Fotografija: Marija Ogorevc
Dopoldanska ednina, potop v pike in vejice
Skruši se na kuhinjski stol, tja, kjer je še deset minut nazaj skakljala okoli moža in na avtopilotu sledila podobi skrbne ženičke, ki umetelno pospremi svojega junaka v boj za dnevni uspeh. Mehurček laži poči, pada v jok. Vsa napetost jutra se strne v histerično hlipanje, da ji kmalu teče iz oči in nosu. Pusti, da ji solze in smrkelj močijo kolena. Izpirajo njeno bedo. Spraznjena se oklene misli na komplet prve pomoči, kakor ga navihano včasih poimenuje. Za kisom in oljem ima skrito vodko, kar v plastenki alkoholnega čistilnega kisa. V žepu je še par cigaret. Te minute so zanjo, njene, samo njene. Na nikogar se ne ozira, o nikomur ne razmišlja, ne prilagaja se ničemur. Je samo ona, kozarec in dim. Obvladljiv čas. Počasi in lahkotno pada v sladko otopelost.
Rada ima ta pozna jutra, ko se po običajno toksičnem jutru telo počasi omehča. Intervalno sledi nekaj izdihov olajšanja, saj je času in teku dogodkov zdaj edina gospodarica. Bulji v odsev žarkov jutranjega sonca, ki se pase na plešočih drevesnih listkih, zmoti jo le zamolkel lajež mimoidočega psa. Nič, vse je nič. Ni pomembno. Vse je v redu. Ne obstaja včeraj in ne jutri. Zdaj je v redu. Obsedi. Za uro ali dve, saj ne ve. Čas meri v skodelicah kave, pokajenih cigaretah in kozarcih pijačke.
Rada ima ta pozna jutra, ko se po običajno toksičnem jutru telo počasi omehča. Intervalno sledi nekaj izdihov olajšanja, saj je času in teku dogodkov zdaj edina gospodarica. Bulji v odsev žarkov jutranjega sonca, ki se pase na plešočih drevesnih listkih, zmoti jo le zamolkel lajež mimoidočega psa.
Verin posvečen čas to jutro zmoti živčno zvonjenje pri vratih. S težkimi nogami se nejevoljno privleče do vhoda in jih odpre.
Opoldanska dvojina, pretres z narekovaji, vprašaji in klicaji
»Špela?! Ja, kakšna pa si?! Vstopi hitro, da te kdo ne vidi s tem kufrom. Pridi noter, no, očeta ni doma.«
»Aja, ok. A lahko ostanem za čez noč?«
»Daj očala dol! A te je udaril? Špela, pa ne že spet! Kolikokrat sem ti že rekla?! Če vidiš, da se mu trga, bodi tiho! Ziher je pil in ti ga greš gnjaviti! Sej veš, da s pijanim nič ne razrešiš. Pa še agresivec, kot je on! Daj, da ti dam obkladek. Uf, joj!«
»Hvala. Auuuu, boli. Pazi malo! Ne vem, kaj naj. Spakirala sem in šla! Par cunj, knjig, nekaj kozmetike. Vse ostalo je še tam. In ugotovim, da sem pozabila inzulinske injekcije! Ne grem nazaj po njih, niti v sanjah ne! Zaključena zgodba! A misliš, da bi ti lahko…?«
»Hvala. Auuuu, boli. Pazi malo! Ne vem, kaj naj. Spakirala sem in šla! Par cunj, knjig, nekaj kozmetike. Vse ostalo je še tam. In ugotovim, da sem pozabila inzulinske injekcije! Ne grem nazaj po njih, niti v sanjah ne! Zaključena zgodba! A misliš, da bi ti lahko…?«
»Kaj?! A te je tako močno, da se ti že blede!? Veš, da ne bom tega počela zate! Kar si si skuhala, boš pač pojedla. Znajdi se.«
»Dobro, nehaj s temi frazami. Sem se jih že naposlušala. Bom pa Tejo prosila.«
»Kaj nehaj no! Če se te pa nič ne prime. A ti nisem rekla? Ko bi me vsaj enkrat poslušala! Točno sem ti napovedala! Od prvega dne sem vedela, da je ena zguba. Čutila sem to že na daleč. Če sem ga pogledala v oči, se je izmikal. Ko sem se mu približala, me je njegova lažniva avra kar stresla kot elektrika. Pa zavohala sem ga tudi! Že na prvem kosilu. Nekaj izkušenj pa vendarle imam. Kako je možno, da si čisto brez občutka glede tega? In da se nisi niti malo vrgla po meni, po moji intuiciji? Naučiti se pa tudi ne pustiš! Kje jih najdeš, te kretene?«
»Pa smo spet tam! Pri teh tvojih hokus pokus litanijah. Ne rabim tega zdaj! In ne verjamem v ta tvoj sedmi čut ali kateri že? Tudi tebe ni ravno osrečil. Poglej se. Kuhaš, pucaš, sanjariš, piješ, čakaš in spet čakaš. On se pa kurba naokoli!«
»Opa, opa, ustavi konje, kdo bo komu zdaj pametoval? Jaz vem, kje bom spala nocoj. Veš ti? Saj ti je menda jasno, da ti fotr ne bo pustil. Ni šans. Od tiste zadnje scene že ne. Razbite šipe in to, pozabljaš? Kdo ima živce in denar za to? Toni je pa itak dovolj blesav, da se bo spet narisal tu in delal kraval. A garantiraš, da ne?«
»Daj, no. Kam pa naj grem? Samo za eno noč, da pridem malo k sebi. Samo za eno noč, obljubim. Jutri bom šla k Teji. Saj mi je rekla, da sem za nekaj časa lahko pri njej, ampak pride šele konec vikenda.«
»Itak, ja, da vsi spet skačemo okoli tebe, ti strežemo od spredaj in zadaj. Ne bo minil teden, ko boš spet nazaj pri njem! Kot že, kaj? Pa ne, da že petič visiš tukaj na vratih!? Od njega. Da ne omenjam prejšnjih zgodb!«
»Itak, ja, da vsi spet skačemo okoli tebe, ti strežemo od spredaj in zadaj. Ne bo minil teden, ko boš spet nazaj pri njem! Kot že, kaj? Pa ne, da že petič visiš tukaj na vratih!? Od njega. Da ne omenjam prejšnjih zgodb!«
»Nehaj, mama. Ne mi zdaj še ti očitati. A ne vidiš, da sem čisto povožena. Saj se sama že dovolj žrem.«
»Ja, božčka, a ne? Zdaj naj bom pa še tiho? Poglej se, 35 let, brez doma, brez prave službe in spet nazaj pri ta starih. Scenarij za film, res! Ampak, pustiva zdaj to.«
Vera se sprehodi do kuhinjskega pulta. »Daj, da natočim. Saj boš? A cigaret imaš kakšen? Mi jih je zmanjkalo.«
»Imam. Na. Zmanjkalo, a? Komu prodajaš bučke? Si pozabila, da sem v tej hiši statirala dvajset let, od tega jih gnila vsaj zadnjih pet preveč, in da mi je vse transparentno jasno. Spet si brez denarja, a ne? Vse pokurila, ta stari je pa pipico privil.«
»Ja, ja, no, daj mi mir! Čin! A se spomniš, ko sva se včasih šli tiho mašo? Za čas enega čika. Pa še na stol sva znali stopiti. Se spomniš? Da sva od daleč pogledali, kaj se da narediti. Malo tišine pa itak paše. Da človek sliši svoje misli. Nekaj se bova že spomnili.«
»Ja.«
»Pst.«
»OK.«
Stopita na stol, kadita, pijeta, se gledata, gledata to svojo bedo tam dol.
»Uf, boli me.«
»Pst. Ni še konec čika. Boš uničila čarovnijo.«
»OK.«
Vera zgubi ravnotežje in se zvrne po tleh.
»Koliko si jih pa ti že spila danes? Mama! Si v redu?«
Mama se iznenada začne smejati, na vse grlo. Obe se krohotata tam na tleh.
»Koliko si jih pa ti že spila danes? Mama! Si v redu?«
Mama se iznenada začne smejati, na vse grlo. Obe se krohotata tam na tleh.
»Ha! Sem te, a ne? Bova že našli rešitev. Boš videla. Še vedno sva jo. Samo, pri nas ne moreš ostati, to je kot pribito. A si se res morala izseliti iz garsonjere? Kako prav bi ti zdaj prišla.«
»Prosim, no. Prisežem, samo za dve noči. Da se Teja vrne.«
»No go, Špela.«
»Jebemti lajf.«
Popoldanska ednina, vijuganje v vprašajih
Rahlo okajena si Špela povezne torbo s svojim trenutnim premoženjem čez ramo in se napoti proti reki v razmislek o nekem drugem nahrbtniku.
