Naslovnica: Božidarka Brnas
*
Pesem neznanega anarhista
Ta zemlja ves moj dom,
ta svet meni lastno ognjišče.
Življenje, knjiga strani,
s katero zanetiti ogenj
in popotnike in popotnice povabiti.
“Dobrodošli,
ta hiša je vaša hiša.
Plačajte nič, ne denarja ne časti;
vztrajajte drugače in ponudbo ste zavrnili.
Raje – izpišite, popravite krivice
in spomnite se moje ime pozabiti;
vsi spomeniki so trivialni,
mi smo, vsak od nas je, isti.”
*
Medtem ko bo Babilon eksplodiral
“Želja po uničevanju, je tudi želja po ustvarjanju.”
(Mihail Bakunin)
Kaj boste vsi vi naredilli,
ko nenazadnje pride sodni dan?
Se boste razkropili in poskrili
ali se nam boste raje pridružili?
Nihče ne more vsega,
toda vsak se lahko loti vsaj nečesa.
Obljuba dela dolg:
če ja, če že, če le gre,
potemtakem pekla ne bo.
Raji pa morajo postati
realno obstoječi kraji,
do katerih imajo dostop vsi – – –
Če je bodočnost res naša,
potem je lahko tudi vaša.
Nam boste prisluhnili,
bratje in sestre,
zares prisluhnili?
“Mi vstajamo, mi vstajamo!
Če še tako hrumite,
če še tako kričite!
Pokaj tako jezite se?
Nas morda res bojite se? —
Napredek in prosveta,
to naša bo osveta!”
“Ko se razvleče poslednji oblak,
zadnji v daljavi poleži se jek.
Ne več minerji, zidarji svobodni,
bomo gradili na zemlji tej rodni,
v soncu svobode nov ustvarili vek.”
“Naši otroci bodo nosili glave pokonci kot klas,
naši otroci bodo krasni in lepi vsi,
našim otrokom odprto sonce in čas.”
*
Prečkanje Rdečega morja
Ne potrebujemo voditeljev ali voditeljic,
Ne rabiš, ne rabiš,
kaj šele svetnikov in svetnic,
Res ne, res ne
niti ortodoksnih branj posvečenih tekstov
Kritika, kritika
in vračanja morebitnih revolucionarnih dolgov.
Hvala, hvala
Spontanost in dobra volja nas poneseta čez rdeče morje.
Sami zase smo, sami zase smo
To življenje ni za nas:
ne moremo delati na ukaz.
Če hočemo kolektivno preživeti,
Prosperirati, prosperirati
si časa za dolgotrajno tranzicijo ne moremo privoščiti,
Čimprej, čimprej
preveč je takojci za spremeniti.
Smrtnost, smrtnost
Naš individualni ter družbeni razvoj je treba pospešiti.
Do novega začetka do novega začetka
In samo z vzajemno pomočjo bo šlo.
Neizbežno, neizbežno
Prevladujoče družbeno tkivo še za časa naših življenj
bo tako ali pa ga pa sploh ne bo.
***
Zadnja kitica Medtem ko bo Babilon eksplodiral je vzeta iz Delavske pesmi Bogomila Fatura, Socialna lirika: Izbrana dela, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1972, str. 102. Kitico sem spremenil toliko, v kolikor smo besedo jasni nadomestili z besedo krasni.
Poetično taktiko kratkih miselnih medklicev notranjega monologa, ki povečujejo tempo pesmi
Prečakanje Rdečega morja sem vzel iz pesmi
Kako odkleniti možgane, ki jo je spisala Klara Vulikić. Glej
Spirala 3, 2017, str. 28-29;
https://revijanebulae.com/tag/klara-vulikic/
Tukajšnja pesem govori o tem, kako je potrebno čim hitreje zapustiti kapitalistično in preiti v brezrazredno družbo, komunizem oziroma anarhijo, in da se pri tem ni smiselno predolgo zadrževali v socializmu. Rdeče morje lahko marsikoga utopi.
Osnovna anarhistična kritika socialistične države je, da je močna, centralizirana in diktatorska ter da ponavlja iste geste dominacije kot kapitalistična država, ki jo naj bi nadomestila. Manjšina vlada večini. V Državnosti in anarhiji je Mihail Bakunin jedko zapisal, da je “torej treba ljudske množice najprej podjarmiti zato, da bi jih lahko osvobodili” (V: Rudi Rizman, ur., Antologija anarhizma I, Krt, Ljubljana 1986, str. 260).
Bakunin je opozoril tudi na to, da bo socializem proizvedel “novi razred” znanstvene inteligence, ki bo vladala večini (V: George Woodcock, ur., The Anarchist Reader, Fontana Paperbacks, London, 1983, str. 143). Koncept “novega razreda” in njegovega vzpona v socializmu je petdesetih letih dvajsetega stoletja plodno uporabil Milovan Đilas, ko je (iz leve sicer) močno kritiziral odklone takratne socialistične Jugoslavije. Zaradi tega je odsedel sedemletno zaporno kazen. Glej Milovan Đilas, Nova klasa, Narodna knjiga, Beograd, 1990.
Posvečeni oziroma sveti tekst so podvrženi dvojnemu in nasprotujočemu branju. Po eni strani se jih bere dobesedno oziroma kot Resnico trenutka v katerem so nastali. Po drugi strani pa imajo tudi preroško dimenzijo: vsako dejanje v sedanjosti je mogoče interpretirati skozi prizmo svetega tekstu. Krog je sklenjen. Da bi popravili aktualno situacijo, odpravili odklone in napake ter ubrali pravilno linijo in plodno pot naprej, se je treba vrniti k svetemu tekstu in ga ortodoksno brati.
Konzervativne politične ideologije zagovarjajo načelo, da družbene pogodbe iz preteklosti ni mogoče razdreti. To je družbeno škodljivo in nevarno. Potrebno je ostati zvest tradiciji. Revolucionarne ideologije pa po definiciji jemljejo razdor obstoječega sistema kot svoje izhodišče, kajti drugače spremembe niso možne. Marx je ob priliki dejal, da če hoče biti revolucija uspešna “ne more črpati svoje Poezije iz preteklosti, temveč le iz prihodnosti”. (Karl Marx,
Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, dostopno na:
https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1852/18st_brumaire/pogl01.htm .
Stanje, ko mora biti vsaka nova generaciji zvesta prejšnji revolucionarni generaciji, je stanje revolucionarnega dolga, ki lahko vodi v gerantokracijo in/ali kult osebnosti. Ko je, denimo, umrl dosmrtni vodja socialistične Jugoslavije, sta bili popularni gesli Po Titu Tito in pesem bosanskega pevca Zdravka Čolića Druže Tito mi se ti kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo (Tovariš Tito, mi se ti zaklinjamo, da iz tvoje poti ne skrenemo).
Emma Goldman je v svoji kritiki stanja, ki bi se mu lahko reklo revolucionarni dolg, šla še korak dlje. Ne samo da je treba prekiniti s preteklostjo, temveč tudi sam anarhizem sedanjosti ne more določati anarhizmov prihodnosti:
“Stvari proti katerim se mora vsaka generacija boriti in jih lahko, vsaj to, premaga, so bremena preteklosti, ki je vse nas ujela v mrežo. Anarhizem, kot ga vsaj razumem sama, pušča prihodnosti svobodo, da si ustvari lastne specifične sisteme, ki so usklajene z njenimi potrebami … Mi, ki drago plačujemo za vsak vdih čistega, svežega zraka, se moramo braniti pred težnjo, da bi vklenilli priodnosti. Če nam uspe očistiti prst vse navlake preteklosti in sedanjosti, bomo prihodnosti zapustili največo in najbollj varno dediščino vseh dob.” (Emma Goldman, Anarchism and Other Essays, 1910; za več o tem glej tudi Nikolai Jeffs, Revolucionarni dolg, odlog in Berardijeva stava, V: Franco Berardi-Bifo, Kognitarci in semiokapital, Maska, Ljubljana, 2016, str. 97-155).
