Foto: Naslovnica knjige Toneta Perčiča Dežela
Tone Perčič: Dežela. Cankarjeva založba (Mladinska knjiga) 2026.
Pred nekaj meseci sem v iskalno okno na Facebooku vnesel niz »Tone Perčič«. Osmi zadetek je bil video na profilu nekega Perčiča, ki najverjetneje prikazuje srečanje članov stranke Glas upokojencev Pavla Rutarja. Skupina starostnikov v dvorani, obrobljeni z mizami, entuziastično prepeva Slakovega Čebelarja. Prizor je za nekoga, ki je v kakršnemkoli smislu od nekod drugod, precej bizaren. Snemalec najprej snema predvsem hrbte udeležencev, za tem na hitro približa obraz nekega rdečega gospoda, nato pa telefon dvigne visoko nad seboj. Večji krog prepevajočih se razpre in razkrije manjšega, v središču katerega se samozadovoljno pozibava Pavel Rutar. Ko se zasliši poziv »Vriskaj!«, snemalec zmedeno pobuli v kamero, posnetek pa se nekaj sekund za tem konča. »Opranija«, bi rekel nek slovenski literarni kritik.
Facebook je bil še zadnje mesto, kjer sem poskusil pridobiti kakšno informacijo o pisatelju Tonetu Perčiču. Teh namreč ni kaj dosti in Perčič je na literarno sceno nazadnje resneje posegel še v 90. letih prejšnjega stoletja. Za roman Izganjalec hudiča je leta 1994 prejel kresnika. Kmalu za tem je izdal antiutopijo Harmagedon (1997) ter zbirko novel In ti boš meni ponoči trkal na vrata (1998). Najdejo se tudi posamezne kritike in znanstveni članki. Veliko je prevajal, deloval je kot lektor slovenskega jezika v Nemčiji, Franciji in Veliki Britaniji, od leta 1987 vodi knjižnico na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Resen človek, ki očitno ni nikoli čutil posebej velike potrebe po promocijskih spakljivostih. Letos se je v slovensko literarno življenje vrnil z romanom Dežela.
Facebook je bil še zadnje mesto, kjer sem poskusil pridobiti kakšno informacijo o pisatelju Tonetu Perčiču. Teh namreč ni kaj dosti in Perčič je na literarno sceno nazadnje resneje posegel še v 90. letih prejšnjega stoletja.
Dežela ima, kolikor jo pač ostaja trdno nezanikljive, precej enostavno zgodbo. Inženir Hundek živi z mamo, dela v »projektivnem biroju« v pokrajini ali mestu Kenek (v romanu se pojavijo tudi Tamnek, Tamlenek, Spodnek in Tamdalečkenek), nekega dne se prikaže skupina »nekakšnih« ljudi, ki najprej njegovo mamo in posledično tudi njega prepričajo, da ga v sosednji Deželi čaka dobra karierna priložnost*(1). Hundek, gradbinec, strokovnjak, »fahman« – »Jaz mislim, da ste vi der Mann in der Mensch, da ste vi pravi človek za nalogo«, mu reče uradnik Kozel; Belojz ga hvali, da je »projektant projektantov in gradbenik gradbenih velikanov« – naj bi nadziral gradnjo mostu prek kanjona reke Bistrice. Inženirjeva zgodba se konča z napotitvijo na prisilno delo. Vse, kar obkroža to narativno ogrodje, česar ni prav dosti, je bolj negotovo.
Bralcu tekst ves čas uhaja izpod nadzora. Na nekaj mestih ga destabilizirajo dokaj enostavne čudaškosti. V osmem poglavju se Hundek s prijatelji Pirnatom, Ćermanom in Marburgom odpravi iz Mesta v Vas, kjer vaščani prirejajo veliko praznovanje ob odprtju mostu čez potoček Pšica. Kočija, ki jo manevrira Marburg, na neki točki noro pospeši. Ćerman se popolnoma poživali in začne gepardsko, po vseh štirih, teči ob dirjajočih konjih, ob čemer se mu iz gozda pridruži zajec. Paradoksno je opisani prizor eden bolj »verističnih« v romanu. Jezikovno je relativno neproblematična, njegove osnovne koordinate so jasne, liki se na tak ali drugačen način gibljejo proti nečemu in nekam prispejo. Dežela in Dežela namreč običajno odpovesta že veliko prej, na ravni jezika, ki je anomalen na podoben način, kot so anomalna besedila pesmi, ki jih povezujem z Danilom Kocijančičem* (2). Gre za slovenščino izmišljenih folklorizmov (»pregovorni lonec zlata, skrit za vrati«), arhaizmov, nelogičnih metafor in sumljive skladnje. Pogovori pogosto vodijo v slepe ulice, prekinjajo jih neumestne čustvene lege sodelujočih, veliko je brezsmiselnega kramljanja in duhovičenja. Vse skupaj stoji skupaj, a komaj. Hundek ob enem izmed svojih bolj brezciljnih monologov v romanu reče: »Mislim, v dobesednem pomenu tega ne moreš vzeti, ampak vzeti pa moraš.« In bralec mora vzeti.
Bralcu tekst ves čas uhaja izpod nadzora. Na nekaj mestih ga destabilizirajo dokaj enostavne čudaškosti.
Občutek zbeganosti poglabljajo razne podvojitve ali potrojitve. Perčič isto sceno, pripetljaj ali zgodbo ponovi večkrat, pri čemer so njihove različice kdaj popolnoma nezdružljive. Resničnost se ponavlja tudi v okviru različnih medijev. Kmalu po tem, ko se Hundek z družbo ustavi na Vasi, mu vaščani v roke potisnejo slikanico, na straneh katere lahko spremlja svoj pravkar doživeti dir s kočijo. Na začetku romana, ob ogledu območja, kjer naj bi potekala gradnja mostu, ga skupaj z uradnikom Kozlom preganjajo psi. Kasneje pregon spremlja v kinodvorani kot del napovednega programa pred filmom. Srečanje več resničnostnih ravni nikoli nima katarzičnega razpleta, nikoli ne zaslutimo, da bi bila katera izmed njih bolj resnična od drugih ali da bi bil kateri izmed poročevalcev bolj verodostojen od drugega.
O avtorjevi naklonjenosti tovrstnim postopkom lahko sklepamo tudi na podlagi verjetno edinega daljšega intervjuja z njim, ki ga je za revijo Literatura leta 1995 opravila Marjeta Novak Kajzer. Perčič je v odgovoru na njeno precej splošno vprašanju o erudiciji izpostavil Franza Kafko, češ, da se mu zdi neupravičeno, kako pogosto ga v zvezi z Izganjalcem hudiča in z njegovim slogom nasploh omenjajo kritiki. Nadaljeval je, da v romanu ni sledu o »analogiji ali parafrazi« preganjanja, ki ga poznamo iz Procesa. Se pa je pri češkem pisatelju zgledoval predvsem z vidika njegove sposobnosti, da bralca »zaprede z jezikom«. Kafkovo pajkovsko početje naj bi mu omogočala nemščina, slovenščina pa takšnih »jezikovnih mehanizmov« ne dopušča. Če želi slovenski pisatelj doseči enak učinek, se mora poslužiti »staln[ega] vrtinčenj[a] okrog istih tem, vračanj[a] istih prizorov in stavkov«. S takšnim podiranjem »racionalne strukture«, ki naj bi ga izvajali ljudje, kot je bil Hitler, je želel prikazati proces vzpostavitve totalitarizmov. Deželo in Deželo lahko sodeč po tem dejansko ugledamo kot posodobitev iste lekcije.
Se pa je pri češkem pisatelju zgledoval predvsem z vidika njegove sposobnosti, da bralca »zaprede z jezikom«. Kafkovo pajkovsko početje naj bi mu omogočala nemščina, slovenščina pa takšnih »jezikovnih mehanizmov« ne dopušča.
Primerjave s Kafko so več kot upravičene. Kot rečeno, Perčič v zadnje četrt stoletja ni prav dosti objavljal. Vendar pa je, kadar je, presenetljivo velikokrat neposredno citiral prav Kafko. V letih 2012 in 2014 je v reviji Literatura objavil kratki besedili* (3). Obe je opremil z epigrafoma iz Kafkovih kratkih zgodb. Prvega (»Das hat sie nicht erwartet oder vielmehr, sie hat es bestimmt erwartet«) ni identificiral, gre pa za citat iz zgodbe Die Truppenaushebung, torej Nabor. Drugi citat (»Immer wieder frisch und ernst geht man hin nun geht dann wieder von dort, allerdings nicht geradezu gekräftigt und beglückt, aber doch auch gar nicht enttäuscht und müde«) izhaja iz kratke zgodbe Die Abweisung, torej Zavrnitev, kar pa je tudi naslov Perčičevega teksta iz Literature, ki ga epigraf napoveduje*(4). To dvojico lahko dopolnimo še z epigrafom iz letošnje Dežele, ki izhaja iz Kafkove nedokončane Amerike, in se glasi: »Gerechte Dinge haben auch ein besonderes Aussehen«. Zadnja dva epigrafa povezuje tudi to, da je zgodba iz poglavja v Deželi, ki ga uvaja citat iz Amerike (zgoraj orisano osmo poglavje o potovanju z Mesta v Vas), očitna aluzija na Kafkovo Zavrnitev*(5).
Ta nadležno kompleksen splet citatov Kafkovih zgodb lahko poskusimo razložiti z ugotovitvijo, da se vsi tičejo manka jezika, s katerim bi lahko pojasnili motivacije likov ali funkcioniranje mehanizmov njihove ukalupljenosti v nek sistem. Gre za vprašanje reprodukcije družbenih struktur in konvencij, ki jih ni mogoče zares dojeti in se jim zato tudi ne zoperstaviti. Dekle iz zgodbe, od koder je Perčič vzel prvi citat, ne more artikulirati, kaj čuti v odnosu do mladega plemiča, ki izvaja vojaški nabor. Nikoli ni pojasnjeno, zakaj se mu je pridružila. Ugotovi samo, da se je vsilila nekam, kjer verjetno ne bi smela biti. Postane jo sram, poskusi uiti skozi vrata, pri čemer jo plemič boksne v hrbet. Vaščani provincialnega mesteca, na katere se nanaša drugi citat, nimajo določljivega mnenja o ponavljajočih se zavrnitvah predstavnikov oblasti iz Glavnega mesta. Ni povsem jasno, ali ti zahteve zavračajo na lastno pest niti ali bi si vaščani zares želeli njihove ugoditve itd.
Ta nadležno kompleksen splet citatov Kafkovih zgodb lahko poskusimo razložiti z ugotovitvijo, da se vsi tičejo manka jezika, s katerim bi lahko pojasnili motivacije likov ali funkcioniranje mehanizmov njihove ukalupljenosti v nek sistem.
Vsem se nekaj zdi, toda nihče nič ne ve, ker se nič ne more izvedeti. Citat iz Amerike ponavlja to poanto o nerazložljivosti ali neutemeljenosti. »Višji natakar« je odpustil Karla Rossmana, strežaja pri hotelskem dvigalu, ker naj bi zapustil svoje mesto (pomagal je pijanemu prijatelju). O odpustu je obvestil »višjo kuharico«. Karl je poklican k njej, da bi se zagovarjal. Upravičeno pričakuje, da bo, ker mu je sicer zlo naklonjena, uvidela, da gre za nesporazum, vendar kuharica zaključi, da »Pravične reči imajo tudi poseben videz«, »tvoja«, se nadaljuje pri Kafki (in umanjka pri Perčiču!), »tvoja stvar [ga] nima«*(6). Gre v bistvu za najbolj klišejsko interpretacijo tega, kaj je kafkovsko – obsojenost na nerazumljiv svet, pri čemer je Perčičev svet zgolj bolj sodoben in slovenski kot Kafkov.
Fenomen, ki ga Perčič opisuje prek svoje bizarne pisave in ga lahko razlagamo s pomočjo Kafkovih citatov, bi po mojem dejansko lahko povezali tudi z zgodbo o brskanju po Facebooku z začetka kritike. Moj pogovor s »Perčičem«, ki je snemal srečanje članov stranke Glas upokojencev Pavla Rutarja, bi bil verjetno vljuden, vendar bi potekal podobno shizofreno kot potekajo pogovori v Deželi. Nestabilen resničnostni ustroj romana, neskončna srečevanja ljudi, ki nimajo enakih predstav o svetu, ki jih obkroža, niti o pogovorih, v katerih sodelujejo, Perčiču omogočajo, da izgradi svet, za katerega so značilne manipulacije, očitki (o nelojalnosti, neresnosti), namigi in grožnje (o »arbitrarni dispoziciji«, kazni in pogubi), zavratnost in zahrbtnost, pri čemer teh pojavov in občutkov ni mogoče upravičiti z nekim konkretnim dogodkom. Zdi se, kot da vsi liki nekaj razbirajo med vrsticami, ko pa to poskusimo sami, tam ne najdemo ničesar.
Nestabilen resničnostni ustroj romana, neskončna srečevanja ljudi, ki nimajo enakih predstav o svetu, ki jih obkroža, niti o pogovorih, v katerih sodelujejo, Perčiču omogočajo, da izgradi svet, za katerega so značilne manipulacije, očitki (o nelojalnosti, neresnosti), namigi in grožnje (o »arbitrarni dispoziciji«, kazni in pogubi), zavratnost in zahrbtnost, pri čemer teh pojavov in občutkov ni mogoče upravičiti z nekim konkretnim dogodkom.
Perčiču sem ob prvem branju zameril zaradi svoje dezorientacije, ko pa sem Deželo v roke vzel drugič, bolj odločen, da me vsesplošna nekoherentnost ne bo popolnoma demotivirala, mu lahko zamerim zgolj še zaradi dolgočasnosti. Bizarnost Dežele ima poseben okus in na neki točki sem se ga naveličal. Kafka si je tolikšnih napadov na »racionalno strukturo« teksta dovolil zgolj v zelo kratkih besedilih, Perčič pa pri tem vztraja več kot tri sto strani. Če literarna inovativnost terja tolikšno odpoved inteligibilnosti, je očitno ne cenim dovolj. V romanu nisem užival, pripoznam pa lahko, da Perčič z njim v marsičem odkriva neslutene izrazne možnosti slovenščine, da mu uspe pri bralcu konsistentno zbujati neko zelo prepričljivo tesnobo, in da gre, če se to lahko razume kot kompliment, za verjetno najmanj prevedljiv slovenski roman 21. stoletja.
(1) Hundek srečanje podrobneje opiše v šestem poglavju (1. gorska etapa). Skupina agentov iz Dežele se je z avtom pripeljala k njemu domov. Dva sta ostala pri vozilu (Delojz in Elojz), trije (Alojz, Belojz in Celojz) so se začeli počasi približevati njegovi hiši. Opis tega približevanja je naravnost briljanten in v spomin mi je priklical epizodo (Hush) kultne ameriške serije Buffy, izganjalka vampirjev, v kateri pošasti prebivalcem mesteca ukradejo glasove. Hundek o A, B in Celojzu na neki točki pravi, da se je zdelo, »da sploh ne hodijo po tleh«, takoj za tem pa, klasično kontradiktorno, da so tako opletali z nogami, »da si mislil, da se bodo pri hoji vsak čas med seboj prepletli in popadali po tleh«. V omenjeni epizodi spremljamo skupine (po 4) vampirskih pošasti, ki ustrahujejo nemo mestece, pri čemer dve izmed njih nerodno opletata z udi, dve pa elegantno lebdita za njima. Primerjava je ustrezna tudi z vidika njihove srhljive zlonamerne uglajenosti. Bralcu priporočam ogled.
(2) Subtilno nenavadnost tega jezika s prijateljem običajno ponazarjava z delom refrena pesmi Si še jezna name: »Ljudje govorijo, pamet delijo (?!), pusti me« ali pa večnimi vrsticami pesmi Moje laži so vse kar imam: »To so obljube, ki rad jih podarjam,/iskanja so sreče, iskanja strasti./In to so besede, ki v pesmi žive,/a v tvojem življenju so prikrite za vse.«
(3) Sodeč po sistemu COBISS, med letom 2014, ko je objavil Zavrnitev in še en tekst v Dialogih, in letom 2023, ko je začel objavljati odlomke iz Dežele, ni objavil ničesar.
(4) Ker gre za Perčiča, stvari seveda niso tako enostavne, kot bi lahko bile. Zgodba, iz katere citira pisatelj, ni Zavrnitev iz zbirke Opazovanje [Die Betrachtung, 1913], ki jo poznamo denimo iz zadnjih Beletrininih prevodov, in govori o (ne)srečanju moškega in ženske, temveč Zavrnitev – ne ravno slavna zgodba iz Kafkove zapuščine, ki, kolikor vem, ni bila nikoli prevedena v slovenščino, zanjo pa sem, ko sem pisal tole kritiko, slišal prvič.
(5) Ta gre približno takole: Provincialno mestece že stoletja živi po diktatu daljne prestolnice. Predstavnik centralne oblasti je »Polkovnik«, ki je tudi »Glavni pobiralec davkov«. Pripovedovalec se spominja, kako so, ko je bil sam še otrok, vaščani Polkovnika prosili za podporo. Ta jo je zavrnil, pri čemer so prosilci, ki čez ta postopek niso šli prvič, ob tem občutili to, kar opisuje Perčičev citat, se pravi nekakšno ne zares določno sprijaznjenje s konfuznim in skrivnostnim ustrojem politične ureditve, ki jo živijo.
(6) Franz Kafka, Amerika, prev. Janez Gradišnik, Ljubljana: Študentska založba, 2008, str. 176.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
