Fotografija: Pexels
Komentar k dokumentarnemu filmu Sekumadyja Condeja
Mednarodna obzorja so pomembna televizijska rubrika slovenskega javnega medija. V njej zunanjepolitični novinarji obravnavajo različne mednarodnopolitične fenomene oziroma notranjepolitične fenomene drugih držav. Skozi čas smo se lahko seznanili z dogajanji v Kurdistanu, na Kitajskem, Ukrajini in na Hrvaškem. Gre torej za ozemeljsko razgibano izbiro tematik, s katerimi se novinarji vselej ukvarjajo bolj ali manj poglobljeno, in s tem odstirajo pogled onkraj dnevnopolitičnih agend ter štirindvajseturnega cikla novic.
Vsaka oddaja je približno petdesetminutni televizijski dokumentarni film. Zadnjega je posnel prepoznavni novinar Sekumady Conde in nosi naslov Novi Evropejci. Kot že sam pove, film, predstavlja priseljence oziroma nove prebivalce Evrope. Vendar pa v današnjem diskurzu osrednjih medijev že naziv Evropejci lahko sproži različna vprašanja, sugestije in reakcije. Definicije Evropejcev so namreč mnogotere in vselej politično motivirane, tudi če so navidez nevtralne. Ena takšnih nevtralnih bi lahko bila: Evropejec je vsak stalni prebivalec evropske celine. A če ne živimo povsem zunaj vseprežemajočih ideologij, s katerimi se soočamo vsak dan, nam je jasno, da je taka definicija že postavljenja v opozicijo z nekimi drugimi, ekskluzivističnimi, ki kot Evropejce predstavljajo samo zastopnike neke realno obstoječe ali namišljene kulture.
Kaj bi ta kultura lahko bila? So njen temelj krščanstvo, sekularizem, liberalizem, rasizem, svoboščine ali odgovornosti, svoboda ali nasilje, enakost ali izkoriščanje? Vse po malem ali nič od tega? Težko je odgovoriti, vendar je vprašanje treba vzeti nadvse resno. Evropski identitarizem ni nek nov pojav, temveč traja že stoletja. Kot je v svojem eseju Evropa med evolucijo in evtanazijo ugotavljal Tomaž Mastnak, se ta identiteta začenja oblikovati v zgodnji moderni in sicer v opoziciji do »Turkov« oziroma muslimanov. Preveč enostavno bi bilo reči, da odpor ni bil upravičen. Osmanski imperij je bil res osvajalski, res je osvajal krščanske dežele in religijska pripadnost je v tistem času res bila temelj identitete, ki je omogočal transkrščansko ali pa transilsamsko povezovanje. Obenem pa bi bilo preenostavno dejati, da Evrope ne daje kriza identitete tudi onkraj vprašanja islama. Evropa ima vseskozi določeno obsesijo zarisovanja meja med seboj in drugim, ki je po svoji intenzivnosti specifična. To zarisovanje se je izražalo tako pri uničevalnem osvajanju Amerik in redčenju tamkajšnejga domorodnega prebivalstva kot pri kontinentalnih novoveških vojnah, prvi ter drugi svetovni vojni, ki sta bili v resnici vojni med evropskimi silami. Določanje meje med zunanjim in notranjim je eden od osrednjih problemov Evrope.
Kaj bi ta kultura lahko bila? So njen temelj krščanstvo, sekularizem, liberalizem, rasizem, svoboščine ali odgovornosti, svoboda ali nasilje, enakost ali izkoriščanje?
Zato je logično, da je izrazito poudarjeno tudi danes, v času globalizma in množičnih migracij, ki so svoj vrhunec dosegle leta 2015. Takratni notranji boji Evrope proti ali za sprejemanje prišlekov, neprestane razprave o migracijah, ki še trajajo, torej niso nobena izjema, temveč se dotikajo same srži evropskosti. Zdi pa se, da je Evropa prvič v zgodovini soočena z materialno nujo po priseljevanju, ki presega ideologijo.
Samir Amin je postavil prepričljivo tezo, da je za obstoj predkapitalističnih produkcijskih načinov bistvena ideologija. Ekonomija je bila v preteklosti predvidljiva in je temeljila na vsem znanih oblikah gospostva, ki jih je bilo treba le ideološko utemeljevati, da se jim podaniki ne bi upirali. Kapitalizem pa postane globalen produkcijski način, katerega kompleksni in hitri trgi premikajo produkte, naravne vire in delavce na osnovi težko dojemljivih interakcij, ki jih ideologija ne more zaobjeti. Zato ekonomija naddoloča ideologijo.
Gospodarske posebnosti današnje Evrope v primerjavi s preteklostjo so razvidne: prebivalstvo se stara, kapitalizem pa potrebuje svež dostop delavcev, da gospodarstvo ostane konkurenčno, zato jih mora uvažati, ne glede na prepričanja domorodcev. Evropa po stoletjih imperialistične akumulacije izgublja svoj primat v svetu oziroma ga je že izgubila. Prvi korak te izgube je nastopil po koncu druge svetovne vojne, ko so na svoj imperij Evropo vezale ZDA, drugi korak pa se ravno odvija z velikim vzponom Kitajske, ki s svojo produkcijo in tehnologijo spodkopava primat ZDA kot gospodarske metropole periferne Evrope. Evropa se v globalnem merilu provincializira, obenem pa njen občutek samoumevne superiornosti postaja vedno bolj preživet. Tudi če se v praksi ohranja, ga materialni odnosi moči postavljajo na laž.
S tem se ne želim ideološko ali moralno opredeljevati o evropskih vrednotah v celoti. Jasno pa je, da je evropski supremacizem neupravičen. Dejstvo je, da živimo v času, ko je morilski, genocidni cinizem imperializma povsem razviden; torej v času, ko bi bil potreben radikalen rez s praksami upravičevanja obstoja neevropejcev, kjerkoli na svetu.
S tem se ne želim ideološko ali moralno opredeljevati o evropskih vrednotah v celoti. Jasno pa je, da je evropski supremacizem neupravičen. Dejstvo je, da živimo v času, ko je morilski, genocidni cinizem imperializma povsem razviden; torej v času, ko bi bil potreben radikalen rez s praksami upravičevanja obstoja neevropejcev, kjerkoli na svetu.
To pomeni narediti korak naprej od praks reprezentacije, ki je sicer dobro realizirana v Condejevem dokumentarcu. Njegova odlika je geografska razgibanost intervjuvancev in njihovih družbenih položajev, ki pokaže, da Evropa sama ni homogena kulturna enota. Navidezna homogenost se namreč vzpostavlja šele z odporom do Drugega.
Obenem pokaže tudi, da ta Drugi sam ni enoten in je prav toliko ali še bolj raznolik kot domorodni Evropejci. To doseže, denimo, ko v Nemčiji pozornost od najbolj prepoznavne turške priseljence preusmeri k libanonski, o kateri vemo manj in je tudi bolj odtujena od turške.
Ko na Madžarskem predstavi kitajsko priseljensko skupnost, ki v očeh povprečnega belega Evropejca kot vzhodnoazijec predstavlja dobrega priseljenca. Na Madžarskem in na Češkem, dveh deželah vzhodnega bloka, ki sta še posebej nagnjeni k paranoji glede priseljevanja, čeprav ga ne doživljata zares, je ta fenomen še posebej prisoten. Če na Madžarskem v kategorijo dobrega priseljenca sodijo Kitajci, so vanjo na Češkem uvrščeni Vietnamci, ki prav tako že desetletja živijo v deželi. Pri tovrstnih delitvah gre za tipično narcistično delitev na absolutna binarna nasprotja, na idealizirano in demonizirano skupino.
Na osebni ravni ta delitev lahko preči tudi eno samo osebo, ki je deležna izmenične idealizirajoče in demonizirajoče obravnave tistega, ki jo zlorablja. Možnost narcisistične zlorabe pa je evropskemu človeku prineslo organizirano nasilje, s katerim se je uveljavil v svetu tako, da je do začetka prve svetovne vojne obvladoval 85% svetovnega ozemlja, po dekolonializaciji pa je to počel s pomočjo zakonov globalizirane vrednosti, ameriškega finančnega sistema, trgovinskih sporazumov in vojaške premoči, ki je vselej grozila, da uniči vsak poskus upora. Madžarska in Češka nista bili nobeni kolonialni velesili, a sta se kot periferija zahodnega imperija, da bi se vanj čimbolj integrirali, toliko bolj oprijeli rasističnih iluzij.
Pri tem seveda ne gre zanikati določenih tipičnih lastnosti, verjetnosti, da je v vzhodnoazijskih skupinah manj kriminala kot, denimo, v arabskih. A tovrstno razčesavanje je seveda trivialno, če na zatožno klop postavimo glavnega krivca: imperializem. Imperij je posilil in izropal dežele v takem obsegu, da so debate o povsod obvladljivi priseljenski kriminaliteti predvsem distrakcija. Pri čemer se je treba zavedati, da je priseljevanje neposredna posledica imperializma, ki sistematično vsiljuje neenak razvoj, tudi s pomočjo vojn in ustvarjanjem beguncev, da bi lahko iz dežel črpal delovno silo in naravne vire.
Pri čemer se je treba zavedati, da je priseljevanje neposredna posledica imperializma, ki sistematično vsiljuje neenak razvoj, tudi s pomočjo vojn in ustvarjanjem beguncev, da bi lahko iz dežel črpal delovno silo in naravne vire.
Podobno zanimiv je pogovor s švedskim socialnim delavcem, ki je indijskega porekla, a je odraščal v ZDA in se priselil iz te države. Pove, da se percepcija njega samega spremeni v trenutku, ko Švedi ugotovijo, da govori angleško (predvidevamo da z avtentičnim naglasom, saj najbrž na Švedskem angleško govorijo tudi ostali priseljenci). To kaže na določeno ambivalentnost barve kože, katere sprejemanje je včasih odvisno tudi od drugih spremljevalnih lastnosti in kontekstov. Kljub temu, da je pojav kriminalnih tolp na Švedskem dejansko razširjen, pa je treba dodati, da to ni nikakršna novost, kot se zmotno ocenjuje.
Čeprav si splošna evropska zavest zamišlja, da so kriminal na Švedsko prinesli šele priseljenci, so tam, denimo, že v sedemdesetih imeli velike težave z oboroženimi spopadi motorističnih tolp. Conde pa razblinja tudi mit o egalitarni in sprejemljivi švedski družbi, ki so jo prišleki preprosto izkoristili. Nasprotno, švedska družba je zelo hierarhizirana, hierarhija pa se začne že s finskimi sosedi, skandinavskimi »čefurji«. Pri tem naj poudarim, da menim, da imajo Švedi vso pravico do svojih pogledov na svet in do svoje kulturne organiziranosti – pri debatah o stanju švedske družbe pa je vendarle treba upoštevati realno obstoječa razmerja. In poudariti, da priseljevanje ni zgolj dobra volja švedske države, temveč vselej in povsod izhaja iz potreb kapitalističnega gospodarstva.
V Napoliju se Conde pogovarja s priseljenko iz Nigerije ter priseljencem iz Senegala. Primer te južnoitalijanske metropole pokaže značilno odprtost pristaniških mest in sredozemske kulture, ki so tradicionalno prehodna in kjer se ljudje mešajo skozi stoletja. Oba priseljenca predstavita svetlejši in manj obremenjen pogled na svoj položaj. Temnopolti Francoz, ki je obenem gej, poudari razmerje med diskriminacijo, ki jo doživlja kot gej in kot priseljenec. Seveda so bolj diskriminirani priseljenci, saj sodobni zahodni rasizem ne temelji toliko na tradicionalnih krščanskih vrednotah (v katolicizmu je ta vrsta rasizma, razen na periferiji Evrope, praktično že izginila, vztraja pa še v vedno šibkejšem anglosaškem protestantizmu), temveč na civilizacijskem supremacizmu »liberalnih vrednot«.
Dokumentarec je dober v prikazovanju raznolikosti tako evropskih družb kot novih priseljencev v Evropo. Med slednjimi sicer pogrešamo več predstavnikov klasičnega delavskega razreda in novih prekarcev, ki bi gotovo podali drugačno perspektivo. Najti tovrstne sogovornike je vsekakor zahtevno, saj so bolj izobraženi profesionalci in študentje tudi bolj artikulirani v medijsko sprejemljivi govorici in so se zaradi svoje relativne prednosti pred drugimi priseljenci tudi bolj pripravljeni izpostaviti. Gotovo pa bi razredni vidik odprl nove dimenzije in nova ključna vprašanja.
Dokumentarec je dober v prikazovanju raznolikosti tako evropskih družb kot novih priseljencev v Evropo. Med slednjimi sicer pogrešamo več predstavnikov klasičnega delavskega razreda in novih prekarcev, ki bi gotovo podali drugačno perspektivo.
Novinar priseljevanje upravičuje z ahistorično govorico o stalnosti selitev v svetovni zgodovini. Četudi je ta ocena točna, je preveč splošna in odpira veliko prostora za protipriseljenske ugovore. Eden od tipičnih bi lahko bil: Evropejci so druge civilizirali, priseljenci v Evropo pa prinašajo nazadovanje. Čeprav prevladujoči medijski diskurz in nepisana pravila novinarske habitusa v glavnih medijih tega večinoma ne omogočajo, pa je stvari treba postaviti v pravi kontekst ravno zato, da se tovrstnim izvajanjem že v izhodišču zapre pot.
Danes je zunaj Evrope dvakrat več »Evropejcev«, starih Evropejcev, če želite, kot v sami Evropi. Prebivalci te celine so se ob nastopu kapitalizma toliko razmnožili, da se je pojavila potreba po izseljevanju. Po drugi strani je ta izhajala iz uporov domačih podrejenih razredov proti izkoriščevalskim praksam. Te so se zato prenesle v druge dele sveta. Kapitalizem je bil torej izvožen v izkoriščevalskih pogojih, ki so povzročili desetine milijonov žrtev, mnoge grozote, uničenje različnih kultur in ekološke katastrofe. Ni šlo za civilizacijsko misijo, bila je misija ekspanzije kapitalizma. V svojem razvoju je kapitalizem res prinesel razvoj tehnologije in znanosti, ki sta v nekaterih pogledih izboljšala življenje ljudi v različnih delih sveta, predvsem pa v kapitalističnem centru. Infrastruktura, ki jo je imperializem vzpostavil v kolonijah, ni bila namenjena domačinom, temveč prišlekom.
Po dekolonializaciji je kapitalizem omogočil povečanje prebivalstva tudi v nekdanjih kolonijah. Vendar se je po kratkotrajnem upanju immperalizem nadaljeval v novih oblikah, ki niso nujno potrebovale več naselbin, temveč so temeljile na ekonomski in vojaški premoči. Tako kot so Evropejci ob zori kapitalizma zaradi svoje številčnosti iskali možnosti drugod, danes to počnejo »novi Evropejci«. V zaenkrat še dosti manjšem obsegu.
