Foto: Nina Pirnat
Na 12. festivalu Reciklart na ljubljanski Metelkovi je Nikolai Jeffs izvedel konceptualni zvočni performans Imaginarne pokrajine 4’33” x 4’33” za Sony SW77, ki se navezuje na delo ameriškega skladatelja in anarhista Johna Cagea, predvsem na njegovi kompoziciji 4’33” in Imaginary Landscape No. 4. Pri prvi izvajalec ne zaigra nobene note, poslušalci pa se soočijo z zvoki prostora in okolice, druga pa temelji na uporabi radijskih sprejemnikov kot glasbil.
Na 12. festivalu Reciklart na ljubljanski Metelkovi je Nikolai Jeffs izvedel konceptualni zvočni performans Imaginarne pokrajine 4’33” x 4’33” za Sony SW77, ki se navezuje na delo ameriškega skladatelja in anarhista Johna Cagea, predvsem na njegovi kompoziciji 4’33” in Imaginary Landscape No. 4.
Jeffs je obe zamisli povezal v kompozicijo, pri kateri je izvajalsko vlogo prevzel kratkovalovni radijski sprejemnik Sony SW77. Priključen na velik ojačevalec je samodejno preiskoval radijske frekvence, pri čemer so se izmenjevali šumi, motnje, prekinjeni glasovi in kratki, včasih le dve- ali trisekundni odlomki glasbe. Nastajala je nepredvidljiva zvočna kompozicija, katere poteka ni bilo mogoče vnaprej določiti ali ponoviti.
Performans je trajal približno petnajst minut. Jeffs je medtem sedel in mirno kadil. V delovanje sprejemnika ni posegal, saj je bilo prav avtomatično skeniranje radijskih frekvenc bistveni del kompozicije. Namesto človeškega izvajalca, ki bi uravnaval glasnost in izbiro postaj, je zvočno dogajanje določala naprava sama.
V besedilu, ki spremlja performans, Jeffs opozarja tudi na revščino sodobnega radijskega prostora. Množica radijskih postaj, ki jih sprejemnik lovi med samodejnim iskanjem, po njegovem ne pomeni nujno tudi vsebinske raznolikosti. Nasprotno, eter je prepoln ponavljanja, glasbe in govorjenja, ki poslušalcu le redko dopuščajo tišino.
Pri tem se sklicuje na verz britanske anarhopunkovske skupine Poison Girls: »Desperate days, nothing on the airwaves.« Vprašanje, ki ga odpira performans, ni zgolj, kaj poslušamo, temveč tudi, kako poslušamo. Tišina ne pomeni nujno odsotnosti zvoka, ampak jo je mogoče iskati tudi med radijskimi motnjami, v presledkih med pesmimi ali v trenutkih, ko napovedovalec išče naslednjo besedo. Kot zapiše Jeffs: »Tišina kot ambicija Cageove skladbe 4’33” je zen točka sredi šundra.«
Kot zapiše Jeffs: »Tišina kot ambicija Cageove skladbe 4’33” je zen točka sredi šundra.«
Zanimiv je bil tudi odziv občinstva. Po nastopu je k Jeffsu pristopila ženska, ki je nekoč delala v tovarni, kjer so izdelovali ojačevalce, in pohvalila njegovo izvedbo. Srečanje je performans za trenutek povezalo tudi z materialno zgodovino naprav, brez katerih takšne zvočne kompozicije ne bi bilo.
Performans, ki je bil tudi videodokumentiran, je Jeffs dopolnil z branjem pesmi Žalostinka o kratkovalovnem radijskem sprejemniku Sony SW77 iz svojega pesniškega prvenca Pesmi neznanega anarhista, ki je leta 2026 izšel pri Založbi Hirondelle. Pesem, ki jo je navdihnila Televizija (Television) britansko-ameriške pesnice Anne Stevenson, vzpostavlja nenavaden, skoraj intimen odnos med človekom in napravo, od katere pričakuje pozornost, poslušanje in celo naklonjenost.
»Sony, Sony,
veliko mi govoriš.
Vsako noč sem odvisen od tebe,
ti pa od mene čisto nič.«
Razmerje med človekom in tehnologijo, ki ga pesem obravnava z ironijo in nežnostjo, dobi v performansu drugačno obliko. Radijski sprejemnik ne odgovarja več svojemu lastniku, ampak samostojno proizvaja zvočno kompozicijo. Njegovo delovanje ostaja mehansko, toda zvoki, ki pri tem nastajajo, pridobijo novo pomensko razsežnost.
Razmerje med človekom in tehnologijo, ki ga pesem obravnava z ironijo in nežnostjo, dobi v performansu drugačno obliko.
V spremnem zapisu Poezija kot družbeni odnos Muanis Sinanović o Jeffsovi poeziji med drugim ugotavlja: »Pri njem je morda danes uporniška ravno necinična drža.«
Tudi performans na Reciklartu je mogoče brati v tej luči. Ne gre toliko za provokacijo s hrupom kot za poskus drugačnega poslušanja tistega, kar nas vsakodnevno obdaja. Jeffs radijskega šundra ne odstrani, temveč ga ojača in prepusti naključju. Tako postanejo slišni tudi presledki, prekinitve in motnje, ki jih pri običajnem poslušanju radia praviloma prezremo.
Ne gre toliko za provokacijo s hrupom kot za poskus drugačnega poslušanja tistega, kar nas vsakodnevno obdaja. Jeffs radijskega šundra ne odstrani, temveč ga ojača in prepusti naključju.
Performans Imaginarne pokrajine 4’33” x 4’33” za Sony SW77 je prvi izmed štirih načrtovanih zvočnih del, posvečenih različnim radijskim valovnim območjem. Prvi se osredotoča na ultrakratke valove, naslednji trije pa bodo namenjeni srednjim, dolgim in kratkim valovom.
Na Jantarni lastovki smo že objavili izbor Jeffsovih pesmi iz zbirke Pesmi neznanega anarhista.
Preberite tri pesmi Nikolaja Jeffsa na Jantarni lastovki.
