Kratka zgodba Lilijane Homovec – Za pet komolcev sukna

Fotografija: Pexels

Za pet komolcev sukna

Na travniku ob hiši so rastle le še najbolj trdožive rastline. Že dva meseca ni bilo pravega dežja, da bi napojil žejno zemljo. Kaj bo jedla krava pozimi, ni bilo jasno. Otave so doslej spravili samo dve rjuhi. Štirna je bila prazna, že dvakrat so šli do korita in pripeljali čeber vode za kuhanje in umivanje. 

Čez polje pa je še vedno vlekel veter, ki prinaša sušo. Jutranje rose ni bilo več in sonce je sijalo s sivega neba. Še dobro, da se je dan že skrajšal in je imelo sonce na razpolago manj časa. 

Ivana si je v kuhinji zavezovala ponošene čevlje, ko je vstopil Filip. Iz hiše je prinesel dva para cajn.

»Maslo in jajca imaš že v nahrbtniku?« je vprašal. 

»Ja. Tudi volno sem dala zraven. Za nas je bo dovolj pri drugem striženju,« je rekla Ivana in pokazala na Filipov soldaški nahrbtnik prislonjen k steni ob vratih. »Nekaj jajc bom dala še v cajno,« je še dodala, medtem ko je šla ponje v prostor pod stopnicami. 

Potem si je oprtala nahrbtnik in vzela v vsako roko eno cajno. Ozrla se je po Filipu, mu pokimala in se odpravila proti Črnemu Vrhu. 

Potem si je oprtala nahrbtnik in vzela v vsako roko eno cajno. Ozrla se je po Filipu, mu pokimala in se odpravila proti Črnemu Vrhu.

Justa jo je že čakala pred hišo. Troje grablje je zvezala in si jih oprtala poševno čez hrbet z vrvjo privezane pod pazduho, da so ji roke ostale proste za cajne. V njih pa je imela prav tako jajca in maslo. 

In sta šli. 

Za zadnjo hišo pod Špikom se je steza začela strmo vzpenjati proti Vrhgore. Napor jima je vzel besede, grizli sta v klanec, da sta po dobre pol ure prišli do vrha. 

»Vse ostalo bo lažje,« sta mislili. 

Naprej sta hodili po cesti v upanju, da se mimo pripelje konjska vprega in bosta lahko prisedli. A se to ni zgodilo. Po skoraj dveh urah sta bili na Colu. Sedli sta k cerkvenemu zidu ob poti, da si odpočijeta, ko je mimo pripeljal lojtrnik. Krepak sivolas možakar, ki ga nista poznali, je ustavil konja, vprašal kam sta namenjeni in ju povabil, da prisedeta do odcepa za Sanabor, kjer so se njihove poti ločile. 

Ko sta spet stopili na trdna tla, se jima je zdelo, da sta spočiti bolj kot na začetku poti, tako dobrodošla je bila vožnja z lojtrnikom, na katero nista računali. Takrat pa je prava vročina šele butnila vanju, drugačna kot tista za hribom, gosta in težka. Hodili sta in si z rokavom otirali pot s čela.

Skozi Vrhpolje in naprej po poti med travniki proti Vipavi se je hoja neznansko vlekla. Sonce je pribijalo, bili sta žejni, da so se jima delali kolobarji pred očmi. Ivano so pekla ramena od nahrbtnika, ki je postajal iz minute v minuto težji. Zdelo se ji je, da ji bodo odpadle roke.

Samo še nekaj korakov. Samo da prideta do vodnjaka. 

Samo še nekaj korakov. Samo da prideta do vodnjaka.

Potem sta ga končno zagledali na trgu pred trgovino. Skoraj stekli sta do vodnjaka, cajne so jima padle iz rok. Justa je prijela železen ročaj, potisnila in voda je pritekla v Ivanine dlani. 

Pili sta. 

In potem spet.

Ivana je pozabila, da ima nahrbtnik še vedno na ramenih. 

Končno ga je le postavila na tla, ga odvezala in preverila, kakšno je maslo. Zavito v platno je zdržalo vročino in bilo še vedno v prvotni obliki. 

Sedli sta na rob korita, kamor je odtekal višek vode. Velika lipa je delala senco nad vodnjakom, a je bilo še vedno neznosno vroče. Ivana si je sezula čevlje in najprej eno in potem drugo nogo pomočila v hladno vodo v koritu. Odleglo ji je, spet je lahko mirno dihala, ni je peklo v grlu. 

Justa jo je zvesto posnemala. 

Zdaj je Ivana končno dvignila pogled na kamnito pročelje velike hiše, v kateri je bila trgovina. Trgovina z mešanim blagom je z velikimi črkami pisalo nad težkimi lesenimi vrati. Obloženi z vso svojo kramo sta se zrinili skoznje v velik prostor z enim samim oknom, ki je gledalo proti vodnjaku. 

Za sivim lesenim pultom na nasprotni strani je stal trgovec s hrbtom obrnjen proti njima in si dal opravka s pospravljanjem polic za pultom. Obrnil se je in ju pozdravil s širokim nasmeškom pod gostimi črnimi brki. 

Tako se pozdravljajo samo stari znanci.

Tako se pozdravljajo samo stari znanci.

Ivana je na pult postavila, kar je prinesla v dolino; trideset jajc, štiri kvartine masla zavitega v platno in dva para cajn. Volno je pustila v nahrbtniku. 

Ni vedela, zakaj. 

»Vrečo moke bi rada za to, deset kilogramov, pa pol kilograma sladkorja in malo petroleja,« je Ivana povedala svoje želje in potem dodala malo tišje: »In sukno za hlače in suknjič sedemletnika.«

Miren, neprizadet pogled je poslala trgovcu, ki ob tem ni niti trenil. Ivani se je zdelo, da premišljuje strašansko dolgo. Gotovo ne bo nič s suknom. 

»Mhm, platno bi šlo, sukno pa je predrago,« je trgovec končno izustil ceno dragocenega blaga, ki ga je Ivana rabila za Filipove prve hlače in suknjič. Jeseni bo začel hoditi v šolo in jih bo potreboval.

Takrat je Ivana segla globoko v nahrbtnik in na plano potegnila surovo volno od pomladnega striženja njihove ovce. 

»Za pet komolcev sukna,« je rekla. Hlače in suknjič morajo biti malo večje, da bodo vsaj še eno leto dovolj velike za nošenje. 

Ivana je v trgovčevem pogledu brala, da se je vdal, ker je redna v njegovi trgovini in ker mu je volne vedno primanjkovalo. Vzel je balo s temno sivim suknom in ga odmeril pet komolcev. 

Ivana je vzela med prste blago in okušala njegovo mehkobo in polnost z mislijo, da v teh oblačilih sina ne bo zeblo na poti v šolo. 

Ivana je vzela med prste blago in okušala njegovo mehkobo in polnost z mislijo, da v teh oblačilih sina ne bo zeblo na poti v šolo.

V nahrbtnik je naložila moko, sladkor in v papir zavito sukno na vrhu. Petrolej v pločevinasti posodi bo nosila v roki. S seboj je imela majhno krpo s katero je ovila ročaj, da je ne bi rezal v roko. 

Morda ga bo celo navezala na nahrbtnik.

Medtem ko je Justa barantala s trgovcem, je Ivana zlagala stvari v nahrbtnik in premišljevala o poti nazaj. Bila je lačna in težko je čakala, da poje kos kruha, ki ga je prinesla s sabo. Verjetno tudi Justa. Pot nazaj bo dolga. Nad goro so se zbirali oblaki in lahko ju ujame nevihta. Zadovoljstvo ob misli na kupljeno blago za Filipa je kalila morebitna nevihta. 

V njenem drobovju se je nekaj premaknilo.

»Samo še pot nazaj naju čaka, vse bo dobro,« je dopovedovala neučakancu v svojem trebuhu.