Fotografija: Pexels – Ahmet Yüksek
Nikoli, kljub svojemu prizadevanju, ne pridem bližje spoznanju, kaj pravzaprav ljudi vodi, ko se odločajo o delčku svoje usode, tistemu, ko upravljamo svojo skupnost, da uporabijo ob volitvah tako malo svojega razuma. Takrat so predvsem verniki, ki se odrečejo razumu in dosežkom človeške civilizacije. Sploh jih dejansko več ne zanima, kaj je dobro za njih in njihove potomce, preko katerih bi se na nek način nadaljevalo njihovo življenje in bi vsaj malo bili nesmrtni. Ne, oni se odločijo drugače. Programi in zmožnosti, da jih politiki uresničijo, jih sploh ne zanimajo. In na tak način vedno bolj uspevata samo levi in desni pol, vmes pa nič ni. In tisto vmes bi lahko bil stvar delavnosti, poštenosti, ustvarjalnosti in razumne solidarnosti.
Spirala, ki vodi k uničenju, se je začela komaj razpirati. Ljudje, ki bi lahko vodili družbo na teh načelih razvite družbe, vedo, da imajo vedno manj možnosti, zato se vedno bolj umikajo. Ni jih več. Samo nemo še lahko opazujejo dogajanje, ko namišljena levica in desnica, ki ju v resnici vodi še samo pohlep, še bolj letita na krilih ničevosti tega življenja. Vse skupaj sedaj vodi do skrajnosti totalitarizmov, ki smo jih že videli in so jih doživeli in nekateri tudi preživeli naši očetje in dedi.
Spirala, ki vodi k uničenju, se je začela komaj razpirati. Ljudje, ki bi lahko vodili družbo na teh načelih razvite družbe, vedo, da imajo vedno manj možnosti, zato se vedno bolj umikajo. Ni jih več. Samo nemo še lahko opazujejo dogajanje, ko namišljena levica in desnica, ki ju v resnici vodi še samo pohlep, še bolj letita na krilih ničevosti tega življenja.
Ah, zašel sem na temno stran meseca.
Rajši dajmo v roke vzeti časopis, pardon, zdaj jadramo na oceanih svetovnega spleta, kjer se vse dobi. Tako poceni. Tako prazno.
Pa sem rekel, da ne bom več taval po temni strani.
Ta bo ta prava. Novička namreč. To pa res moram prebrati (ne vem, ali je z menoj vse v redu. Ko so še obstajali časopisi, jih nisem bral, tako kot vsi normalni in razumni ljudje od prve strani k zadnji, ampak jaz sem začel od zadaj. Zdaj in še naprej sem spet nekaj posebnega. Na spletu praviloma prečitam samo naslov in mi je takoj vse jasno).
Torej ta članek preberem zelo pozorno. To bo res zelo zanimivo. To se pri nas res ne bi moglo zgoditi. Mi smo boljši. Najboljši. Mi smo Evropa. Svetilnik in luč tega sveta.
Ah, oni zanikrni Američani. Samo denar jih zanima. Alfa in omega njihovega obstoja in poslanstva. Baje je tudi pri volitvah predvsem tako. Samo v denarnico pogledajo in že vedo, kje so. In koga morajo voliti. Čeprav so tudi oni na nek način predvsem verniki (ne v nobenega od bogov, se razume, dolar je božanstvo neizmernih dimenzij in možnosti).
Končno so volitve mimo. V preteklih mesecih je bilo izrečeno marsikaj. Večina od izrečenega, napisanega na družbenih omrežjih ali skomuniciranega, kot se temu danes učeno reče, je že pozabljenega. A ne vse. In tudi iz tega se lahko naredi biznis. In dobički bodo leteli v nebo. Lahko bi bila to bizarna stvar, a očitno ni. Kar nekaj vplivnežev je reklo, in to so zelo jasno povedali, še ponovili so to večkrat, da, če zmaga slovenski zet, da se bodo za štiri leta odselili iz svoje domovine, ker jo tako zelo ljubijo (to nima nobene zveze s tistim, ko so nas Janeze pred osamosvojitvijo pošiljali, da se naj nekam preselimo, če nam v deželo bratskih narodov in narodnosti ni všeč).
Končno so volitve mimo. V preteklih mesecih je bilo izrečeno marsikaj. Večina od izrečenega, napisanega na družbenih omrežjih ali skomuniciranega, kot se temu danes učeno reče, je že pozabljenega. A ne vse. In tudi iz tega se lahko naredi biznis. In dobički bodo leteli v nebo. Lahko bi bila to bizarna stvar, a očitno ni. Kar nekaj vplivnežev je reklo, in to so zelo jasno povedali, še ponovili so to večkrat, da, če zmaga slovenski zet, da se bodo za štiri leta odselili iz svoje domovine, ker jo tako zelo ljubijo (to nima nobene zveze s tistim, ko so nas Janeze pred osamosvojitvijo pošiljali, da se naj nekam preselimo, če nam v deželo bratskih narodov in narodnosti ni všeč).
In nekateri so si te silne obljube zapomnili. Danes je torej tudi to denar. Korporacija s področja turizma je ponudila križarjenje za te strašne domoljube za točno štiri leta. Da si bodo domoljubi lahko oddahnili in pozabili na grozne čase, ki se zdaj dogajajo v njihovi deželici. In vsi bodo srečni. Začasni prostovoljni izgnanci po svoji volji, še bolj pa ponudniki te edinstvene storitve pozabe in omame, ki bodo na lahek način mastno zaslužili, če se bo vsaj deset procentov od tistih, ki so obljubili, da se bodo začasno odpovedali svoji domovini, udeležili križarjenja.
Mene se vse to ne tiče. Brezbrižno se nasmehnem in pomislim, kako daleč je to. Jaz lahko mirno živim še naprej. Pri nas se vendar kaj takšnega ne more zgoditi in dogajati. Mi, Evropa smo tako dobri. Tako razsvetljeni. Oh in sploh. Cel svet nas lahko samo gleda in se uči od nas. Zdaj se lahko lenobno naslonim v svojem udobnem naslanjaču počivalniku ter uživam v izbrani resni glasbi, ki jo predvajam na pravkar kupljenem glasbenemu stolpu vrednemu skoraj petnajsttisoč EUR.
Za cel svet mi je vseeno. Ne briga me nič. Zdaj sem jaz v centru. Tako rekoč središče vesolja sem. Še bogovi so proti meni en navadna praznina. Nič me ne more odvrniti od tega. Zaslužim si to.
Za cel svet mi je vseeno. Ne briga me nič. Zdaj sem jaz v centru. Tako rekoč središče vesolja sem. Še bogovi so proti meni en navadna praznina. Nič me ne more odvrniti od tega. Zaslužim si to.
Misli mi odplavajo vstran. Daleč nazaj.
Moje zgodnje otroštvo je. Pravkar sem končal prvi razred osnovne šole. Zdaj so počitnice. Tistega zgodnjega julijskega jutra, kmalu po sončnem vzhodu je bilo, sem se skupaj z materjo, brati in sestro ter sosedovem Frančeku (oče je bil že več kot eno leto mrtev) odpravili na njivo z zrelo pšenico, da jo požanjemo. Lahko bi bil kremžljav, ker sem moral tako zgodaj vstati, a se to ne spodobi, pa tudi pomagalo ne bi nič. Pšenico je potrebno požeti. Denarja za trgovino ni in vsako zrno je dragoceno. Še sreča, da še ni vročine. Dobro je tudi to, da je na njivi še rosa. Zdaj je strniševje še mehko od vlage. Samo nekaj ur pozneje, ko bo suho, bo ostro in zbadalo me bo v bose noge. Denarja za čevlje ni. Če bom kaj neroden, bo pritekla tudi kakšna kapljica krvi iz novonastale ranice.
Denarja za trgovino ni in vsako zrno je dragoceno. Še sreča, da še ni vročine. Dobro je tudi to, da je na njivi še rosa. Zdaj je strniševje še mehko od vlage. Samo nekaj ur pozneje, ko bo suho, bo ostro in zbadalo me bo v bose noge. Denarja za čevlje ni. Če bom kaj neroden, bo pritekla tudi kakšna kapljica krvi iz novonastale ranice.
Pšenica je ravno prav zrela. Letos je kar dobro obrodila. Slabo pa je, da je med pšenico precej plevela (takrat pri nas herbicidov še nismo poznali). Mlatev bo kar tečna.
Moje opravilo pri žetvi bo, da bom hodil za koscem pšenice, Frančeku, vzel kakšnih dvajset stebel pšenice ter jih zvezal v nekakšen vozel ter ga razpostrl na tla vsake tri metre, da bo mati, ki mi sledi, nabrala snop pšenice ter ga nato zveže z mojim vozlom. Priden sem bil. Marljiv. Dosleden. Natančen. Vsi moji vozli so bili tako dobri, da so požeti snopi ostali skupaj. A to je imelo svojo ceno. Po kakšnih dveh, treh urah dela sem na levi roki dobil krvavi žulj. Nikomur nisem izdal svoje velike skrivnosti. Vzdržal bom do konca. Delo mora biti opravljeno. In sem vzdržal. Zdaj je pšenica požeta. Zdaj smo snope zložili v nekakšne manjše kopice, da se bodo v posušili v kakšnih treh dneh.
Na kmetiji, kjer je veliko dela, tri dni mine, kot bi pihnil. Z vozom, ki so ga vlekle krave (traktorjev še takrat pri nas ni bilo), smo posušene snope pripeljali do gospodarskega poslopja ter jih zložili. V prostoru, ki se mu reče gümna, bomo snope zmlatili v mlatilnici, ki jo poganja pogonski stroj z bencinskim motorjem.
Na kmetiji, kjer je veliko dela, tri dni mine, kot bi pihnil. Z vozom, ki so ga vlekle krave (traktorjev še takrat pri nas ni bilo), smo posušene snope pripeljali do gospodarskega poslopja ter jih zložili. V prostoru, ki se mu reče gümna, bomo snope zmlatili v mlatilnici, ki jo poganja pogonski stroj z bencinskim motorjem.
Jaz, drobižek mali, bom skupaj s sestro imel nalogo, da bom vzel snop iz zloženega kupa, ga razvezal ter ga takšnega podal tistemu, ki bo snope spuščal v mlatilnico, da se zrnje loči od slame. Gümna je bil napol zaprt prostor. Ko se je stroj pognal, je zarohnelo in strašen ropot je zapolnil prostor. A to, nas preizkušene otroke, vajene vsega hudega, prav nič ne moti. Težava se kmalu pojavi čisto drugje. Prah je to. Ker je v snopih med suho pšenico ogromno, prav tako posušenega plevela, se le-ta ob spustu skozi mlatilnico v dobršnemu delu spremeni v prah, ki napolni prostor, da kmalu vidiš samo kašne štiri metre pred seboj. Umika ni. Ni drugega razen mene in sestre, ki bi podajal snope. Ni bilo potrebno dolgo, ko so se mi začele nosnice polniti s prahom. Najprej je samo rahlo ščemelo. Nato se je prah nabiral na stene nosu. Kmalu je bilo tudi dihanje oteženo. Nenadoma je pristopila mama, ki je vedela, kaj se bo zgodilo. Odpeljala me je ven. Čakalo me je vedro čiste vode. Z njo sem si izpral oči in nos. Tudi obrazu je dobro delo. Vrnil sem se nazaj v praha polno gümno. Mati je šla po novo vedro vode, še jo bom potreboval.
Nesreča nikoli ne počiva. Pravkar je zmanjkalo elektrike in moje uživanje ob sanjski glasbi ter obujanju spominov iz otroštva je naenkrat moteno.
Le kdo si je to dovolil? Mi smo vendar razvita Evropa.
