Foto: Mankica Kranjec
Povezovanje svetov na Evropski šoli Ljubljana, 11. november 2026
Kaj je vaš prvi spomin? Ne tisti, ki so vam ga pripovedovali starši, niti tisti, ki je ohranjen na fotografiji, ampak prvi, za katerega ste prepričani, da je res vaš. Morda obraz, ki se sklanja nad vas. Vonj neke sobe. Svetloba, ki pada skozi okno. Glas, ki ga ne znate več povezati z imenom. Ali pa neka nepomembnost, ki se je spominjate samo vi, medtem ko so vsi drugi na ta dogodek že zdavnaj pozabili.
Ko smo 11. novembra na Evropski šoli Ljubljana učence sekundarne stopnje povabili, naj pišejo o svojem prvem spominu, smo se najprej pogovarjali o knjigah. Nekateri so povedali, da skoraj nikoli ne berejo. Drugi, da berejo občasno. Tretji že pišejo romane, predvsem grozljivke. Nekateri so svoje zgodbe celo že objavili. Drugi niso napisali še ničesar, kar bi bilo namenjeno tujim očem. In vendar smo se vsi znašli v isti učilnici, z istim vprašanjem.
Zakaj sploh še brati knjige?
Da bi se česa naučili? Da bi si krajšali čas? Da bi ugotovili, kako pišejo drugi, če tudi sami pišemo? Da bi pregnali dolgčas? Da bi razvijali možgane? Ali zato, ker nam branje omogoča, da za nekaj časa zapustimo svoje življenje in vstopimo v neko drugo, ne da bi kamorkoli zares odpotovali?
Nobenega odgovora nismo razglasili za pravilnega. Pravzaprav se zdi, da smo se največ naučili iz tistih, ki so povedali, da knjig sploh ne berejo. Njihovi razlogi so bili različni, a za njimi se je pogosto skrivalo preprosto dejstvo, da knjiga še ni postala del njihovega vsakdana. Da se z njo še niso srečali na način, ki bi jim nekaj pomenil.
Pravzaprav se zdi, da smo se največ naučili iz tistih, ki so povedali, da knjig sploh ne berejo. Njihovi razlogi so bili različni, a za njimi se je pogosto skrivalo preprosto dejstvo, da knjiga še ni postala del njihovega vsakdana. Da se z njo še niso srečali na način, ki bi jim nekaj pomenil.
Pogovarjali smo se tudi o tem, kje beremo. V postelji, s skodelico masala čaja, za mizo, v knjižnici, na avtobusu? Ali za branje potrebujemo tišino? Se sploh lahko zberemo, če nekdo poleg nas govori? Kje je naš kotiček, v katerega se lahko umaknemo s knjigo ali zvezkom? In ali ni včasih prav takšen kotiček, pa čeprav je to samo stol ob oknu, prostor, kjer smo najbolj podobni sebi?
Spomin ni fotografija
Z Adriano Kuči sva učencem razdelili navodila za pisanje. Koliko ste bili stari? Kje ste se nahajali? Kaj ste videli? Kaj slišali? Je imel prostor poseben vonj? Ste se česa bali? Vas je kaj razveselilo? Zakaj se spominjate prav tega trenutka in ne katerega drugega?
Potem je nekdo vprašal, ali mora biti vse, kar bodo popisali, resnično?
Kar je bilo morda najpomembnejše vprašanje dopoldneva.
Spomin namreč ni fotografija. Nekatere podrobnosti se izbrišejo, druge postanejo večje, kot so bile v resnici. Včasih si zapomnimo barvo obleke, pozabimo pa obraz človeka, ki jo je nosil. Včasih se spominjamo nečesa, kar so nam tolikokrat pripovedovali, da smo to začeli doživljati kot lasten spomin.
Foto: Sladana Vide (avtorica fotografije: Mankica Kranjec)
Ali si torej pisatelj sme izmišljati?
Seveda. Toda pri tem je pomembno, da zna izbrati podrobnost, da zna vzpostaviti prizor, da razume, zakaj neka zgodba potrebuje začetek in zakaj se mora nekje tudi končati.
Adriana je učence opozorila, naj ne razmišljajo preveč o popolnosti. In naj ne skušajo že prvega stavka napisati tako, kot da bo naslednji dan objavljen v knjigi. Pisanje je tudi popravljanje, črtanje, vračanje. Včasih je treba napisati precej slabih stavkov, da pridemo do tistega, ki ga želimo obdržati.
Adriana je učence opozorila, naj ne razmišljajo preveč o popolnosti. In naj ne skušajo že prvega stavka napisati tako, kot da bo naslednji dan objavljen v knjigi. Pisanje je tudi popravljanje, črtanje, vračanje. Včasih je treba napisati precej slabih stavkov, da pridemo do tistega, ki ga želimo obdržati.
Seveda smo se dotaknili tudi umetne inteligence. Danes lahko v nekaj sekundah napiše zgodbo, sestavi pesem, predlaga naslov. Toda ali ima umetna inteligenca spomin? Se lahko zaljubi? Lahko sprinta list papirja? Diši? Lahko ustvari prepričljivo pripoved o otroštvu? Ne more, kot ne more vedeti, kako smo se počutili, ko smo prvič ostali sami, ali kako je dišalo stopnišče v hiši, v kateri smo odraščali.
Če ji vse to povemo, lahko naše besede preoblikuje. Toda izkušnja je še vedno naša.
Učenci so pisali v jeziku, ki jim je bil najbližji. Nekateri v angleščini, drugi v slovenščini, tretji v ruščini in ukrajinšini. Nismo želeli, da bi jih iskanje pravilne slovenske besede oddaljilo od tistega, kar so hoteli povedati. Slovenščina je bila eden od jezikov našega srečanja, ne pa pogoj, da sme nekdo sodelovati.
In potem se je zgodilo nekaj, kar pri literarnih delavnicah vedno znova preseneti. Tudi tisti, ki so na začetku zatrjevali, da ne berejo in da jih pisanje ne zanima, so se sklonili nad zapisano. In se čudili lastnim stavkom. Nekateri so pisali hitro, drugi so dolgo razmišljali. Nekdo je prečrtal skoraj cel odstavek. Nekdo drug je potreboval še nekaj minut.
Ko smo jih povabili, naj svoje zgodbe preberejo, so skoraj vsi sodelovali.
Ni povsem jasno, ali bodo zaradi te izkušnje postali v knjižnici in iz knjižne police vzeli kakšno knjigo. Morda. Zagotovo pa je, da so za nekaj časa odkrili užitek v tem, da lahko iz lastne izkušnje nastane besedilo.
Uredništvo v učilnici
Potem smo ustanovili uredništvo. Ne čisto zares, seveda, čeprav smo svoje delo vzeli resno.
Vsak učenec je prebral svojo zgodbo, drugi pa smo poslušali. Zanimalo nas je, kje se pripoved začne, katera podrobnost nas pritegne, kaj ostane neizrečeno. Včasih je bilo treba povedati več, drugič manj. Nekateri spomini so bili sestavljeni iz drobnih, skoraj neopaznih dogodkov, drugi so že imeli zametke daljših pripovedi.
Pogovarjali smo se o tem, v kateri tovarni nastane knjiga? Kaj počne urednik? Ali samo popravlja napake? Ali lahko posega v besedilo? Kaj se zgodi, ko pisatelj konča rokopis? Kam ga pošlje? Kdo v založbi odloča, ali bo knjiga izšla? Kaj počne lektor, kaj oblikovalec, kdo izbere naslovnico in zakaj včasih minejo leta, preden rokopis postane knjiga?
Pogovarjali smo se o tem, v kateri tovarni nastane knjiga? Kaj počne urednik? Ali samo popravlja napake? Ali lahko posega v besedilo? Kaj se zgodi, ko pisatelj konča rokopis? Kam ga pošlje? Kdo v založbi odloča, ali bo knjiga izšla? Kaj počne lektor, kaj oblikovalec, kdo izbere naslovnico in zakaj včasih minejo leta, preden rokopis postane knjiga?
Učence je zanimalo tudi, ali mora pisatelj znati nastopati. Seveda ni nujno, da je vsak pisatelj dober govorec, toda ko svojo zgodbo preberemo na glas, se z njo zgodi nekaj posebnega. Nenadoma zgodba ni več samo naša. Pripada tudi tistim, ki jo poslušajo.
In prav tu se je pokazalo, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Ne samo takrat, ko nekdo govori v jeziku, ki ga dobro razumemo. Tudi takrat, ko išče besede, ko se ustavi, ko mu stavek ne steče povsem gladko. Včasih se zdi, da je prav potrpežljivost in odprtost do tujega jezika ena najlepših oblik gostoljubja.
Amerika, ki je nihče ni zares poznal
Medtem je dr. Blaž Kavšek učence popeljal v neki drug čas, ko so se ljudje iz slovenskih dežel izseljevali v Ameriko, o kateri so veliko slišali, vendar so jo pogosto poznali predvsem iz pripovedovanja drugih.
Predstavil jim je dva avtorja, slovenskega, ki ni bil posebej znan, in poljskega, ki je v svojem času užival precejšen ugled. Oba sta pisala o migracijah v Ameriko, o pričakovanjih, ki jih je vzbujala obljubljena dežela, in o razočaranjih, ki so pogosto sledila.
Foto: Mankica Kranjec
Učenci so brali odlomke, se srečevali s starejšo slovenščino in primerjali načine, kako sta avtorja opisovala življenje na drugi strani oceana. Posebej zanimiv je bil slovenski pisec, ki Amerike sploh še ni obiskal, pa je o njej vseeno pisal s precejšnjo gotovostjo. Njegove predstave so bile včasih tako nenavadne, da so delovale skoraj absurdno.
Toda ali ni to nekaj, kar počnemo še danes? Govorimo o krajih, v katerih nismo bili, o ljudeh, ki jih ne poznamo, o življenjih, ki si jih predstavljamo na podlagi nekaj fotografij ali zgodb?
Blaž je nato učence povabil, naj napišejo pismo. Predstavljajo naj si, da so se preselili v drugo državo, denimo v Rusijo, in od tam pišejo nekomu doma. Kako bi opisali Slovenijo? Kaj bi povedali o njenih prebivalcih? Kaj bi se jim zdelo nenavadno, smešno, nerazumljivo?
Nastalo je pismo, ki so ga otroci označili za skoraj čudaško. Slovenija se je v njih spreminjala v deželo, ki bi jo njeni prebivalci morda komaj prepoznali.
Nastalo je pismo, ki so ga otroci označili za skoraj čudaško. Slovenija se je v njih spreminjala v deželo, ki bi jo njeni prebivalci morda komaj prepoznali.
Toda prav to je bil namen. Pokazati, da podoba nekega kraja ni nujno enaka kraju samemu. Da jo sestavljajo pripovedovalčeva pričakovanja, izkušnje, strahovi in predsodki. In da migracija ni samo premik telesa iz ene države v drugo, temveč tudi premik pogleda.
Dve fotografiji Pariza, dve fotografiji Nairobija
Sekumady Conde je vprašanje pripovedovanja prenesel v svet medijev.
Najprej je učence vprašal, ali prebirajo novice. Denimo zjutraj, ob skodelici čaja. Kje jih spremljajo? Na televiziji, spletnih portalih, družbenih omrežjih? Ali sploh vedo, kdo jih je napisal? In ali se kdaj vprašajo, zakaj je neki dogodek postal novica, drugi pa ne?
Nato jim je pokazal dve fotografiji Pariza in dve fotografiji Nairobija.
Samo štiri fotografije, pa toliko vprašanj. Kaj vidimo? Kaj pričakujemo, da bomo videli? Zakaj nas nekatere podobe presenetijo, druge pa se nam zdijo samoumevne? Kaj se zgodi, ko o nekem mestu vedno znova gledamo samo eno vrsto podob?
Sekumady je govoril o stereotipih. O poenostavljenih predstavah o določeni skupini ljudi, ki jih potem pripisujemo posameznikom. O tem, kako hitro se iz ene same fotografije, ene same zgodbe, enega samega naslova oblikuje predstava o celotni državi, mestu ali skupnosti.
Sekumady je govoril o stereotipih. O poenostavljenih predstavah o določeni skupini ljudi, ki jih potem pripisujemo posameznikom. O tem, kako hitro se iz ene same fotografije, ene same zgodbe, enega samega naslova oblikuje predstava o celotni državi, mestu ali skupnosti.
Toda novica ne nastane sama od sebe.
Nekdo se mora odločiti, ali je dogodek sploh vreden objave. Nekdo izbere naslov. Nekdo določi, katera dejstva bodo navedena najprej, katera pozneje. Nekdo se odloči, koga bo vprašal za mnenje in koga ne. In nekdo med številnimi fotografijami izbere prav tisto, ki jo bomo videli ob članku.
Is this news? Who gets quoted? Which facts lead?
Ta vprašanja so se vračala skozi celotno delavnico.
Mady je učencem pojasnil, kaj pomeni uredniška presoja. Odločanje o tem, kaj je pomembno in kaj ni. Kaj je relevantno in kaj lahko izpustimo. Pri tem ne gre nujno za namerno zavajanje. Gre za dejstvo, da novice ustvarjajo ljudje, ljudje pa imajo svoje izkušnje, predstave, omejitve in poglede na svet.
Tudi izbira fotografije je uredniška odločitev.
Pokazal jim je primer enega dogodka z dvema različnima naslovoma. Dejstva so lahko enaka, toda način, kako jih predstavimo, bralca usmeri v povsem drugačno razumevanje.
Potem je vprašal, ali je v medijih več pozitivnih ali negativnih naslovov.
Good news is no news.
Dobra novica ni novica, pravi znana novinarska misel. Toda zakaj? Zakaj se nam zdi nesreča zanimivejša od srečnega razpleta? Zakaj o vojnah poročamo vsak dan, o miru pa predvsem takrat, ko se konča? Si lahko predstavljamo svet, v katerem bi bile novice pogosteje predstavljene pozitivno, ne da bi pri tem zamolčali težave, nasilje ali krivice?
Potem so učenci postali uredniki.
Dobili so podatek, da ima neko mesto letos tisoč prebivalcev več kot lani. Samo to. Brez dodatnih pojasnil.
Kako bi o tem poročali?
Bi napisali, da mesto raste? Da privablja nove prebivalce? Da postaja bolj raznoliko? Ali bi opozorili, da bo potrebovalo več stanovanj, šol in javnih storitev? Bi se vprašali, od kod so prišli novi prebivalci? In ali bi bilo mogoče iz tako preprostega podatka ustvariti tudi zaskrbljujočo novico?
Foto: Sekumady Conde (avtorica fotografije Mankica Kranjec)
Učenci so predlagali naslove, nato pa jih primerjali. Isti podatek, različne zgodbe. Vsaka je poudarila nekaj drugega. Nekatere so bile optimistične, druge previdne, tretje so že z izbiro besed ustvarjale občutek nevarnosti.
Pri tem so bili otroci ves čas v središču delavnice. Sekumady ni pojasnjeval, kaj morajo učenci misliti. Spraševal jih je, zakaj so se odločili prav tako. Zakaj so izbrali določeno besedo? Kaj bi se zgodilo, če bi jo zamenjali? Kako bi njihov naslov razumel človek, ki o mestu ne ve ničesar?
In počasi je postajalo jasno, da novica ni samo skupek dejstev. Je tudi način, kako so ta dejstva razporejena, osvetljena in povezana.
Pri tem so bili otroci ves čas v središču delavnice. Sekumady ni pojasnjeval, kaj morajo učenci misliti. Spraševal jih je, zakaj so se odločili prav tako. Zakaj so izbrali določeno besedo? Kaj bi se zgodilo, če bi jo zamenjali? Kako bi njihov naslov razumel človek, ki o mestu ne ve ničesar?
In počasi je postajalo jasno, da novica ni samo skupek dejstev. Je tudi način, kako so ta dejstva razporejena, osvetljena in povezana.
Sekumady je učence ob koncu spodbudil, naj se pri branju novic vedno vprašajo, iz katerega zornega kota so upovedane. Ni nujno, da dvomijo o dejstvih, še posebej, kadar so ta preverjena, pač pa o načinu, kako je zgodba povedana.
Kdo govori? Čigav glas je odsoten? Zakaj je izbrana prav ta fotografija? Zakaj je naslov takšen in ne drugačen?
Morda se medijska pismenost začne prav tam, kjer ne sprejmemo več prve podobe kot edine mogoče.
In morda je prav to ena od stvari, ki jih moramo mladim danes najpogosteje ponavljati: svet ni en sam naslov. Niti ena sama fotografija.
Izgubljeni telefon
Podobno vprašanje, le z drugačnimi sredstvi, je odprla filmska ustvarjalka om pesnica Sladana Vide.
Kaj potrebujemo, da naredimo film?
Idejo, so odgovarjali učenci. Kamero. Igralce. Režiserja. Scenarij. Morda tudi denar. Toda kaj pravzaprav naredi film za film? In kakšna je razlika med resničnim svetom in tistim, ki ga vidimo na platnu?
Sladana jim je pojasnila, da resničnost ni uokvirjena. Ko hodimo po ulici, vidimo stvari pred seboj, za seboj, ob strani. Lahko se obrnemo, pogledamo navzgor, ustavimo. Film pa nam pokaže samo tisto, kar je znotraj kadra. Nekdo se je odločil, kaj bomo videli in česa ne.
Film je poseben jezik. Ima svojo slovnico, svoje premore, svoj način pripovedovanja. In prav zato nam omogoča, da isto zgodbo povemo na različne načine.
Učenci so dobili nalogo, naj si izmislijo zgodbo o izgubljenem telefonu.
Na prvi pogled nič posebnega. Telefon se izgubi. Nekdo ga najde. Toda kaj potem?
Morda ga najde človek, ki ga ne bi smel. Morda se v telefonu skriva neizrekljiva skrivnost. Morda se izkaže, da sploh ni bil izgubljen. Iz istega dogodka lahko nastane komedija, kriminalka, drama ali grozljivka. Odvisno od tega, kdo pripoveduje in kaj želi pokazati.
Učenci so razmišljali, katere vloge bi prevzeli pri snemanju. Kdo bi igral? Kdo bi režiral? Kdo bi stal za kamero? Kako bi odigrali prizor? Kaj bi pokazali najprej?
Učenci so razmišljali, katere vloge bi prevzeli pri snemanju. Kdo bi igral? Kdo bi režiral? Kdo bi stal za kamero? Kako bi odigrali prizor? Kaj bi pokazali najprej?
Tudi tukaj se je ponovilo nekaj, kar smo slišali že pri pisanju in pri Sekumadyjevi delavnici. Zgodbe ni mogoče ločiti od načina, kako jo pripovedujemo. Vsaka odločitev nekaj razkrije in nekaj drugega prikrije.
In če smo se pri prvem spominu spraševali, ali si lahko kaj izmislimo, smo se pri filmu vprašali, koliko resničnosti sploh ostane, ko jo postavimo v kader.
Glasba, ki jo slišimo tudi takrat, ko je ne poslušamo
.
Projekt Pesem srca, ki ga ustvarjajo sopranistka Gaja Sorč, baritonist Marko Erzar in pianist Nejc Lavrenčič, je učence popeljal v svet opere, samospeva, glasu in glasbenega pripovedovanja.
Toda namesto da bi začeli z razlago glasbenih zvrsti, so jih nastopajoči vprašali, kje vse v življenju srečujemo glasbo.
Na porokah. Na pogrebih. Na koncertih. V dvigalih. Na letališčih. Med čakanjem, da se nekdo oglasi na telefonski klic.
Glasba je povsod, tudi tam, kjer je skoraj ne opazimo. Včasih nas spremlja, ne da bi jo poslušali. Drugič se nam kakšna melodija vtisne v spomin tako močno, da nas lahko po dolgih letih vrne v določen prostor ali k človeku, ki ga ni več.
Glasba je povsod, tudi tam, kjer je skoraj ne opazimo. Včasih nas spremlja, ne da bi jo poslušali. Drugič se nam kakšna melodija vtisne v spomin tako močno, da nas lahko po dolgih letih vrne v določen prostor ali k človeku, ki ga ni več.
Nastopajoči so govorili tudi o blagodejnih učinkih glasbe. O tem, kako lahko vpliva na naše počutje, nas pomiri, prebudi spomine in v določenih okoliščinah pomaga pri okrevanju. Predstavili so primer človeka, čigar stanje se je ob poslušanju glasbe izboljšalo.
Nato je sledilo petje. V slovenščini, angleščini, francoščini. Glasovi so se menjavali, dopolnjevali, se dvigovali in umikali. Učenci so spoznavali, kako lahko operni pevec z glasom izrazi nekaj, za kar bi v običajnem pogovoru potrebovali veliko besed.
Skupaj so preizkusili tudi izštevanko in iskali izraze v različnih jezikih. Ista igra lahko v drugem jeziku zveni povsem drugače, pa vendar otroci pogosto razumejo njeno pravilo, še preden razumejo vse besede.
Pogovor je segel celo do Johna Cagea in njegove znamenite tišine. Kaj pravzaprav slišimo, ko ne slišimo ničesar? Ali je tišina res odsotnost zvoka? In ali lahko tudi molk postane glasba?
Za konec so se glasovi spremenili v mačje oglašanje. Mijavkanje je napolnilo prostor in za trenutek se je zdelo, da so se vse razlike med jeziki umaknile nečemu precej bolj prvinskemu.
Morda je bilo prav v tem nekaj lepega. Da lahko človek, ki govori en jezik, in človek, ki govori drugega, skupaj zapojeta, smejita ali posnemata mačko, ne da bi morala najprej poiskati prevod.
Jezik, v katerem si upamo povedati svojo zgodbo
Na Evropski šoli Ljubljana smo se srečali z mladimi, ki živijo med jeziki. Nekateri poleg slovenščine govorijo vsaj še dva ali tri jezike. Drugi se v slovenščini šele preizkušajo. Nekateri v enem jeziku govorijo le z enim od staršev, v drugem se učijo, v tretjem berejo, morda v četrtem sanjajo.
Na Evropski šoli Ljubljana smo se srečali z mladimi, ki živijo med jeziki. Nekateri poleg slovenščine govorijo vsaj še dva ali tri jezike. Drugi se v slovenščini šele preizkušajo. Nekateri v enem jeziku govorijo le z enim od staršev, v drugem se učijo, v tretjem berejo, morda v četrtem sanjajo.
Ne vemo, ali je mogoče jezike, ki jih nosimo v sebi, vedno tako preprosto ločiti. Včasih nam določena beseda pride na misel samo v enem jeziku. Drugič se nam zdi, da tisto, kar želimo povedati, v jeziku, ki ga uporabljamo, sploh nima ustreznega izraza.
Prav zato se zdi pomembno, da otrokom pri učenju slovenščine ne sporočamo, da morajo najprej pozabiti na druge jezike, ki jih govorijo. Nasprotno. Vse, kar že znajo, vse, kar so slišali, prebrali, doživeli, je del njihove izkušnje in tudi ustvarjanja.
Pri projektu Povezovanje svetov sodelujemo mentorji zelo različnih profilov. Pisatelji, literarni raziskovalci, filmski ustvarjalci, glasbeniki, športniki, pedagogi in posamezniki, ki se vsak dan srečujejo z vprašanji medkulturnega dialoga. Vsak od nas prinaša svoj način dela, svoje izkušnje, včasih tudi svoje dvome.
Toda pri vseh delavnicah smo se vračali k istemu vprašanju. Kako povedati zgodbo? In kako poslušati zgodbo nekoga drugega?
Foto: Mankica Kranjec
Gabriela Babnik Ouattara in Adriana Kuči sva učence povabili, naj pišejo o prvem spominu. Blaž Kavšek jim je pokazal, kako so si ljudje nekoč predstavljali Ameriko, še preden so vanjo dejansko vstopili. Sekumady Conde jih je učil, naj bodo pozorni na naslove in fotografije, s katerimi mediji oblikujejo svet. Sladana Vide jim je pokazala, da so resničnosti lahko različne. Ustvarjalci projekta Pesem srca pa so jih spomnili, da lahko nekaj pomembnega povemo tudi brez besed.
Ko sem ob koncu dopoldneva pomislila na učence, ki so na začetku zatrjevali, da ne berejo, potem pa so se zatopili v pisanje svojih prvih spominov, se je bilo smiselno vprašati, ali ne iščemo vsi istega. Občutek, da se lahko izražamo, četudi v različnih jezikih.
Deček, ki se je vlegel na mizo in risal svojo podobo, je vsaj za hip odplaval v svoj svet. Nekaj, česar umetna inteligenca zagotovo ne zmore.
Morda je pot do knjige včasih krajša, kot si predstavljamo. Ne začne se nujno v knjižnici, pri obveznem branju ali pri literarnem vzorniku. Lahko se začne v učilnici, z vprašanjem o prvem spominu.
Ali pa s tistim neznosno lepim občutkom, da se svet še nahaja v ravnovesju in da je mogoče v kotu knjižnice to mimobežno misel tudi pribeležiti.
Naj bo Jantarna lastovka pribežališče za bizarne, čudaške, magično lepe in včasih tudi hudomušne večjezične zgodbe. Prostor, kjer se nikomur nikamor ne mudi in nihče nikogar ne obsoja. Kjer smo lahko vsi malo čudni. Ljubeznivi. Nori. Lepi. Prifrknjeni. Predvsem pa neznosno zaljubljeni v ubsedovanje.
Vrata se odpirajo za mlade in malo manj mlade upovedovalce, ki si upajo …
Projekt Povezovanje svetov izvaja Zavod Hirondelle s finančno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Iskreno se zahvaljujemo Evropski šoli Ljubljana, ki nas je sprejela med svoje učence in nam omogočila, da smo skupaj raziskovali, kaj vse lahko nastane, ko se srečajo različni jeziki, umetnosti in zgodbe.
