Fotografija: naslovnica romana Vesne Lemaić, Obraz (Cankarjeva založba, 2025)
Vesna Lemaić (1981) se je kot pisateljica predstavila s prvencem Popularne zgodbe (2008). Objavila je antiutopijo Odlagališče (2010), roman Kokoška in ptiči (2014) ter kratkoprozni zbirki Dobrodošli (2018) in Trznil je, odprla je oko (2022). Prejela je več nagrad.
Roman Obraz, ki je pravkar izšel pri Cankarjevi založbi, je zgodba, ki nam jo predstavi pisateljica, ko se poda v somrak, v cono nespoznavnega, ki se razpira v konkretni realnosti sodobne družbe. Roman posredno naslavlja socialno razslojenost, vprašanje gentrifikacije (spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom z novogradnjo in prenovo v predele s turistično in storitveno namembnostjo višjega razreda), turistifikacije in dostopa do stanovanj.
Knjiga se med drugim spogleduje tudi z žanrom grozljivke.
Vesna Lemaić se v romanu posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev. Ti zasedajo sobe v tovarni, ki ne obratuje več, sredi mesta, na zemljišču, ki ni njihovo, niti nimajo dovoljenja za uporabo, a so prisiljeni živeti tam, ker nimajo svojih stanovanj. V romanu Obraz bivajo v prostorih nekdanje tovarne; mogoče gre za tovarno Rog blizu Metelkove v Ljubljani.
Vesna Lemaić se v romanu posveča portretiranju kaotičnega vsakdana skvoterjev. Ti zasedajo sobe v tovarni, ki ne obratuje več, sredi mesta, na zemljišču, ki ni njihovo, niti nimajo dovoljenja za uporabo, a so prisiljeni živeti tam, ker nimajo svojih stanovanj. V romanu Obraz bivajo v prostorih nekdanje tovarne; mogoče gre za tovarno Rog blizu Metelkove v Ljubljani.
Osrednji lik je skrivnostna Bruna, bivša študentka, ki se iz otroštva spominja le babice, starša pa sta – po babičinem pripovedovanju – umrla v prometni nesreči. Bruna trpi zaradi nekontroliranih premikov telesa, na obrazu pa ima ogromno brazgotino. Trenutno živi v ateljeju umetnice Žive, ki je odpotovala na izmenjavo na Portugalsko. Bruna »skrola« po telefonu, nosi kapuco, saj se ji brazgotina vije od čela prek nosu do brade. »Kot nekaj živega je bila ta rana,« ki se je oglašala v posebej težkih trenutkih za Bruno. Čutila je, da je njeno življenje seganje v prazno, po nečem, česar ni imela. Počutila se je samo, odrezano od sveta. Postaja vse bolj odvisna od telefona. Včasih si misli: »Zjebana, zjebana v glavo, zjebana.«
Spreletelo jo je, da je brez zaščite, da lahko karkoli vdre vanjo, se vseli vanjo. Potem plane na hodnik in ven – šele zunaj lahko zadiha. Zunanji svet jo zamoti, a glavo si vedno skriva pod kapuco. Uli je priznala, da se počuti, kot bi ji razpadal obraz. Sklenila je, da bo zdržala tri mesece brez telefona, da bo vodila prireditve (ture) za turiste in prispevala denar za popravilo strehe, ki zamaka, zato so prostori v opuščeni tovarni vlažni in plesnivi.
Občasno si spraska obraz, a mogoče ne gre za alergijo na plesen – mogoče se je njen skriti obraz poskušal osvoboditi.
Družbo v skvotu ji delajo Ula, razvajena hči iz premožne družine zobozdravnikov, nadarjena za slikanje, ki se vozi z volvom, sramežljivi gej Jan in preudarni Pero, ki ga je Ula spoznala, ko je staršem montiral žaluzije. V mestu se začenja turistična sezona, skvoterji pa potrebujejo denar za popravilo strehe, zato pridejo na idejo, da bi enega od prostorov v tovarni preuredili v sobo strahov. Lotijo se dela in turiste vodijo v Titovo sobo, kjer naj bi strašil duh nekdanjega predsednika Jugoslavije, hkrati pa še prodajajo spominke iz kosti. Tito je bil operiran v Ljubljani, zato je zanimanje turistov veliko. Titova soba postane središče romana, saj v njej vsi liki, vključno s protagonistko Bruno, doživljajo psihoze, napade tesnobe in strah, kar prispeva k pristnosti zgodbe.
Te napade najbolj nazorno opisuje Bruna, a v njenih razlagah je mogoče zaslediti tudi nujo po raziskovanju preteklosti (omenja Zdenko, eno Titovih sobork) ter potrebo po pripadanju. Na prenosniku je prebrala, da oseba brez obraza pomeni, da ima sanjavec težave z identiteto in da mora na novo ovrednotiti svoje življenje, saj ga ljudje, ki ga obdajajo, ne cenijo. Grozljivi elementi ščemenja, trganja, bolečine zaradi tega ne izgubijo grozljivosti, temveč v toku zgodbe dobijo razlago, s tem pa učinkovitost, saj se ne razvijajo, ampak zgolj množijo.
Na prenosniku je prebrala, da oseba brez obraza pomeni, da ima sanjavec težave z identiteto in da mora na novo ovrednotiti svoje življenje, saj ga ljudje, ki ga obdajajo, ne cenijo. Grozljivi elementi ščemenja, trganja, bolečine zaradi tega ne izgubijo grozljivosti, temveč v toku zgodbe dobijo razlago, s tem pa učinkovitost, saj se ne razvijajo, ampak zgolj množijo.
Soba postane priljubljena turistična atrakcija in denar za prenovo strehe začne naglo prihajati. Vendar se kmalu izkaže, da se v Titovi sobi resnično nahaja skrivnostna nadnaravna sila, ki začne vplivati na psihična stanja vseh skvoterjev. Na Ulini razstavi Scroll the body, scroll the nightmare sta bili razkriti Janova in Brunina zgodba: Jan z nemočnim spolovilom, Bruna s porezanim obrazom. Obraz, ki so mu prsti, segajoči iz robov, zadali praske, ga vlekli narazen, na naslednji sliki pa modrikasto žarenje telefona.
Bruni se podre svet. Pomiri jo trganje slik v ateljeju – vsaj sebe ni razmesarila. Ni zdržala v Ulini bližini, ki jo je javno »razkrinkala«, saj je Ula oseba, ki je imela v življenju vse, a ji to ni bilo dovolj: polastila se je še tujih skrivnosti, stisk in življenj. Bruna se zave, da tu nima več kaj početi. Dotaknejo se je tudi Nadine besede v bistroju Moment, kjer ji reče, naj izkoristi svojo mladost za študij, da ji bo lažje v življenju. V skvotu je pognala korenine, jih sama pretrgala in šele zdaj uzrla svojo izpuljenost iz skupnosti, a se hkrati zavedela, kako zelo je pripadala tovarni.
Mora oditi iz skvota in spet pristane v kleti, kjer je že bila. To je bil njen svet – hrbtna plat sveta, mrak, samost, obup. Hkrati spoznava glas tipkarice Danice in umetnice Olje, ki se ji ljudje posmehujejo. Zato zažge maske in knjige; tako je zgorela Titova soba, cela pa je ostala le knjiga o Titu. Danica je bila vseskozi prisotna v sobi.
Skvoterji so Bruno pripravljeni ponovno sprejeti, ko jim pokaže svoj obraz. A tovarno bodo mestne oblasti podrle.
Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrito družbenokritična sporočila o bivanjski problematiki mladih ljudi.
Obraz bi lahko označili za eksperimentalni roman, četudi ga zaznamuje jasna in linearna naracija ter odkrito družbenokritična sporočila o bivanjski problematiki mladih ljudi.
V pisanju je prisoten sleng – pogovorna govorica mladih –, kar dokazuje, da so protagonisti mladi ljudje. Roman obravnava njihovo neuspešno iskanje stanovanj, prikazuje agresivni val poneumljenega turizma ter gentrifikacijo velikih mest.
Družbena angažiranost zgodbe se spogleduje z elementi fikcije, ki vstopa v življenja osrednjih junakov kot odslikava njihovih nerazrešenih intimnih in eksistencialnih vprašanj.
Vesna Lemaić na ironičen, duhovit in iskren način razgali življenja družbenih obstrancev ter hkrati ruši marsikateri stereotip, ki se oprijema skvoterskih skupnosti.
