Fotografija: naslovnica romana Voda, pajčevina
Nada Gašić: Voda, pajčevina (2010, slovenski prevod Mateja Komel Snoj, Goga 2024)
Nada Gašić (1950, Maribor) je po študiju jugoslavistike in sociologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu delala kot lektorica hrvaškega jezika na univerzah v Pragi, Sankt Peterburgu in Brnu. Pri sedeminpetdesetih letih je izdala svoj prvi roman Mirna ulica, drvored (Mirna ulica, drevored), ki je takoj vzbudil zanimanje kritikov in bralcev. Ti so z naklonjenostjo sprejeli tudi roman Devet života gopođe Adele (Devet življenj gospe Adele, 2020) in zbirko kratkih zgodb Posljednje što su vidjele (Zadnje, kar so videle, 2022).
V Mariboru rojena pisateljica velja za najbolj »zagrebško avtorico«, saj so vsa njena dela pravi mozaik zagrebških ulic, bolj ali manj znanih stavb in ljudi ter predvsem vseh plasti tamkajšnje govorice. Za roman Voda, pajčevina (2010), ki je njeno prvo delo, prevedeno v slovenščino, je dobila nagrado mesta Zagreb in nagrado Vladimirja Nazorja. Leta 2024 je izšel njen novi roman Četiri plamena, led (Štirje plameni, led) in prevod Vode, pajčevine v angleščino (Water, Spiderweb).
V Mariboru rojena pisateljica velja za najbolj »zagrebško avtorico«, saj so vsa njena dela pravi mozaik zagrebških ulic, bolj ali manj znanih stavb in ljudi ter predvsem vseh plasti tamkajšnje govorice.
Poplava v Zagrebu
Roman Voda, pajčevina se začne s poplavo v Zagrebu v Trešnjevki, predelu Zagreba, leta 1964. Deroča Sava, ki prinese strah, tesnobo, napetost in negotovost ter odnese več življenj, v roman priteče samo na začetku in na koncu, vmes pa spremljamo razkrivanje zločina in se potapljamo v zgode in nezgode razpadle družine iz sedanjosti (Katarina je bila poročena z Borisom Horjakom, potem ločena). V družbeno resničnost so vpeti liki treh sester (Katarine, Irme in Ite, ki je tik pred poroko), duševno zaostalega fanta (Damirja – Dečka, ki je psihično prizadet in je v reji pri sosedi botri Ciliki), dečka v komi, Katarininega in Borisovega sina (Davida), kriminalista (Vidošić in Kosumić) in še koga, med njihove glasove pa se vpletajo pogovori neznancev na tramvaju, »pravih« Zagrebčanov in prišlekov, starih in mladih. Roman uspešno združuje vrsto literarnih žanrov.
Uničujoča poplava v Zagrebu 25. in 26. oktobra 1964, pri prebivalcih mesta zbuja strah, grozo in negotovost, še posebej ko poplave odnesejo prva človeška življenja. Med njimi je mož Ane Firman, ki tedaj rodi svojo prvo hčerko Katarino.
Čeprav je obsedeno stanje, Ani uspe urediti poplavljeno hišo, ponovno se poroči, dobi dobrega moža, in rodi še Irmo in Ito. Ana prezgodaj umre, za pol sestri in bolnega očima skrbi Katarina, ki ima sina Davida in je ločena, kajti njen mož Boris se poroči z novo ženo, ki je stroga veganka; tudi njega posiljuje z zdravimi napitki in zato se stalno prepirata. David se večkrat napoti k njemu, še večkrat pa postopa po mestu in si zamišlja, da je tajni agent.
Skrivnostni dogodek
Davida srečamo na zagrebških ulicah tudi tedaj, ko je priča nenavadnemu dogodku; skrivnostni neznanec iz avtomobila odvrže valju podoben tovor. Dogaja se v bližini šole, ko se ob mraku predenj zvali v plastično ponjavo zavito truplo. Policija se loti preiskave, ki z vsakim dnem, počasi, ped za pedjo odstira kriminalne povezave, ki se kot pajčevina (za)lepijo tudi na duše in telesa nedolžnih ljudi.
Davida srečamo na zagrebških ulicah tudi tedaj, ko je priča nenavadnemu dogodku; skrivnostni neznanec iz avtomobila odvrže valju podoben tovor.
David prestrašeno pobegne s kraja zločina (pusti zaplato torbe in sliko na plakatu), njegova pot je prepletena s strahom, kajti zasleduje ga velik črn avto, in se čez nekaj dni konča tragično, kajti deček beži pred črnim avtom in povozi ga tramvaj.
Sledijo dnevi, ko je deček v komi, k njemu vsak dan prihajata mama, ki mu bere pravljice, oče, ki pri sebi nosi breme novega zakona, ravno tedaj – ko sta z novo ženo intimna, pred vrati stoji David, oče na zvonjenje ne odreagira in zato si še posebej očita, da je sam pognal sina v smrt.
V bolnišnico prihaja tudi kriminalist Vidošić, ki mu je Katarina všeč, ima prelepe roke, je bistra – dela v banki, za Davida bi naredila vse, in rad bi ji pomagal.
Tu pa se zgodba romana šele dobro začne, saj se vanjo vpletejo tudi številni drugi liki, ob katerih se pripoved obrne v nepričakovano smer. Truplo, ki je bilo odvrženo pri šoli, je bila Irmina sodelavka, profesorica z gimnazije, zgodba, ki se razpleta, kaže na to, da se je Irma zapletla v čudne posle z moškimi in s prodajo hiše, ki je bila Katarinina dediščina. Itina poroka je bila humoreska (ženina polijejo po glavi s premazom za marmor, kar izzove alergijo, še hujše pa je, ko se nevesta s krinolino zatakne za mizo, tedaj zgrmi poročna torta na tla.)
Vonj po tobaku
Bralec spremlja zgodbo tudi z Davidove perspektive, ki posluša glasove in toni v podzavest. Zavonja očka, ki ima vonj po tobaku. David se norčuje iz njega; čeprav je oče izobražen – dela kot ekonomski analitik – se boji druge žene; kadar gresta z Davidom v mesto, se naje mesa, ki ga pri drugi ženi ne dobi, a se mu vidi, da ima potem slabo vest. Zato je imel David raje dedka, Borisovega očeta. Boris in Katarina sta bila sošolca, a nikoli nista bila prijatelja, tudi zdaj nista, ker sta preveč različna; ona je bila doma iz revne družine, kar pusti posledice za celo življenje, saj na življenje gleda na drugačen način, za Borisa je želela ostati zavito darilo, ki bi ga odvijal počasi, a na koncu se je počutila kot neodprt paket, okrog katerega je hodil in ga nazadnje pustil. Neodprtega. Boris pa je nesamozavesten in niti ne ve, kaj bi rad v življenju.
Besen je na drugo ženo in ji želi dopovedati, da je zdrava prehrana predraga, pridelana v najrevnejših predelih sveta, zato ne more biti zdrava in je to prevara. Čedalje bolj jo sovraži. Tudi o Katarini razmišlja, da je bila preveč krotka, … ugriznila je v cel kos kruha, namesto da bi utrgala košček…, ni maral njene revščine, skromnosti, neodločnosti – njenega porekla. Samo nohte je imela res lepe. Boris je večni dvomljivec. Svojo novo ženo je spoznal, ko je želela trgovki z usnjenimi izdelki vsiliti brošuro proti ubijanju živali, njeni vzreji za zakol in odiranju kož. Ko zboli za virozo in mu nova žena spet vsiljuje zeleni napitek, jo zabode s škarjami.
Besen je na drugo ženo in ji želi dopovedati, da je zdrava prehrana predraga, pridelana v najrevnejših predelih sveta, zato ne more biti zdrava in je to prevara.
Mama Davidu bere take pravljice, ki mu gredo na živce
Damir – Dečko opazuje metulja v roki in ga poimenuje Zvončica; tj. Mala Gospa. V mislih se pogovarjata o Davidu, pohajkujeta po Zagrebu in na tržnici srečujeta znance, včasih so v mestu živeli drugačni ljudje, dandanes pa ljudje živijo v neki iluziji – kot v risanki. Upajo, da se bodo prebudili brez posledic, v resnici pa so osamljeni. Med možem in ženo je vedno kaj nerazjasnjenega. Damir je zaostal; mentalno ima 7 let, v resnici jih ima čez petdeset, zagledan je v Katarino, ve, da ga ima skrbnica Cilika rada, boji se njenega moža Vilijema. Mala Gospa mu pove, da je zločin enkraten, neponarejeno dejanje – ker je vsaka žrtev enkratna. Žrtve ne moreš kopirati in zato je vsak zločin enkraten in popoln.
Opečene roke
Začne se s poplavo, ko umre Katarinin oče, prezgodaj umreta mama in očim. Poleg umora neznane profesorice, umre David, Boris ubije drugo ženo, Katarina si opeče roke, da ostanejo neprepoznavni štrclji. Ker ji je vzeto najljubše, tj. sin, se kaznuje. Opeče si roke v vrelem olju – uniči to, kar je najlepše na njej. Irma ne vidi izhoda, povzročila je preveč hudega, hlastala je po nedosegljivem v življenju, zato naredi samomor.
Opeče si roke v vrelem olju – uniči to, kar je najlepše na njej.
Kriminalista Vidošič in Kosumič v samotni hiški na jugu Hrvaške razmišljata o napakah, storjenih v zadevi »Prosveta«, kajti morilec je še na svobodi.
Večplasten in kompleksen roman preko srhljivega zapleta ponudi avtentičen vpogled v življenja Zagrebčanov in njihovih negotovih usod. Roman uspešno združuje vrsto literarnih žanrov, v njem najdemo pravljice, izpovedi, tok zavesti, internetne objave, pisma, psihološke profile morilcev, premisleke o zdravi hrani in nezdravih idejah in še marsikaj, iz česar je sestavljeno življenje v svoji polnosti in kompleksnosti ter predvsem jezikovni barvitosti.
Večplasten in kompleksen roman preko srhljivega zapleta ponudi avtentičen vpogled v življenja Zagrebčanov in njihovih negotovih usod.
Vse plasti v romanu so povezane, vse teme izbrušeno zapisane, liki kakor znanci vstajajo iz knjige. Voda, pajčevina je roman različnih žanrov, spletenih v popolno kito. Zgodba je napeta do skrajnosti, z nogami trdno na tleh, hkrati tudi nekje zgoraj, kjer naša volja ne obvelja več. Vseskozi seveda upamo, da roka pravice le seže, kamor končno in vendarle mora seči.
