Odločitev

**

Na Jantarni lastovki z veseljem ponovno pozdravljamo dr. Igorja Čuhaleva, udeleženca Draguljarnic, ki se po letu dni vrača z novo kratko zgodbo Odločitev.

Zgodba je bila izbrana v finale državnega srečanja odraslih literatov V zavetju besede 2026, ki ga organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD). Avtor je zanjo prejel zlato priznanje, podeljeno 7. novembra 2026 na Muti.

Igorju iskreno čestitamo za literarni dosežek in se mu zahvaljujemo, da je svojo zgodbo znova zaupal Jantarni lastovki.

Vabljeni k branju Odločitve …

***

08.10

Potniški vlak iz smeri Litije in Zidanega Mosta …

Zmeraj sem odhajala na pot prej, pol ure, mogoče celo uro ali več. Zaradi očeta? Ne vem, kar začutila sem nekakšno mrzlično pričakovanje, strah pred slovesom. Me bo vlak pustil na peronu in bom samo nemočno zrla na tablo odhodov?

O današnjem ponedeljku sem že dolgo razmišljala. Začetek tedna, novo življenje in odločitev, ki sem jo sprejela. Sedim na peronu in opazujem ljudi, ki izstopajo in vstopajo na vlak. Nasmejani, zamišljeni, s prtljago ali samo s telefonom v roki, da ne bi zamudili tistih nekaj sekund za všečkanje novic.

O današnjem ponedeljku sem že dolgo razmišljala. Začetek tedna, novo življenje in odločitev, ki sem jo sprejela. Sedim na peronu in opazujem ljudi, ki izstopajo in vstopajo na vlak.

Zasliši se pisk lokomotive in prometnik dvigne loparček. Vlak se počasi premakne kot zaspana žival in se že naslednji trenutek prebudi, pospeši in izgine. Peron se počasi prazni. Zvoki kolesc na kovčkih, smeh dijakov in študentov v podhodu počasi zamirajo. Golobi, ki so ob prihodu vlaka prestrašeno odleteli na streho, se spet vračajo in iščejo drobtinice sendvičev, ki so ostale od hitečih potnikov. 

 Po peronu zapiha mrzel veter. Še bolj se zavijem v plašč in si popravim šal. Pomlad prihaja, a zima še zmeraj maha z repom. Plastičen lonček s kavo ne greje več premrzlih prstov. Dvignem roko in popijem še zadnji požirek mrzle kave, nato vstanem in se sprehodim do koša za smeti. Kovček pustim ob klopci. Poleg golobov sem na peronu le še jaz.

Hladen piš se ponovno dotakne mojih lic. Sedaj ko ni potnikov, se mi zdi, da njegov hlad še bolj občutim. Kot da bi ljudje s svojo prisotnostjo ublažili praznino, ki jo prinaša v naše duše zimska sapa.

Iz podhoda zaslišim glasove. Potniki za naslednji vlak prihajajo na peron.  

08.35

Lokalni potniški vlak za smer Kranj in Jesenice odpelje s tira 3.

Pisk prometnika, dvignjen loparček in vlak se prične premikati. Vidim potnike, ki iščejo sedeže, in tiste, ki naveličano zrejo skozi okna. Nekateri so že zatopljeni v telefone in zanje ni več zunanjega sveta. 

Razmišljam, kakšen je bil njun odhod iz Sarajeva, davnega marca 1992. Množica ljudi na avtobusni postaji in prerivanje. Oče in mama sta bila tedaj še mlad zaljubljen par, ki se je odločil, da se bo za teden ali mogoče mesec umaknil iz vznemirjenega mesta, ki je po referendumu postajalo zmeraj bolj razdeljeno. Vzela sta samo najnujnejšo prtljago, saj za kratek obisk Ljubljane, kjer sta imela prijatelje, nista potrebovala več.

»Babica mi je dala v torbo še džezvo in mlinček, kot da odhajava za zmeraj,« je v smehu dejala Lejla in pogledala Harisa.

Pripoved, ki sem jo neštetokrat poslušala. Na avtobusu ni bilo čutiti strahu ali pretiranega vznemirjena, saj je tudi Slovenija že šla skozi to izkušnjo, ki se je dobro iztekla.

V Ljubljano je pred njima prišlo že precej avtobusov, ki so pripeljali ljudi iz Bosne. In šele na avtobusni postaji sta spoznala, da sta se iz obiskovalcev spremenila v begunca, ali kot se je ta izraz posplošil, v migranta.

V Ljubljano je pred njima prišlo že precej avtobusov, ki so pripeljali ljudi iz Bosne. In šele na avtobusni postaji sta spoznala, da sta se iz obiskovalcev spremenila v begunca, ali kot se je ta izraz posplošil, v migranta.

Pogosto sem si predstavljala, kaj se je dogajalo v prvih urah, dnevih po njunem prihodu. Čeprav sta nama z bratom o tem pripovedovala, sem poskušala podoživljati čustva, ki so se izmenjevala. Presenečenje, strah, zanikanje in potem sprejemanje in čakanje, da se bo vse uredilo.

Rodila sem se tri leta po njunem prihodu. Tedaj sta že imela majhno, enosobno stanovanje v tretjem nadstropju, ki ga je oče imenoval Mala Bosna. V njem sta starša pila kavo, ki je bila zmleta v bosanskem mlinčku in skuhana v džezvi. In tam sem se naučila prvih bosanskih besed. Tudi v parku in na igrišču smo otroci govorili podoben jezik, zato sploh nisem dvomila, da je to jezik moje domovine. Dokler nisem prišla v vrtec. 

     09.05

Opozorilo potnikom! Prehajanje čez tire na območju postaje je strogo prepovedano in življenjsko nevarno.

Bil je moj prvi dan v vrtcu. Mama me je oblekla v najlepšo obleko in mi lase spela v čop, ki ga je krasila rdeča pentlja. Na ta dan so me pripravljali že dalj časa in komaj sem čakala, da bom spoznala nove prijateljice, s katerimi se bom lahko igrala. V našem bloku je bila samo še Hana tista, s katero sva se običajno žogali. In obe sva govorili isti jezik, vendar tega tedaj še nisem vedela.

V vrtcu je bilo vse zanimivo. Polno otrok, igrače, okusna hrana in čudovito ograjeno dvorišče s peskovniki, toboganom in travnikom za igranje z žogo. Povsod so bile tudi klopce, da smo deklice lahko sedele in urejale svoje punčke.

Z Natašo sva kmalu postali prijateljici. Bila je temnolasa deklica, postrižena na paž in imela je žalostne oči. Pripovedovala mi je o svojem kužku in igračah, ki jih je imela doma, vendar je govorila tako čudno, da nisem razumela vsega.

»Se greva žogat?« me je povabila.

Pokimala sem in stekli sva na travo, kjer je ležala zapuščena žoga. Pobrala jo je in se začela ozirati. Vsa nestrpna sem ji zaklicala: »Baci mi loptu!«

»Nekje za mano se je oglasil hladen, grozeči glas vzgojiteljice: »Ema, govori slovensko!«

Postavila se je predme in me zviška premerila. »Pravilno se reče, vrzi mi žogo. Sedaj pa to ponovi!«

Prestrašena ob njenem strogem nastopu sem jecljaje ponovila.

»Ni dobro! Še enkrat!«

Drugič sem povedala že bolje, čeprav mi je šlo na jok, vendar tega nisem hotela pokazati.

»V redu Ema sedaj pa pazi, kako boš govorila,« me je še enkrat strogo pogledala in se oddaljila.

»Pridi,« me je Nataša prijela za roko in stekli sva nazaj h klopci.

»Tudi pri nas doma rečemo baci mi loptu, vendar me je mama naučila tudi slovenske besede, tako da me vzgojiteljica ne krega. Pomagala ti bom, da se boš hitreje naučila.«

Po tem dogodku nikoli več nisem slišala tistega groznega stavka: Ema, govori slovensko!

Po tem dogodku nikoli več nisem slišala tistega groznega stavka: Ema, govori slovensko!

Popoldan me je v vrtec prišla iskat mama. Bila sem tiha in se sploh nisem hotela pogovarjati. Doma me je oče nasmejan pričakal z vprašanjem: »Kako ti je bilo danas u vrtiću, srećo moja?” 

Žalostno sem ga pogledala in zajokala. Med jokom sem izdavila, kaj mi je rekla vzgojiteljica.

Oče in mama sta se spogledala in me skušala potolažiti. 

Potem sem pogosto obiskovala sosedo Marto. Bila je starejša gospa, upokojena učiteljica in pri njej sem se počutila, kot da sem njena vnukinja. Z mano je govorila samo slovensko in kmalu sem bila tista, ki sem lahko očetu, in mami pomagala pri učenju slovenščine.

Nekaj let pozneje, ko sem bila že v petem razredu, smo se učili o domovini. Spomnim se, da je učiteljica vprašala, kako se imenuje naša domovina. Hitro sem dvignila roko in odgovorila: »Naša domovina se imenuje Slovenija.«

Nekaj let pozneje, ko sem bila že v petem razredu, smo se učili o domovini. Spomnim se, da je učiteljica vprašala, kako se imenuje naša domovina. Hitro sem dvignila roko in odgovorila: »Naša domovina se imenuje Slovenija.«

»Zelo dobro, Ema,« me je učiteljica pohvalila pred celim razredom.

Doma smo se po kosilu pogovarjali, kako je bilo v šoli. Vsa ponosna sem jima povedala, da sem bila pohvaljena, ker sem vedela, da je moja domovina Slovenija.

Starša sta se spogledala in iz tišine, ki je zavladala, sem začutila, da bom slišala nekaj, o čemer sem se že dolgo sama spraševala.

»Veš, Emira,« je nekoliko negotovo začel oče. »Pred leti, ko je v Bosni divjala vojna, smo morali zbežati v Slovenijo, kjer si se rodila ti. Toda najina domovina je Bosna, tam imava korenine in tam živijo tvoji sorodniki, zato je tvoja domovina tudi Bosna, čeprav te v šoli učijo drugače. Koga od sorodnikov pa sploh imaš v Sloveniji?«

Nekoliko sem počakala z odgovorom in razmišljala. Tedaj sem že spoznala, da doma govorimo bosansko, povsod zunaj slovensko in da obstajata dva svetova. Eden v našem malem blokovskem stanovanju, kjer smo zmeraj govorili o Bosni in sorodnikih in svet zunaj, ki je šel naprej in mi je prinašal zmeraj novo znanje in izkušnje.

»Sosedo Marto,« sem plaho začela in opazovala očetov izraz na obrazu. 

Nasmehnil se je: »Vprašal sem te za sorodnike, tiste, s katerimi si odraščala, ki te imajo radi in te tolažijo.«

Spet sem ponovila: »Soseda Marta me je naučila slovenščine, me tolažila, ko sem bila žalostna, in me spodbujala, da sem danes najboljša učenka v razredu.«

Oče je zavzdihnil in pokimal: »No, v redu, soseda Marta je nekakšna nadomestna sorodnica. Kdo pa so tvoji drugi sorodniki?«

»Ti in mama,« sem hitro odgovorila. »Živita v Sloveniji, oba že govorita slovensko in hodita v slovenske službe.«

Ob teh besedah se mi je zazdelo, da je mama rahlo prikimala, vendar je takoj sklonila glavo. Oče, ki je to opazil, se je grenko nasmehnil in nadaljeval, čeprav se mi je zdelo, kot da govori mami. »Naše korenine so v Bosni, kjer so pokopani vsi naši predniki in kjer je zemlja prepojena s krvjo naših ljudi, ki so jo branili skozi stoletja. In zato se tudi naš jezik razlikuje od slovenščine, saj je povezan s srcem in čustvi, medtem ko je jezik Slovencev trd in njegovo vezivo so misli in logika.«

»Naše korenine so v Bosni, kjer so pokopani vsi naši predniki in kjer je zemlja prepojena s krvjo naših ljudi, ki so jo branili skozi stoletja. In zato se tudi naš jezik razlikuje od slovenščine, saj je povezan s srcem in čustvi, medtem ko je jezik Slovencev trd in njegovo vezivo so misli in logika.«

»Ne, ne, ni res!« sem skoraj zakričala. »Ob slovenskih pesmih lahko jočeš ali pa se smejiš in učiteljica je rekla, da so polne lepote in ljubezni!«

Oče je nekoliko počakal in s pogledom ošinil mamo. Vedel je, da bo v tem dvoboju zmagal, saj sem že bila na robu solz.

»Draga moja Emira, ali sploh veš, kako mi razumemo lepoto in ljubezen? Vidimo ju v naši Bosni, v Neretvi in Uni, ki neukročeni brzita skozi divjo pokrajino, in čutimo njuno svobodo. Tukaj v Ljubljani pa je reka ujeta v betonski kanal. Na površju plavajo smeti in ob njenem obrežju so gostišča, kjer sedijo žalostni ljudje in zrejo v temno, počasi tekočo vodo. 

Zajokala sem, kajti bila sem premajhna, da bi lahko omenila Sočo, Gregorčiča,Triglav in še tisoč drugih lepih stvari, ki sem jih spoznala kasneje. 

10.15

Na prvi tir prihaja mednarodni vlak iz smeri Dunaja za smer Sežana in Trst.

Leta so tekla, vendar se v našem stanovanju ni nič spremenilo. Dobila sem še bratca in zdelo se mi je, da sta mu starša namenjala več ljubezni, kot meni. Še zmeraj smo živeli v dveh svetovih, Mali Bosni in Sloveniji. Čeprav sem s tem rasla, sem iskala razlago, zakaj se oče in mama nočeta izseliti iz Male Bosne in se vsak dan vračata vanjo. Vse sta imela premišljeno. Doma sta naju z bratom klicala Emira in Edin, najini uradni imeni v šoli pa sta bili Ema in Edi. 

Neke nedelje sem si lahko s prijateljico in njenimi starši ogledala film o Harryju Potterju, ki mi je bil zelo všeč. Zvečer, ko sem ležala v postelji in zrla v temni strop se mi je nenadoma posvetilo. Haris, moj oče, je bil v resnici bosanski Harry Potter. Bil je Bosanec, čarovnik, ki je lahko prehajal med svetovi. Ko sta z mamo v Sloveniji stopila iz avtobusa, sta v resnici prešla iz čarobne Bosne v Slovenijo, deželo nečarovnikov, Bunkeljnov, tako so se imenovali v filmu. In vrata našega stanovanja v bloku so očetu in mami zmeraj omogočala, da sta se vrnila v Malo Bosno. Zaradi očeta sem vedela, da je tudi v meni čarovniška kri, le da sem jaz bila rojena v Sloveniji in so zame Bunkeljni živeli v Mali Bosni in čarovniki v širnem zunanjem svetu.

Haris, moj oče, je bil v resnici bosanski Harry Potter. Bil je Bosanec, čarovnik, ki je lahko prehajal med svetovi. Ko sta z mamo v Sloveniji stopila iz avtobusa, sta v resnici prešla iz čarobne Bosne v Slovenijo, deželo nečarovnikov, Bunkeljnov, tako so se imenovali v filmu. 

  10.35

Pozor, prosimo. Regionalni vlak za smer Celje, Pragersko in Maribor je pripravljen za odhod na drugem tiru. Vlak odpelje ob 11. uri.

Vendar svet duhov in spominov, v katerem sta živela oče in mama, ni dopuščal, da bi kot njuno nasprotje odrasla jaz, ki bi jima nekoč v prihodnosti lahko uničila njuno Malo Bosno. Zato sta uporabljala preizkušene metode, katerih edini cilj je bil, da bi me spreobrnila. 

»Deklica mora ubogati starše,« sta mi večkrat govorila, bratu pa: »Dečki morajo poslušati očeta.«

Čeprav sva bila oba otroka, je za vsakega veljalo drugo pravilo. Ko sem že bila najstnica, se je njuno nagovarjanje še bolj spremenilo. Zame je veljalo: »Žena mora slediti svojemu možu,« in za brata: »Moški je tisti, ki drži hišo pokonci.«

Seveda je bilo to njuno življenje, v mojem čarobnem svetu smo deklice in dečki bili enaki in tudi kasneje se to pojmovanje ni spremenilo.

Ob svojih otroških prispodobah se danes samo še čudim, kakšno domišljijo sem razvila kot otrok, ki živi v podvojeni resničnosti. Že v srednji šoli sem ob branju zgodb Zofke Kvedrove spoznala, da je bila njuna vzgoja predvsem patriarhalno naravnana, da bi me spremenila in podredila v sistemu, ki je mojega brata Edina naredil za gospodarja že s tem, da se je rodil in meni naložil, da služim in sledim svojemu možu. In verjetno bi jima celo uspelo, če ne bi vsak dan odhajala iz Male Bosne v moj svet, kjer smo dekleta in fantje imeli enake možnosti.

Po mnogih letih v Sloveniji se je oče odločil, da obiščemo Bosno. Še preden smo sedli na avtobus, sva z bratom že neštetokrat slišala zgodbe o sorodnikih in njihovem življenju. A v vzporednih svetovih se je čas v Mali Bosni ustavil. Zato so bile vse te pripovedi še iz časa pred 1992, vmes pa je minilo skoraj dvajset let. Razmišljala sem, da sta verjetno strah pred resnico in občutek krivde zaradi odhoda, očetu tako dolgo preprečevala, da bi se povezal s svojimi sorodniki.

Po mnogih letih v Sloveniji se je oče odločil, da obiščemo Bosno.

Iluzija, ki je preživela dolga leta v našem stanovanju, je začela že med potjo bledeti. Bencinske črpalke z zarjavelimi tablami, zapuščene vasi z zidovi, ki so kot nemi stražarji štrleli v nebo, in nova gostišča, z velikimi neonskimi napisi v nemščini. Nikjer ni bilo ne hiše ne ovinka in ne človeka, ki bi se ujemal z očetovimi shranjenimi podobami. Opazovala sem njegov obraz, ki je počasi izgubljal barvo.

Sarajevo se je zdelo kot groteskni tujec iz nočnih mor. Del mestne arhitekture ga je hladno opazoval skozi ogromna steklena okna, ki so bila vklenjena v jeklene stebre. V njihovih odsevih je videl nov svet, ki je nadomestil njegove spomine. Končno je v nekaterih ulicah prepoznal znane stavbe. Vendar, ko smo se jim približali, smo na njih opazili mnogotere rane od granat in izstrelkov. Bile so mrtve in razgaljene kot opozorilo. 

Sorodniki so se postarali. Mnoge je vzela vojna, druge starost. Tisti, ki so se še trudili preživeti, so cenili vsak dan, ko so se zjutraj zbudili. Pogovor se je vrtel predvsem o vojni, ki ni nikomur prinesla zmagoslavja, ampak predvsem razočaranje, žalost in revščino.

Opazovala sem očeta. Videla sem, da je v njegovi iluziji ostala samo še drobna iskrica, in upal je, da nama bo z njo pokazal svoje Sarajevo, ki ga vsi ti njegovi sorodniki niso znali ohraniti. Ko smo popili kavo, ki ni imela tistega čarobnega okusa iz mamine džezve v Mali Bosni, smo se poslovili. Zunaj na ulici je oče spregovoril: »Pokazati vama moram še stadion, kjer sem dobil številna priznanja v teku.«

Opazovala sem očeta. Videla sem, da je v njegovi iluziji ostala samo še drobna iskrica, in upal je, da nama bo z njo pokazal svoje Sarajevo, ki ga vsi ti njegovi sorodniki niso znali ohraniti.

Ob njegovih besedah me je stisnilo pri srcu. Sledila sem njegovim korakom in poslušala vročično pripovedovanje. Vsi njegovi spomini so bili izbrisani, ostalo je samo še eno upanje – stadion. »Tega niso mogli uničiti,« si je polglasno govoril.

Na poti, kjer nas je vodil, je zraslo že nekaj novih stavb in nekatere stare so bile porušene. Končno smo zagledali zarjavelo ograjo in tablo z napisom, Pokopališče. Kamor je segel pogled so bili povsod nišani, beli nagrobni stebri, ki so s svojimi konicami štrleli proti nebu. Bilo jih je na stotine, tisoč, mogoče dva tisoč. 

Oče je utihnil. Za trenutek se mi je zazdelo, da se njegov svet podira, a že naslednji hip sem v očeh prepoznala značilni pogled, ki ga je imel doma, v Mali Bosni. Niso umrli njegovi spomini, izbrisal je sedanjost, trenutke soočenja, ki ga je odlagal dolga leta.

Vsi smo nemo zrli v ogromno belo polje in začutila sem, da so se pričele trgati korenine, ki so me povezovale s to deželo, ki sem jo tedaj prvič obiskala. 

10.50 

Na četrti tir prihaja mednarodni vlak EuroCity za smer Beljak, Salzburg in München. Vlak ima na postaji Ljubljana predviden odhod ob 11. uri in 5 minut. Prosimo, pripravite se na vstopanje.

Ob omembi Münchna sem se spomnila na svoj dopis o literarnih izkušnjah, ki sem ga pred meseci poslala v Berlin. Nanj nisem dobila odgovora. S pogledom sem poiskala svoj kovček. Še zmeraj me je čakal. Sedla sem in preverila številko perona. Bila sem na drugem, kjer je že čakal vlak za Maribor.

Mala Bosna je ostala v našem stanovanju, skupaj z očetom in mamo, kot črnobela fotografija nekega minulega časa. O potovanju v Bosno nismo več nikoli govorili. Z bratom sva doštudirala. Brat se je odselil, jaz pa sem pred tednom dni izvedela, da sem sprejeta na delovno mesto profesorice slovenščine na Prvi gimnaziji Maribor.

Mala Bosna je ostala v našem stanovanju, skupaj z očetom in mamo, kot črnobela fotografija nekega minulega časa. O potovanju v Bosno nismo več nikoli govorili.

Moj svet, moja domovina, moje korenine. Žal mi je bilo očeta, ki je ostal v preteklosti, a zame življenje teče naprej. Sanje so tiste, ki so ustvarile svet, v katerem živim in ne spomini, ki so sidro preteklosti. 

Tukaj bi se morala moja zgodba končati, vendar me je presenetil pisk telefona. Vstala sem in se počasi napotila proti vlaku. Do odhoda je manjkalo še deset minut. Pogledala sem ekran in se ob tem počutila, kot tisti najstniki, ki sem jih zjutraj obsojala zaradi zasvojenosti s telefonom.

Pošiljatelj je bil Inštitut za slavistiko na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Odprla sem sporočilo in tiho brala. »Sehr geehrte Frau Ema … vabilo za gostujočega predavatelja o balkanski literaturi…v Berlinu.«

Za trenutek sem občutila, da se je svet ustavil. Zazdelo se mi je, kot da se odločitev staršev iz leta 1992 ponavlja. Ali ostati na domači zemlji v dobrem in slabem ali poiskati prostor pod soncem, kjer je svet lepši, boljši in predvsem bolj čaroben?

Za trenutek sem občutila, da se je svet ustavil. Zazdelo se mi je, kot da se odločitev staršev iz leta 1992 ponavlja.

Pogledala sem na oglasno tablo. Odhod vlaka za Maribor je bil ob enajsti uri, za Berlin pa ob enajsti uri in pet minut. Še sem imela čas, da se odločim za enega ali drugega.

Prometnik je zažvižgal in dvignil loparček. Za sabo sem puščala Malo Bosno in Ljubljano, svoje rojstno mesto. Ostali so spomini, ki jih bom nekoč pripovedovala otrokom. 

Vlak hiti po pokrajini in včasih razposajeno zapiska. Opazujem vasi, ki ostajajo za mano, gradove, polja in gozdove.

Ob enakomernem ritmu udarjanja koles ob tračnice pomislim na usodo, ki je kot reka, po kateri plujemo. Naše odločitve so tiste, ki nas zasidrajo tam, kjer želimo živeti.

In tako sedim na vlaku, ki drvi skozi pokrajino, čas in spomine.