Naslovnica: Božidarka Brnas
S svojim prvencem Nikola Jeffs stopa na v sodobnem slovenskem literarnem polju unikatno pesniško pot. Deležen sem odgovornosti, da jo nanjo pospremim s tem zapisom, kamor jo poleg mojega besedila pospremljajo tudi risbe Anje Rost.
Spremne besede leposlovnih del, ki so morda že same literarni žanr, so pogosto notranja branja poezije, ki se umešča v že znane dimenzije, kontekste, »scene« danega polja, kamor jih pisec pospremi z nekaj impresijami za lažjo umestitev, ne glede na to ali so priložena prvencem ali ne. Tudi prvenci se namreč pogosto gibljejo v obzorjih pričakovanega. Nasprotno pa je v našem primeru tekst potreben tudi zato, da skuša premostiti vrzel med poezijo in njeno predvideno recepcijo v danih bralskih obzorjih.
Zato ni pisan s perspektive nekakšne »avtoritete«, ki predvidljivo pot potrdi s svojim avtorskim imenom in veščinami na meji interpretacije ter promocije, temveč ima dosti manj pretenciozno, a tudi bolj zahtevno nalogo posredovanja. Morda pa mi ta vloga leži tudi zato, ker me prav toliko kot poezija zanima teorija. Prav toliko kot poznam slovenski pesniški habitus, ki je Nikolaiu morda manj znan, poznam tudi teoretski habitus, ki je manj znan mnogim literatom_injam. Pri tem pa je treba poudariti, da Nikolai ni posebnež le v pesniškem okolju, temveč ima vsebinsko in posledično tudi socialno posebno vlogo tudi znotraj teoretskega.
V prvi vrsti ga poznamo kot pionirja postkolonialne teorije pri nas, ki jo je uveljavljal kot profesor, urednik in mislec. Brez upoštevanja tega ozadja ni smiselno interpretirati same poezije. A ne »ustrašimo« se – to nikakor ni intelektualistična poezija, ravno obratno! Morda lahko omenjeno ozadje najhitreje osvetlimo, če poudarimo enega od pesnikovih intelektualnih vplivov, slovitega Edwarda E. Saida in izpostavimo dve dimenziji njegove misli.
V prvi vrsti ga poznamo kot pionirja postkolonialne teorije pri nas, ki jo je uveljavljal kot profesor, urednik in mislec. Brez upoštevanja tega ozadja ni smiselno interpretirati same poezije.
Prva je »sekularna« in anarhistična dimenzija. Said je nekoč sam poudaril anarhističnost svoje politične drže, ki pa je še posebej razvidna v načinu mišljenja. Saidova misel razstavlja velike, totalne pripovedi, predvsem pripovedi o »Orientu« in »Orientalcih«, obenem pa ves čas beži pred tvorjenjem novih totalizirajočih pripovedi in se ogiba poziciji politične avtoritativnosti. Prav v tem je, kot smo dejali, »sekularna« (izraz, ki ga sam uporabi) drža. Kritizira moč etablirane vednosti, a ne želi vzpostaviti nove, ves čas želi odpirati polja razprave in misli, ostajati v horizontalnem dialogu, medtem, ko se v teoretskem polju vertikalno ne vzpenja, temveč tja zgolj meri svoje udarce. V tem se odraža človeška drža plemenitega anahrista, ki je značilna tudi za Jeffsovo poezijo: odprtost za Drugega, prizemljenost, nepretencioznost. Druga omenjena dimenzija je njena kozmopolitskost. Tako kot pri Saidu, se tudi v Jeffsovih pesmih, kljub njihovi nepretencioznosti, odpirajo kar najširši globalni horizonti. Prizemljena je v okviru sveta in se ne referira toliko na lokalne realije. Čeprav so te predpostavljene že zaradi biografskega dejstva bivanja in odraščanja v Sloveniji, pa se v njih odražajo obče poteze sodobnega sveta.
Morda se prav zaradi tega razloga Pesmi neznanega anarhista precej razlikujejo od trenutno prevladujočih smeri slovenske poezije. Karikirano lahko rečemo, da se v našem polju soočata dva tokova poezije. Eden je intimistični, eksistencialni, estetiziran in neironičen, večinoma značilen za pesnike tako imenovane generacije X. Taka poezija je navadno dedinja različnih tokov Zahodne poezije dvajsetega stoletja, od ekspresionizma, impresionizma, nadrealizma do postmoderne ameriške poezije Johna Ashberryja, Franka O’Hare in njunih sodobnikov. Izraža se v govorici, bogati s simboli, referencami, govorici, ki je, v skladu z značilnostmi sodobne poezije, delno samonanašalna in pogojno rečeno elitistična, kljub temu, da se v svojem zgledovanju po bolj ljudskih variantah ameriškega postmodernizma, poslužuje tudi preproste govorice in izhaja iz vsakdanjih perspektiv običajnega (urbanega, srednjerazrednega) človeka. V svoji drži je apolitična. Na drugi strani imamo poezijo ironičnega, tudi ciničnea odnosa do sveta, ki je eksplicitno politična, jezna, agresivna, tudi načrtno vulgarna in do izraza prihaja predvsem med pripadniki milenijske ter zoomerske generacije. Včasih sta oba tokova v konfliktu in tedaj prvi drugemu očita estetske pomankljivosti in ceneno politizacijo, drugi prvemu pa elitizem, hinavščino in nerelevantnost.
Morda se prav zaradi tega razloga Pesmi neznanega anarhista precej razlikujejo od trenutno prevladujočih smeri slovenske poezije. Karikirano lahko rečemo, da se v našem polju soočata dva tokova poezije.
Jeffsove pesmi zmedejo obe smeri. Niso elitistične in so politične v najžlahtnejšem smislu, a pri tem se ne poslužujejo navideznih transgresij in cinizma. Nemara tudi zaradi dediščine punka in posledic provincialnega kulturnega boja proti religioznemu pietizmu, ki je v slovensko okolje prišel preko nemškega plemstva, meščanstva in malomeščanstva, del slovenske literature še zmeraj verjame, da je transgresija v sodobni Evropi možna. Vendar je bolj verjetno, da je nemogoča in irelevantna, ker je to, kar je veljalo za transgresivno, že postalo norma, ker spodobnosti ni več in je posmeh proti njej del splošnega družbenega konsenza. Medtem ko se vztrajanje pri tovrstni transgresiji zdi na prvi pogled cinično, pa je v resnici ujeto v kult romantične pristnosti pesniškega subjekta. K pristnosti se še vrnemo, saj bomo morali razlikovati med dvema tipoma pristnosti. Z romantično pristnostjo mislimo tisto, ki predvideva obstoj posebnega, unikatnega subjektivnega bistva posameznika, ki je v primerjavi z družbo originalno in je z njo v ontološkem nasprotju. Ne gre torej za subjektivnost, ki nasprotuje kaki konkretni družbi in se ji upira, temveč za subjektivnost, ki stoji nasproti družbi kot taki, nasploh, saj meni, da resnica počiva le znotraj posameznika. Taka drža zaradi cinizma v omenjenem tipu pesmi nikakor ne izgine, temveč morda zavzame še bolj središčno mesto, kljub temu, da cilja na družbene učinke in verjame v politiko.
Medtem ko je pri Jeffsovi poeziji tako, da je subjekt pogosto političen, a blag, razsrediščen. Nasprotno, v svoji posvečenosti marginalcem, trpečim v svoji nesramežljivi političnosti, se obrača k Drugemu, in ne toliko k sebi, nahaja se zunaj kulture narcisizma, ki tako zaznamuje subkulturni, iz ZDA uvoženi kulturni »progresivizem«. Pri njem je morda danes uporniška ravno necinična drža. Ni na poti iskanja avtentičnega Jaza, ki bi se nato moral literarno izraziti, temveč že izhaja iz družbeno-politično posredovane realcijskosti.
Pri njem je morda danes uporniška ravno necinična drža. Ni na poti iskanja avtentičnega Jaza, ki bi se nato moral literarno izraziti, temveč že izhaja iz družbeno-politično posredovane relacijskosti.
Ravno tako pa je tudi zunaj vsakršnega samonanašalnega elitizma in njenega sodobnega pogleda na formalno pesniško »spodobnost«. Sodobna poezija pogosto trepeta v strahu pred tem, da bi bila preveč dostopna, pretirano preprosta, da bi se zlila z množico »amaterskega« pesniškega ustvarjanja, pred katerim stalno zarisuje demarkacijsko črto. Nekateri to črto zarisujejo z estetizacijo, drugi s cinizmom. Še enkrat, Jeffsove pesmi presenečajo z odsotnostjo obojega. V občasni rabi enostavnih rim je več neobremenjenosti in »subverzivnosti« kot v cinizmu.
Če se je anarhistična drža znotraj sodobnega nasledstva slovenskega punka zlila z egolatrijo »dobe narcisizma«, kjer se praznina nergajočega, infantilnega subjekta meša s političnim sporočilom – včasih literarno seveda precej posrečeno; s tem ne izrekam vrednostne sodbe – pa se ego v Pesmih neznanega anarhista kaže kot enostaven, dostopen in odprt za Drugega. Ni atomiziran v pretesnem mehurju, ki ga želi s splošnim klatenjem razpočiti, temveč je ogoljen in osvobajajoče razgaljen v svoji nemoči. Je v »naravnem stanju«, pripravljen na povezovanje z drugimi.
Od subjekta prvega, bolj liričnega toka poezije, pa se razlikuje v tem, da je sekularen tudi v duhovnem smislu, ne zgolj v teoretetsko političnem (ogibanju velikim zgodbam). Subjekt opisanega toka bi lahko imenovali tudi »postsekularni«. Koncept postsekularnosti je razvil ameriški teolog John D. Caputto, da bi opisal obliko postmoderne duhovnosti, znotraj katere so velike religiozne zgodbe opuščene, svet je razčaran, v njem pa ljudje vseeno ohranijo potrebo po duhovnem, ki ga artikulirajo na nove kulturne načine, v svetu interneta in sodobnih tehnologij, ki svet »začarajo« na nove načine.
Od subjekta prvega, bolj liričnega toka poezije, pa se razlikuje v tem, da je sekularen tudi v duhovnem smislu, ne zgolj v teoretetsko političnem (ogibanju velikim zgodbam).
Slovenska poosamosvojitvena poezija je prežeta s postsekularnim občutjem. Vendar pa je Caputtova teza, čeprav povsem nenamerno, v resnici imperialistična. Izkazalo se je, da proglašenega konca zgodovine ni in da ameriška liberalna demokracija v postsekularnem stanju vendarle ne bo prevladala, tudi zato, ker je utemeljena na črpanju vrednosti iz periferije kapitalizma kot svetovnega sistema, na kateri se posledično vedno znova pojavljajo upori. Ti so danes vedno bolj uspešni in pravzaprav že zmagoviti.
Pri Jeffsovem pesemskem subjeku ne najdemo takšne postmoderne duhovnosti, kar je povezano tudi z neposrednostjo njegovega izraza. Kljub temu pa, da mu nič ni res sveto, se občutek možnosti duhovnega poraja iz njegove nagnjenosti iskanju bližine z Drugim, ne samo na intimni, temveč tudi na občečloveško politični ravni. To je odnos »tovarištva«, v katerem je nekaj presežnega. Po eni strani je ta subjekt torej preveč »pristen« za cinično politično poezijo, na drugi pa preveč neposreden za lirično. Pristnost je zdaj, za razliko od romantičnega subjekta, opredeljena na družbeni ravni in do drugih. Ni pristen zato, ker bi se potopil vase in ubežal nepristni družbi, temveč zato, ker se ji odpira z odnosom tovarištva, in šele odnos tovarištva ga naredi pristnega.
Kljub temu pa, da mu nič ni res sveto, se občutek možnosti duhovnega poraja iz njegove nagnjenosti iskanju bližine z Drugim, ne samo na intimni, temveč tudi na občečloveško politični ravni. To je odnos »tovarištva«, v katerem je nekaj presežnega.
Kljub temu, da je v sodobni slovenski pesniški krajini drugačna, pa seveda ni onkraj vseh možnih primerjav. Umešča se v tradicijo družbene poetike, kakor jo je v istoimenski knjigi imenoval Mark Nowak in pri tem mislil predvsem na poezijo afroameriških in delavskih pesnic_kov, ki so vzniknili na delavnicah pisanja. Opredelil jo je kot tisto poetiko, ki vznika od spodaj, organsko in je vpeta v družbene in razredne boje. Njen konkretni obseg lahko razširimo, tako da zajema denimo tudi revolucionarne pesmi Roqueja Daltona ali celo partizansko poezijo Karla Destovnika Kajuha. Zavezanost družbenemu, ki jo izražajo te pesnice_ki, se odraža tudi na oblikovni in izrazni ravni, saj imajo kljub raznorodnim zgodovinskim, geografskim, rasnim in tudi razrednim ozadjem nekatere skupne poteze, kot so že omenjena neposrednost izraza, zmožnost izpovedovati osebno in hkrati pripovedovati zgodbe družbenega obrobja na skupni ravni, sofisticirano izogibanje estetizaciji in zgoščenost sporočila, v katerem je izkristalizirana politična in etična opredeljenost, ne da bi bila zvedena na propagando.
- Gre za izsek spremnega zapisa Muanisa Sinanovića iz pesniške zbirke Nikolaja Jeffsa Pesmi neznanega anarhista (Hirondelle 2026)
