Pogovor z Adriano Kuči v knjigarni Konzorcij – danes 17. 9. 2026 – o romanu Lili Bosniae (Hirondelle 2026)

Naslovnica: Božidarka Brnas

Danes ob 18. uri bo v knjigarni Konzorcij predstavitev romana Lili Bosniae Adriane Kuči, ki je letos izšel pri založbi Hirondelle.

Nekatere zgodbe se končajo. Druge samo navidezno. Ostanejo v telesu, v načinu, kako sedimo za mizo, kako zapiramo vrata, kako dolgo čakamo na nekoga, ki se ne vrne ob dogovorjeni uri. Ostanejo v jeziku, ki ga govorimo s svojimi otroki, in še bolj v tistem, česar jim ne znamo povedati.

Prav iz takšnih usedlin je sestavljen roman Lili Bosniae. Iz Sarajeva in Ljubljane, iz Darfurja, iz davno zamolčanih življenj bosanskih žensk, iz vojn, ki se uradno končajo, a še desetletja pozneje živijo v naših gestah in naših strahovih. Adriana Kuči zgodovine ne postavlja v ozadje svojih junakinj; zgodovina je že v njih. V Lejli, Lili in Ajši. V njihovih telesih, spominu, molku in v njihovi trmasti želji, da bi kljub vsemu znale ljubiti.

Morda je prav zato eden najmočnejših prostorov romana odnos med materjo in hčerjo. Med dvema ženskama, ki si stojita tako blizu, da se skoraj ne moreta več videti. Seveda je ljubezen med njima prisotna, vendar obstaja na način zamujenosti, preslišanosti, podedovanosti. In včasih je en sam stavek dovolj, da se pred nami odpre brezno vseh prejšnjih generacij.

Ob današnji predstavitvi romana zato objavljamo odlomek Lejla. Kar je ostalo. O materi in hčeri. O večeru, ki bi moral biti povsem navaden. O dveh kupljenih kino vstopnicah. O uri nad vrati, ki še naprej tiktaka, tudi ko se nekaj med dvema človekoma dokončno premakne.

In o strašljivi možnosti, da se včasih ne izgubimo zato, ker bi odšli predaleč, temveč zato, ker nenadoma ne govorimo več istega jezika.

Adriana Kuči: Lili Bosniae
danes, 17. septembra 2026, ob 18. uri
Knjigarna Konzorcij, Ljubljana

V nadaljevanju objavljamo odlomek iz romana:

 

***

Lejla. Kar je ostalo.

 

Lejla je stala v kuhinji in zrla v uro nad vrati. Kazalca sta bila skoraj

točna, vedno je skrbela za to. To uro ji je podarila teta in imela jo je rada.

Z Ajšo sta bili dogovorjeni za kino ob sedmih.

Nekaj, kar ima začetek in konec. Ne zahteva pogovora. Predlagala je. In

Ajša se je strinjala.

Lejla je kupila vstopnici že popoldne. Izbrala je sedeža v sredini.

Dovolj blizu, da ne bi molčali vsaka zase. Dovolj narazen, da Ajša ne bi

še enkrat izrekla tistega stavka, da jo mati duši.

Ko je ura prešla osem, se Ajša ni oglasila. Ko je prešla devet, jo je Lejla

nehala klicati.

Ajša je vedno zamujala ravno toliko, da je bilo jasno, da ne gre za

nesrečo. Ko je končno prišla, je vrata zaprla preglasno. Z odločnostjo, ki

je hotela biti slišana.

Ker, evo, težiš za ta vrata. Evo, zaprla sem jih.

Superge je brcnila v kot. Jakno, ki je smrdela po marihuani, je vrgla čez

naslonjalo stola.

»Kje si bila,« je vprašala Lejla. Utrujeno.

Ajša je odprla hladilnik. Vzela plastenko z ledenim čajem. Pila

neposredno iz nje.

»Zunaj.«

»Dogovorjeni sva bili ob sedmih.«

»Nisva bili. Ti si to rekla.«

Lejla je položila roke na pult. Počasi. Kot da preverja, ali je še tam.

Čutila je, kako jo preplavlja jeza. Vedela je, da bo izbruhnila, čeprav bi se

morala zadržati.

Ajša v konfliktu izbira ostrino. To je edino, kar še ima pod nadzorom, je

psihiatrinja pojasnjevala Lejli.

Vsak zamujeni korak. Vsak neodgovorjeni klic. Njen način, da reče: jaz

odločam, kdaj sem tukaj.

Lejla se je trudila imeti te besede v mislih v takih dneh.

In večina njunih dni je bila takšna.

»In ti si se strinjala … Saj sva kupili vstopnici … Ne moreš kar izginiti.

In se ne javiti. Ne odgovoriti.«

Ajša se je zasmejala. Kratko. Brez veselja.

»A vidiš? Točno to. Vedno ista pesem. Samo refren se spreminja.«

»Katera pesem?«

»Tista, kjer sem jaz problem.«

Sledila je tišina. Lejli tako znana.

»Stara si šestnajst,« je rekla Lejla, preden je pomislila, da to očitno nič

ne pomeni. »To je neodgovorno.«

Ajša se je obrnila. Lejla je pomislila, da imajo njene oči neko ostrino.

Kar je bilo verjetno posledica tega, da je prehitro odrasla.

»Ne bodi smešna. Odgovornost? Ti?«

»Kaj hočeš s tem reči?«

»Da te nikoli ni bilo. Ne zares.«

Lejla je obstala. Kot da je nekdo nenadoma na nevidnem gumbu

izklopil zvok.

Kuhinja je bila še vedno enaka – luč nad pultom, ura nad vrati, hladna

ploščica pod nogami, a nekaj v njej se je premaknilo. Besede so še visele

v zraku, toda bile so povsem izvotljene. Razumela jih je, vsako posebej,

vendar na koncu niso tvorile pomena. Prišle so kot udarec brez zvoka.

Stala je pri miru, ker ni vedela, kaj drugega naj bi naredila. Ker je vsaka

smer pomenila odgovor in odgovora ni imela. Samo to praznino, v kateri

se je znašla sama samcata.

»To ni res.«

»Je,« je rekla Ajša. »Vedno si bila tukaj, v resnici pa te ni bilo. Bila si v

službi. V svoji glavi. Pri bolnikih. Pri vseh, samo pri meni ne.«

»To ni pošteno.«

»Življenje ni pošteno, a ne? To vedno rečeš.«Ajša je stopila bliže. Preblizu.

»Veš, kaj me najbolj moti? Da se delaš, kot da veš, kako je, kako sem.

Kot da razumeš. Pa nimaš pojma.«

»Vem, kako se počutiš,« je rekla Lejla tiho.

»Ne,« je rekla Ajša. »Ne veš. Ti si izbrala. Vedno si imela izbiro. Jaz je

nimam.«

»To ni res.«

»Je,« je ponovila Ajša. »Ti si hotela otroka. Jaz nisem hotela tebe.«

In v tistem trenutku je Lejla razumela, da se nekaj v njenem življenju

ponavlja.

Besede so zdaj visele nizko pod stropom. Kot nekaj, česar ni več mogoče

pobrati. Lejla ni razumela, zakaj jo Ajšine besede še vedno tako bolijo.

Zakaj se jim ni privadila.

Lejla je odprla usta. In jih potem spet zaprla.

»Tega ne misliš.« Besede je zamrmrala nekam navznoter in so bile

namenjene bolj njej kot hčeri.

Ajša je skomignila.

»Mogoče. Mogoče pa,« je rekla Ajša.

Obrnila se je in odšla proti stopnicam. Na pol poti se je ustavila.

»In nehaj me gledati, kot da se boš sesula. Ne boš se. Nikoli se ne. Ne

glumi žrtve.«

Vrata sobe so se neslišno zaprla.

Lejla je ostala v kuhinji sama. Ura nad vrati je še vedno tiktakala.

Kazalca sta potovala, kot da se ni nič zgodilo.

Za trenutek je obstala.

Pogled ji je zdrsnil proti koritu.

Ni se takoj premaknila.

Kot da je predvidela, kaj se bo zgodilo.

Potem je odprla vodo.

Samo toliko, da je prekinila tišino.

In sedla na lesen stol.

V glavi ji je odmevala ena sama misel, ki se je v tistem zdela precej

53Lili Bosnić, Adriana Kuči

preprosta, a hkrati tudi nevarna.

Da je mogoče res zamudila nekaj, česar ni mogoče več dohiteti.

In da v tej hiši ni več otroka.

Samo ženski, ki ne govorita več istega jezika.

In da Simona spet ni.