil se je in prikimal. »V redu. Grem si nadet suknjič in se vrnem.«
»Ne pusti me tukaj samo.«
»Potem se obleciva skupaj,« je predlagal.
Ponudil ji roko, da bi ji pomagal splezati na skalo, a se je odmaknila od njega.
»Vidim, da sem postal nezaželen,« je rekel grenko.
Omehčala se je in stopila bliže. »Mislim, da si tisto kačo namerno postavil blizu mene.«
»Kako prosim? Saj sem bil na drugi strani skale!«
»In si dremal, mar ne?«
»Pravkar sem nameraval zadremati,« ji je odvrnil.
»Še slabše.«
»Ampak sama si rekla, naj ostanem tam.«
»Torej bi me pustil samo s kačo?«
»Ne dramatiziraj,« je rekel.
»Nikoli več ne pridem sem.«
»Potem je očitno konec sezone sončenja,« je rekel z rahlim nasmeškom.
»Ne,« ga je popravila. »Konec je medenih tednov.«
»Kaj? Medenih—« je začel, a ga je prekinila.
»Ja. Moj mož in jaz sva tukaj v hotelu na medenih tednih. Kmalu se vračava v Kairo. Moj mož je zelo ljubosumen. Vedno si predstavlja najslabše. Zato … naj zgodba o kači ostane med nama.«
»Med mano in mano,« jo je popravil.
»Oh,« je rekla s pomenljivim nasmeškom. »Nekoč se bova spet srečala.«
»Kdaj? Prosim, povej kdaj.«
»Ko bodo tvoje roke brez vsake sledi tiste kače.«
Zgodba je bila objavljena na ArabLit 7. julija 2025. Urednici in prevajalcu se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje za objavo. Iz angleškega jezika prevedla G.B.O.
*Prevajalec Amr El-Zawawy je profesor za jezikoslovje in prevajanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Aleksandriji, Egipt. Že več kot dvajset let se ukvarja tudi s pisnim in simultanim tolmačenjem. Prispeval je številne pomembne članke v različne mednarodne znanstvene revije, med drugim v Babel (John Benjamins), Journal of Psycholinguistics, California Linguistic Notes in Advances in Language and Literary Studies. Izdal je več knjig in prevodov, med njimi:
- Studies in Contrastive Linguistics and Stylistics (Novika, ZDA),
- Exploring the Cognitive Processes of Simultaneous Interpreting (Lexington Books, ZDA),
- Seminal Studies in Linguistics and Translation (Cambridge Scholars, VB),
- Selections from Arabic Poetry (Kindle, Amazon).
