Matere, hčere in klopotec osamljenosti

Maja B. Kranjc; Klopotec, Beletrina, 2026

Maja B. Kranjc (1978) je dramaturginja, klinična psihologinja, pesnica in pisateljica. Odraščala je v Ljubljani, diplomirala je iz dramaturgije in iz psihologije. V času študijev je kot dramaturginja sodelovala pri ustvarjanju gledaliških in plesnih predstav v SNG Drama, MGL in Gleju. Po diplomi iz psihologije se je zaposlila na oddelku za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, opravila specializacijo iz klinične psihologije ter z akreditacijo zaključila usposabljanje iz vedenjsko-kognitivne terapije. Leta 2024 je pri Hiši poezije izšel njen pesniški prvenec Mreža na dlani. Prozo in poezijo objavlja v literarnih revijah (Literatura, Poetikon, Apokalipsa). Klopotec je njen prvi roman. Leta 2026 pa je prejela nagrado modra ptica za roman Kjer teče košuta.

Romaneskni prvenec Maje B. Kranjc Klopotec je presunljiv roman, ki pod drobnogled jemlje (skoraj) običajno slovensko družino, v ospredje postavlja ženske like (Vera, Nina, Verina mama Milena, Ninina prijateljica Sandra, profesorica Majda, soseda Eva) in predvsem odnose med materami in hčerami. Pisateljica ima odličen občutek za dialog, za strukturo prizorov in za psihološko motivacijo likov. 

Vstopna perspektiva je otroški pogled deklice Vere, ki je pred kratkim izgubila mamo, v mislih je še dolgo ostal vonj njene rjuhe, ki jo je vonjala, bila je tako sama, klopotcu ne bo dala imena. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata Marka.

Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato pozneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi.  Tine je bil zelo srečen, ona pa prazna, utrujena, izpita, obupana v krču poporodne depresije. »Ni bilo ne solz ne mleka. Bolelo je, hrepenela je po počitku.«

V njej je rasel gnev in naseljeval kamnito pokrajino z nevihtnim vzdušjem. Ni zmogla vsega, Tine je bil čedalje bolj odsoten. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. …«Ko je pila, so se glasovi porazgubili, postali so blažji, bolj prizanesljivi.«

Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine?

Fokus se nato premakne na njeno hčer Nino ter na njun odnos. Verina poporodna depresija in njena trajna nezmožnost vzpostavljanja bližine razkrijeta, kako se medgeneracijsko prenašajo ne le vedenjski vzorci, temveč tudi načini čustvovanja, molk in izogibanje konfliktom. Prostor med njima je od nekdaj poln zatajevanih zamer, sramu in hrepenenja, ki kasneje določajo tudi dva druga – za Nino – pomembna odnosa; tistega, ki ga ima do sebe in do klopotca, ki v njej neusmiljeno brbota že od malih nog, ter tistega, ki ga vzpostavi s partnerjem Bojanom. «Pekočina se je spustila vse do klopotca.« Nina, ki hrepeni po ljubezni, prekine študij in se poroči z Bojanom, alkoholikom in nasilnežem, čeprav ta ni čisto tak, kot bi si želela, protagonistka kmalu po prvem srečanju začuti, da bo znova in znova podoživljala vse tisto, kar pozna iz primarne družine … alkoholizem, udarce, osamljenost in bolečino.

Njen izstop iz nasilnega razmerja je prikazan kot dolgotrajen, cikličen proces, prežet s krivdo, sramom in dvomom. Vsota vsega povzroči Ninino bolezen, ki jo popelje do odločitve, če se je sploh vredno zdraviti, in pri tem ji pomaga Verina želja, naj se bori, kajti njena mama ni imela te moči. Roman s tem pokaže, kako globoko so vzorci vpisani v telo in čustveni spomin ter kako osvoboditev ni enkratno dejanje, temveč postopno preoblikovanje lastne notranje zgodbe.

Roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. Bo Ninin klopotec kdaj utihnil? Se bo veter vsega, kar vleče za sabo, kdaj polegel ali pa se bo naučila njegovega jezika in mu prisluhnila? 

Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost.

Moški liki – tudi Ninin in Bojanov sin Peter – ostajajo na obrobju pripovedi,  Maja B. Kranjc jih je prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci.

Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je kljub zdravljenju ne zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti.

Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje; od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Vera končno počisti svoje stanovanje, kjer je polno stvari, ki so neuporabne, Nini pokaže pismo pokojne matere, v katerem Nina prepozna znano …, da se je babica borila, a ni zmogla ostati, v njej je bilo nekaj, česar ni bila sposobna zdržati. Zato je naredila samomor.

Roman tako deluje katarzično, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta.

Roman tako deluje katarzično, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta.

Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem.

Roman je tako  svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir.

Posebno uspešen je tudi slog romana. Jezik je poetičen, mestoma liričen, z močno metaforično plastjo in občutkom za ritem stavka. V najboljših trenutkih roman doseže izjemno notranjo intenzivnost in ustvari občutek, da bralec ne spremlja le zgodbe, temveč vstopa v intimni prostor likov.

Ker večji del besedila ostaja na podobni frekvenci tesnobe in melanholije, zmanjka kontrasta, ki bi poudaril dramatičnost posameznih prelomnih trenutkov. 

Mojstrsko izpisan roman o medgeneracijskem prenašanju vzorcev, o materinstvu, družinskem nasilju, zapuščenosti in vsem drugem, kar nas definira in odpira vprašanje o tem, kako svobodne so v resnici naše odločitve.

Poetičnost jezika in slogovna izpiljenost odlikujeta tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca.