Foto: Pexels (Mike Bird)
*
(konec avgusta 1914)
*
Tiho so stali v dveh vrstah. Zrak okoli njih se ni niti zganil. Sive obleke, siva čepica, sivi obrazi, sive misli.
Im Gleichschritt… Marsch!
Noge so se premaknile, prah se je dvignil. Z vsakim trdim udarcem čevljev ob peščena tla, je bil višje. Dokler se iz oblaka prahu niso videle niti čepice. Korakali so.
Rechts um!
Kolona se je zaustavila in obrnila na desno. Filip je začutil ostro pekočo bolečino v obeh petah. Žulji.
Im Gleichschritt… Marsch!
Vročina je bila neizprosna. Grlo in nos sta bila polna prahu. Ta je že spet zagrnil tudi njihove kape. Korakali so v oblaku prahu.
Vročina je bila neizprosna. Grlo in nos sta bila polna prahu. Ta je že spet zagrnil tudi njihove kape. Korakali so v oblaku prahu.
Nenadoma je siva obleka pred Filipom klecajoč stopila iz vrste, se opotekla in padla na tla. Ostali so še naprej korakali.
Stillgestanden!
Ustavili so se. Dva vojaka sta stopila iz vrste in pobrala odpadlega. Odvlekla sta ga v leseno barako, kjer je bila ambulanta.
Ostali so tiho stali v dveh vrstah. Sive obleke, sivo pokrivalo, sivi obrazi, še bolj sive misli.
Filip je pomislil na to, da je korakanja za dopoldanski odmerek, konec.
Antreten zur Essenausgabe!
Postavili so se v vrsto pred poljsko kuhinjo. Iz kotla se je kadilo, širil se je vonj po kuhanem krompirju, repi, ješprenu, fižolu. Vse hkrati. Morda je sem in tja medlo zadišalo tudi po mesu.
Kovinske posode so žvenketale ob pasu, ko so se vojaki počasi pomikali proti kotlu.
Kuhar je z zajemalko pomešal po gosti brozgi in jo natočil v Filipovo posodo. Vzel je še kos kruha in se razgledoval, kam bi lahko sedel. Eno samo drevo z redkimi listi je brezvoljno stalo ob strani dvorišča. Sedel je na rob brežine ob njem.
Vsaj malo sence.
Vsaj malo miru.
Lačno je začel zajemati mineštro. Vojaška lakota je bila drugačna od domače. Bila je tekma za kos kruha in skodelico mineštre. Ni segla do okusa in vonja, do toplote ob potešitvi. A so bili to najdragocenejši trenutki v dnevu.
Lačno je začel zajemati mineštro. Vojaška lakota je bila drugačna od domače. Bila je tekma za kos kruha in skodelico mineštre. Ni segla do okusa in vonja, do toplote ob potešitvi.
Glavo je naslonil na deblo in zamižal. Misli so se ga trdno držale, nikamor niso poletele, kot bi se bale vrnitve med polja in njive, na gozdne poti in v domačo kuhinjo.
Antreten!
Povelje je zarezalo v tišino in med redke besede. Filip je vzel svojo puško Mannlicher M95 in se postavil v vrsto.
Gewehr über!
S puško na rami so spet v dveh vrstah korakali proti strelišču. Sive obleke, sivo pokrivalo, sivi obrazi, še vedno sive misli.
Korakali so. Noge so se same dvigovale in udarjale v sivi pesek. Okrog njih je plaval oblak prahu. Ustavili so se na strelišču.
Gewehr ab!
Puške so sneli z ramen in legli na svoje položaje.
Ladet!
Anlegen!
Zielt!
Feuer!
Strel je bil glasen, preglasen za prazno tišino.
Filip je trznil, vsi so trznili.
Poveljniki za njihovimi hrbti so se zasmejali.
Zamenjali so se na položajih in postopek se je ponovil.
Hladen.
Oster.
Rutinski.
Filip se ni več spraševal, kdaj bo konec. Ni mu bilo treba misliti na to. Vse je bilo v rokah drugih. Bil je samo še lutka.
Filip se ni več spraševal, kdaj bo konec. Ni mu bilo treba misliti na to. Vse je bilo v rokah drugih. Bil je samo še lutka.
Slamnata lutka v katero so zabijali bajonete.
Lutka, ki ni krvavela, ki ni umrla.
Niti glasu ni spustila, medtem ko so oni kričali.
Kričali, da so sploh lahko stekli proti njim in vanje zabadali svoje bajonete.
Lutka, ki ni več imela svojih misli.
Lutka, ki je samo še čakala.
Kam jo bodo postavili?
Kje bo našla svojo zadnjo postajo?
Kdaj bodo v spalnici ugasnile luči in se bo lahko vrnila med polja in njive, na gozdne poti in v domačo kuhinjo.
