Fotografija: Maja Drolec
Iza Strehar: Drsenje, Beletrina, 2026
Iza Strehar, dramatičarka, scenaristka in producentka, v romanu Drsenje vstopi v prostor, ki ga sodobna slovenska literatura pogosto zazna šele tedaj, ko je že prepozno: v prostor psihične izčrpanosti, razkroja vsakdanjih rutin, občutka krivde in počasnega izgubljanja tal pod nogami.
V središču sta Katarina in Julija, mladi ženski, nekoč cimri, ki se po letih znova srečata tam, kjer si tega verjetno nobena ni predstavljala – v psihiatrični bolnišnici. Njuni poti do institucije sta različni, a ju povezuje isto: življenje se ni zlomilo v enem samem trenutku. Razkrajalo se je počasi, neopazno, skoraj banalno.
V središču sta Katarina in Julija, mladi ženski, nekoč cimri, ki se po letih znova srečata tam, kjer si tega verjetno nobena ni predstavljala – v psihiatrični bolnišnici.
Katarina ima moža Adama in triletno hčer Lori, vendar je njeno življenje skrčeno na cigarete, vino, nespečnost in občutek, da ne zmore več niti najmanjšega opravila. Ne more peljati hčerke v vrtec, ne more po hrano, ne more v lutkovno gledališče, ne more poiskati službe. Lorin medvedek ponavlja: »Midva sva prijatelja, objemi me.« Toda Katarina se ne more več niti približati zahtevam lastnega življenja.
Julija drsi drugače. Pri njej svet ni prazen, ampak prenasičen. V vtičnicah vidi prisluškovalne naprave, na jumbo plakatih sublimna sporočila, bleščanje vode pod tušem doživlja kot skoraj metafizičen znak. Njena zavest ne ugaša, temveč se pregreva. Ne zna reči ne, želi ustreči vsem, sprejema dodatne naloge, lektorira tuje diplome in magistrske naloge, ob tem pa se krha njena sposobnost ločevanja med realnim in umišljenim.
Če Katarina v življenju ne vidi več nobenega smisla, ga Julija vidi preveč.
Prav ta dvojnost je ena močnejših osi romana. Strehar ne gradi dveh vzporednih zgodb le zato, da bi pokazala dve obliki duševnega zloma, ampak da bi izrisala dve skrajnosti iste generacijske izčrpanosti. Pri Katarini se sesede sposobnost delovanja, pri Juliji sposobnost filtriranja sveta. Ena otrpne, druga eksplodira.
Roman se izmika spektakularizaciji duševne bolezni. Ne išče enega travmatičnega dogodka, ene diagnoze, enega vzroka. Namesto tega kaže kopičenje drobnih pritiskov: materinstvo, delo, nezanesljive odnose, družinska pričakovanja, občutek dolžnosti, ekonomsko negotovost, osamljenost in neprestano primerjanje z življenji drugih. Psihični zlom ni prikazan kot eksces, ampak kot logična posledica dolgotrajnega preseganja lastnih meja.
Roman se izmika spektakularizaciji duševne bolezni. Ne išče enega travmatičnega dogodka, ene diagnoze, enega vzroka.
Strehar je najmočnejša tam, kjer pusti, da se psihično stanje protagonistk pokaže skozi vsakdanje detajle. Katarina, ki ne more vključiti pralnega stroja. Julija, ki v vodi opazuje svetlobne odseve, medtem ko jo sostanovalka že preganja iz kopalnice. Prazna steklenica vina. Razbito stanovanje. Poteklo vozniško dovoljenje. Bosa hoja po mestu. Ti detajli delujejo močneje od razlag, ker pokažejo, kako se notranji razpad počasi preliva v materialni svet.
Pomemben del romana zavzema tudi psihiatrična institucija. Ta ni predstavljena ne kot rešitev ne kot prostor čistega nasilja. Je dvoumen prostor: varuje, nadzoruje, razoseblja in hkrati omogoča preživetje. Ko Juliji nadenejo plenico, se počuti razčlovečeno. Ko Katarina pride do roba samomora, je hospitalizacija vendarle trenutek, ki jo ustavi.
Strehar se dotakne tudi pomanjkljivosti širšega sistema. Dolge čakalne vrste za psihiatra, površna psihoterapija, neustrezni odzivi okolice in trdovratna stigma zdravljenja se pojavljajo kot del istega problema. Še vedno obstaja prepričanje, da je obisk psihiatra nekaj sramotnega, jemanje antidepresivov pa znak osebnega poraza. Obe protagonistki zdravila sprva zavračata, kakor da bi zdravljenje pomenilo priznanje, da sta dokončno prestopili na drugo stran normalnosti.
Še vedno obstaja prepričanje, da je obisk psihiatra nekaj sramotnega, jemanje antidepresivov pa znak osebnega poraza.
Toda Drsenje je predvsem roman o svetu, v katerem se normalnost že dolgo maje.
To se kaže tudi v odnosih. Katarinina mati Danica hčerine stiske ne zna zares videti. Julija je obsedena z Goranom, moškim, ki jo uporablja predvsem za spolnost. Družinski in partnerski odnosi niso nujno kraji varnosti; pogosto so novi viri pritiska, krivde in samozatajevanja.
Stranske zgodbe drugih hospitaliziranih oseb širijo perspektivo. Helena, ki naredi samomor, razbije morebitno iluzijo, da hospitalizacija sama po sebi pomeni rešitev. Psihiatrična bolnišnica postane prostor različnih oblik ranljivosti, ne le kulisa za razvoj dveh protagonistk.
Avtorica postopoma razkriva tudi njuno družinsko zgodovino. S tem nakaže, da se duševna stiska ne začne v trenutku, ko človek ne zmore več vstati iz postelje ali ko začne verjeti, da ga nadzorujejo. Pogosto se začne mnogo prej: v neizgovorjenih družinskih konfliktih, v čustvenem hladu, v vzorcih prilagajanja in v občutku, da je ljubezen nekaj, kar si je treba zaslužiti.
Avtorica postopoma razkriva tudi njuno družinsko zgodovino. S tem nakaže, da se duševna stiska ne začne v trenutku, ko človek ne zmore več vstati iz postelje ali ko začne verjeti, da ga nadzorujejo.
Kljub težki temi roman ni napisan v registru nenehne temačnosti. Strehar uporablja ironijo in humor, vendar ne zato, da bi stisko omilila. Humor je prej obrambni mehanizem, trenutek, ko lahko lik in bralec za hip zadihata. Tudi jezik ostaja živ, direkten in pogosto sočen.
Drsenje tako ni roman o čudežnem ozdravljenju. Nobenega očiščenja ni, nobene velike katarze. Obstaja le možnost ponovne vzpostavitve nekega osnovnega stika z resničnostjo. Morda je prav to njegova najbolj prepričljiva poteza.
Roman odpira številna vprašanja: stigmatizacijo duševnih bolezni, izgorevanje, materinstvo, nezdrava partnerska razmerja, splav, medgeneracijski prepad, čustveno odtujenost in družbeno pričakovanje nenehne funkcionalnosti. Pri tem ne učinkuje kot katalog problemov, ampak kot pripoved generacije, ki je predolgo poslušala, da mora zdržati še malo več.
Njegova premisa je v slovenskem prostoru dovolj sveža, predvsem pa dovolj aktualna. Drsenje uspešno vizibilizira polje duševnega zdravja in pokaže nekaj bistvenega: meja med »funkcionalnim« in »nefunkcionalnim« človekom ni vedno tam, kjer si jo radi zamišljamo.
Včasih se človek ne zlomi.
Samo počasi drsi.
